E-novice

Knjiga

Moja sijajna kariera

Miles Franklin»

prevod in spremna beseda: Katarina Mahnič

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 312

vezava: mehka

izid: 13. 1. 2018

ISBN: 978-961-287-073-7

redna cena: 19,90 €

modra cena: 19,90 €

na zalogi

Moja sijajna kariera je pripoved o »navadnem« dekletu, ki se boleče zaveda svoje navadnosti in se na umetnosti nenaklonjenem avstralskem podeželju zaobljubi prav in samo tej. Čuti se prikrajšano in nerazumljeno ter žrtev neusmiljene usode. Zaveda se, da je dekle v moškem svetu; da so vse najboljše stvari prihranjene za može in fante; da je podrejeno, manjvredno bitje, ne da bi bila sama kaj kriva za to. Namesto da bi se trudila odrasti v pridno ženo in gospodinjo, raje piše. S svojimi nemogočimi stremljenji močno razburka enoličnost življenja v domačem kraju. Starši jo zaradi denarne stiske pošljejo živet k babici v živahnejše in bolj uglajeno okolje, kjer spozna mladega, dobrosrčnega in bogatega veleposestnika, ki jo ima kljub vsem njenim muham resnično rad. Ona do njega sicer ni ravnodušna, vendar trmasto kljubuje dvorjenju in zavrne snubitev, saj si po njenem dekle zasluži kaj boljšega kot dolgočasen zakon in služenje možu ter otrokom.
Njena strastna in uporniška narava, ki drugim povzroča sive lase ali srčne bolečine, na koncu najhuje zadene prav njo. Oziroma si ta udarec izvoli sama. Nobenih poročnih zvonov, nobenega »in srečno sta živela do konca svojih dni«, le vzdih v zadnjem poglavju: »Kaj skriva prihodnost, ne vem, in nocoj sem tako utrujena, da mi je vseeno.« Ali kot jo v filmu (prav tako veliki avstralski uspešnici iz leta 1979, v kateri sta pod režisersko taktirko Gillian Armstrong zaigrala Judy Davis in Sam Neill) posvari njena babica: »Osamljenost je strašna cena za neodvisnost, dekle. Ne zavrzi resničnosti za nemogoče sanje.«

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Nepovezane skice in godrnjanje

Moja naloga je bila hraniti teličke na dudo. To je ena najbolj brezbožnih stvari, s katerimi sem se morala ukvarjati. Veliko sem premišljevala, ko sem jih hranila – saj, mimogrede, trpim za sposobnostjo razmišljanja, kar je hudo prekletstvo. Manj ko človek razmišlja in se sprašuje o zakajih in zatojih in pravičnosti, ko se vleče skozi življenje, srečnejši je, ženska pa je še dvakrat ali trikrat srečnejša.
Ubogi mali telički! Sužnji človekovega pohlepa! Oropani mater, ki jim jih je dala narava, in prisiljeni živeti od gostega, kislega in mrzlega mleka iz posnemalnika.
Vsako jutro sem pred odhodom v šolo – za katero sem morala pripraviti sebe in mlajše otroke in do koder smo pešačili dve milji – morala opraviti molžo, nakrmiti trideset telet in pomiti posodo od zajtrka. Ko sem se popoldne vrnila iz šole, ponavadi izčrpana od hoje po žgočem soncu, sem vse skupaj ponovila, poleg tega pa še skrtačila čevlje in napisala domače naloge za naslednji dan. Zaradi pomanjkanja časa sem se morala odpovedati klavirskim vajam.
Ah, te kratke, prekratke noči počitka in dolgi, predolgi dnevi garanja! Zdi se mi, da je mlekarstvo za revne ljudi, ki si ne morejo privoščiti najete delovne sile, suženjstvo. Ne pišem o mlečnem kmetijstvu, imenitnem in mojstrskem poklicu, kot ga povzdigujejo v uvodnikih kmetijskih časopisov in poučujejo na kmetijskih šolah. Opisujem praktično mlekarstvo, kot sem ga živela in ga je živelo ducate družin okoli nas.
Veliko dela je potrebno, da narediš en sam funt masla, primernega za trg. V času, ki ga omenjam, si dobil tri ali štiri penije za funt, torej malo denarja za veliko dela. Garali smo od zore do mraka – ob nedeljah, med tednom in med počitnicami, za nas so bili vsi dnevi delovni.
Trdo delo je tudi sijajen izenačevalec. Garaška hišna opravila, sekanje drv, molža in vrtnarjenje so kmalu utrdili roke in zatemnili zunanji lesk. Ko je telo utrujeno od dela, želja po negovanju duha ali negovanju tistega, kar je že prejel, postopoma izgine. Tako je bilo z mojimi starši. Iz preobilja so padli v kmečki stan. Postali so kmetje. Nihče od njihovih prejšnjih znancev se jim ni več približal, kajti jekleno brezobzirna roka razrednega razlikovanja je težko legla na avstralsko družbo – avstralska demokracija je samo stvar preteklosti.
Prezirala sem revno kmečko življenje. Kmetje so braniki vsakega naroda. Za kmeta, ki je kmet po duši, je kmečko življenje, kadar so dobri časi in je letina dobra, čudovito. Pošteno je, neoporečno in zdravo. Zame pa je to življenje v vicah. Ljudje okrog mene so garali od jutra do večera in potem uživali v svojem trdo zasluženem spanju. Zanje sta obstajala samo delo in spanje.
Jaz pa sem imela še tretjo plat, ki je glasno vpila po potešitvi. Hrepenela sem po umetnosti. Moja strast je bila glasba. Sposodila sem si vsako knjigo v soseščini in se z branjem prikrajšala za počitek. To se mi je poznalo in težje kot drugi otroci mojih let sem prenašala fizična bremena. Ta tretja plat je bila v meni najmočnejša. Sanjarila sem o življenju s pisatelji, umetniki in glasbeniki. Upanje – sladko, kruto, varljivo Upanje – mi je šepetalo v uho, da je življenje dolgo in da se bodo v njem moje sanje prej ali slej uresničile. Tako sem nadaljevala s tistim lesketajočim se jezerom v daljavi, ki me je vabilo, da zajadram po njegovi srebrni vodi, in Neizkušenost, domišljava, slepa Neizkušenost, žal ni spregledala nepremostljivega prepada med nama.
Naj se vrnem k mlekarstvu.
Stari in mladi smo v potu svojega obraza zaslužili za skromno preživetje. Kljub vsemu je bilo to pošteno preživetje. Brez sramu smo se z dvignjeno glavo in proti vsem pričakovanjem prebijali po svoji poti, s trmasto neodvisnostjo naših britanskih prednikov. Toda ko je leto 1894 minilo brez dežja in mu je sledilo leto 95, vroče, suho, neusmiljeno leto 95, je prišel čas, ko je bilo nemogoče preživeti.
Žgoči vetrovi so posušili vsako travo, prah in stokanje stradajoče živine sta polnila zrak, zelenjava je postala stvar preteklosti. Telički, ki sem jih vzrejala, so drug za drugim poginili in za njimi so poginile krave.
Takrat nisem hodila v šolo in z očetom in materjo smo cele dneve dvigali krave. Ko nam je zmanjkalo moči, smo morali na pomoč poklicati sosede, oče pa je v zameno pomagal njim. Samo nekaj našim premožnejšim sosedom je uspelo poslati živino stran ali so sploh imeli boljši kraj, kamor so jo preselili. Večina je bila v enako hudi stiski kot mi. Dviganje krav je postalo nekakšen posel, ves dan smo porabili zanj in razpravljali o tem, kaj nam preti, če se bo suša nadaljevala.
Številne dodatne gube so takrat brazdale čela obupanih kmetov iz buša. Zaradi suše so bili ob dohodek, toda nič ni bolj srce parajočega kot gledati uboge živali, še posebej krave mlekarice, tako zaupljive, cenjene in ljubljene, kako dan za dnem nemo in usmiljenja vredno prosijo za hrano, ki jim je ne moreš dati.
Omejili smo se na najnujnejše stvari, toda celo teh je bilo za desetčlansko družino precej, in hudo smo se borili, da smo staknili konec s koncem. Močno smo občutili težko roko revščine – najbolj skelečo obliko revščine; tisto, ki še vedno drži glavo pokonci in ohranja zunanji videz. Ta je veliko mučnejša kot revščina, podedovana od prejšnjih rodov, ki se ne sramuje same sebe in je ne spremljata ranjen ponos in ponižanje, kakršna smo doživljali mi.
Nekateri bodo zatrjevali, da revščina ne prinaša nujno nezadovoljstva. Kar poskusijo naj, kako je, če si oropan prav vseh prijateljev, kaj pomeni, če si prisiljen živeti v tujem družbenem okolju, kako je, če ne moreš kupiti znamke, da bi pisal prijatelju; naj tako strastno, kot sem jaz, hrepenijo po branju in glasbi in naj si jih zaradi revščine ne morejo privoščiti; naj jih revščina, tako kot je mene, prisili v delo, kateremu se upira vsako vlakno njihovega telesa, in potem bodo videli, ali bo njihovo življenje srečno.
V šoli je bilo dolgočasno in brez posebnosti. Edini omembe vreden izgred je bil dogodek, ko se je učitelj, bolj znan kot stari Harris, »zoperstavil« nadzorniku, ki je bil natančen, polikan možiček uradniške sorte. Dajal je vtis, da ima vse ideje o zadevi, ki se mu je zdela vredna pozornosti, pazljivo domišljene in popredalčkane v možganih, tako da bi se lahko brez vnaprejšnjega opozorila mimogrede oprijel katerekoli od njih. Bil je olikan in spodoben in je izpolnjeval svoje dolžnosti skrbno, na način, ki je poveličeval njega in njegov položaj, toda če pamet filantropa primerjamo s širno reko Murrumbidgee, bi njegovo lahko primerjali z vedrom vode, ki ga pljusneš v suho kolesnico.
Na dan, o katerem teče beseda – ni bil preveč vroč – je pri večini predmetov končal izpraševanje in je pregledoval lepopisje v naših zvezkih. Dvignil je pogled z njih, se odkašljal in si pedantno poravnal telovnik.
»Gospod Harris!«
»Da, gospod.«
»Primerjave so zoprne, a žal sem tokrat primoran vanjo.«
»Da, gospod.«
»Tole pisanje je veliko slabše kot pisanje mestnih šolarjev. Zelo je tresoče in neenakomerno. Opazil sem tudi, da so otroci videti neumni in zdolgočaseni. Nočem se tako očitno izraziti, toda, pravzaprav, ah … no, videti je, da posedujejo pregovorno neumnost kmečkih ljudi. Kako si to razlagate?«
Ubogi stari Harris! Kljub pijanskim navadam in zato neustreznemu izpolnjevanju dolžnosti je imel v sebi toplo srce in veliko bratske človečnosti. Razumel in ljubil je svoje učence in ni dovolil, da kdo grdo govori o njih. Poleg tega pa – da bi se pripravil na srečanje z inšpektorjem – tistega dne ni srknil le enega požirka, ampak dva ali tri, in oropali so ga preudarnosti, ki bi mu drugače zaprla usta.
»Gospod, to si lahko razlagam in bom tudi razložil. Poglejte si te otroke. Prav vsak od njih, tudi tale malčica,« je pokazal na majhno petletno deklico, »mora pred šolo in po njej molzti in trdo delati, poleg tega pa v tej peklenski vročini še približno dve milji pešačiti v šolo in iz nje. Večina starejših fantov in deklet zjutraj in zvečer pomolze povprečno štirinajst krav. Poskusite to početi teden ali dva, moj odlični gospod, in videli boste, ali vas roka ne bo bolela in se tresla, da sploh ne boste mogli pisati. Tudi vi boste videti majčkeno zaspani. Neumnost kmečkih ljudi, naj me vrag! Če bi morali za blažev žegen garati od jutra do noči, v vročini in prahu, stavim, da tudi vi ne bi imeli veliko časa, da bi si čistili nohte, brali znanstvene zapiske in bili videti pametni.« Slekel je plašč in se postavil pred nadrejenega.
Nadzornik je zgroženo odstopil.
»Gospod Harris, spozabili ste se!«
Na tej točki sta zapustila razred. Kaj se je zgodilo zunaj, je ostala skrivnost. To je vse, kar smo o zadevi vedeli, razen številnih napihnjenih pripovedi, ki smo jih tisto popoldne prinesli domov.

SUŠNA IDILA

»Sybylla, kaj počneš? Kje je mama?«
»Likam. Mama je v kurniku pri piščancih. Kaj hočete?«
Nagovoril me je moj oče. Ura je bila dve popoldne. Termometer je visel v senci verande in kazal skoraj 41 stopinj Celzija.
»Čez ravnico prihaja Blackshaw. Pokliči mamo. Prinesita vrv za noge – jaz imam pasjo nogo. Takoj pridita, še enkrat bomo dvignili krave. Uboge pare – bolje bi bilo, da jih takoj mahnem po glavi, ampak ob naslednji luni lahko dežuje. Ta suša ne more večno trajati.«
Poklicala sem mamo, vzela vrvi in se odpravila; potegnila sem si čepico proti soncu na obraz, da sem zavarovala oči pred prahom, ki se je v zaslepljujočih oblakih podil z zahoda. Pasja noga, ki jo je oče omenjal, so bili trije koli, dolgi osem ali deset čevljev, zvezani tako, da jih je bilo mogoče postaviti pokonci. Pripravo je izumil oče, da nam je olajšala dviganje krav. Četrti in daljši kol je bil postavljen čez vilice, ki so jih sestavljali drugi trije, in nanj smo na enem koncu privezali par vrvi za noge, potem ko smo ju položili okrog živali, eno pod bok in drugo okrog podprsnice. Na drugem koncu tega kola smo se obesili s svojo težo, medtem ko je en človek zgrabil rep in drugi rogove. Mlade krave so se upirale in nam dale veliko dela; toda tiste, ki so bile postopka vajene, so si pomagale in se dvignile brez večjih težav. Edina umetnost je bila, da si kol potegnil nazaj, preden se je žival lahko premaknila, sicer so jo vrvi spet prevrnile.
Tisto popoldne smo morali dvigniti šest krav. Pogumno smo se trudili in jih pet spravili na noge, potem pa nadaljevali tam, kjer je na brezsenčnem kamnitem delu pobočja na hrbtu ležala zadnja. Moški so jo za rep obrnili okrog, medtem ko sva z mamo namestili kole in naravnali vrvi. Dvignili smo jo, toda uboga žival je bila tako šibka in izmučena, da se je takoj spet zgrudila. Odločili smo se, da jo pustimo nekaj minut počivati, preden jo spet poskusimo dvigniti. Naokrog ni bilo niti travice in tla so bila preveč prašna, da bi sedel nanje. Bili smo preutrujeni za govorjenje, zato smo tiho čakali na žgočem soncu, oči smo zaprli pred prahom.
Ah, ta izmučenost!
Nekaj slabotnih, od vetra gnanih oblakov je na nebu puščalo blede sledove, izžete od divjega, neizprosnega bleščanja popoldanskega sonca. Izmučenost so izdajale materine nežne, izmozgane poteze, izražala se je v očetovih staknjenih obrveh in zaprašenem obrazu. Blackshaw je bil izmučen in je to tudi povedal, ko si je obrisal prah z lic in ga z znojem razmazal po obrazu. Jaz sem bila izmučena – okončine so me bolele od vročine in dela. Izmučena je bila uboga žival, zleknjena pri naših nogah. Vsa narava je bila izmučena in zdelo se je, da zato poje žalostinko v žgoč veter, ki je tulil med drevjem na nižjih pobočjih za našim hrbtom in napadal izsušeno, žejno zemljo. Vsi smo bili izmučeni, prav vsi, razen sonca. Videti je bilo, da uživa v svoji moči, neusmiljeno in neutrudljivo; drzno se je zibalo na nebu in zmagoslavno zrlo dol na svoje nemočne žrtve.
Ah, ta izmučenost!
To je bilo življenje – moje življenje – moja kariera, moja sijajna kariera! Imela sem jih petnajst – petnajst! Še nekaj bežnih ur in stara bom toliko kot ljudje okrog mene. Gledala sem jih, ko so stali tam, izmučeni in že na drugi strani vrhunca življenja. Ko so bili mladi, so gotovo upali in sanjali o boljših stvareh – morda so jih celo poznali. Zdaj pa so pristali tukaj. To je njihovo življenje, to je njihova kariera. In po vsej verjetnosti bo tudi moja. Moje življenje – moja kariera – moja sijajna kariera!
Ah, ta izmučenost!
Poletno sonce je plesalo naprej. Poletje je kruto in življenje je prekletstvo, sem si rekla. Kakšna ogromna, pusta, trda skala je svet! Na njej je nekaj jalovih polic, in na te se s takšno muko, da si obrabimo nohte, obešamo leto ali dve, potem pa strmoglavimo v oddaljeno temo in pozabo, morda trpet še hujše muke.
Uboga žival je zastokala. Dviganje je bilo zanjo napor. Na njej so bile zaplate oguljene kože, velike kot zajtrkovalni krožniki, vnete in grozljive na pogled.
Zelo hudo trpljenje je potrebno, da potrpežljiva krava zastoka. Obrnila sem se stran in z nestrpnim, enostranskim razmišljanjem, običajnim za petnajstletnico, vprašala Boga, kaj si domišlja. Dovolj je, da nalaga trpljenje človeški vrsti, saj to morda šteje za nekakšno preizkusno dobo pred odrešenjem, toda čemu trpijo takšne muke uboge, nedolžne živali?
»Pridita, še enkrat jo bomo dvignili,« je rekel oče. Spet smo poskusili; presenetljivo je, kako težka je še najbolj shujšana krava. Z velikim naporom smo jo še enkrat spravili na noge in jo tokrat pazljivo držali, dokler ni čvrsto stala na nogah. Odgnali smo jo domov – oče in mama pri repu in midva z Blackshawom pri rogovih – in ji postregli z mešanico otrobov. Potem sva se z mamo posvetili delu v hiši, medtem ko so moški sedeli in kadili in pljuvali po verandi; eno uro so razpravljali o suši, potem pa spet šli nekomu pomagat pri živini. Zakurila sem ogenj in nadaljevali sva z likanjem, pri katerem so naju zmotili pred nekaj urami. To je bilo na takšen dan vroče, neprijetno opravilo. Zaradi vetra in prahu sva morali imeti vrata in okna zaprta. Bilo nama je vroče, bili sva utrujeni in noge so naju bolele, da sva komaj še stali pokonci.
Ah, ta izmučenost!
Poletje je kruto in življenje je prekletstvo, sem si rekla.
Suša se je nadaljevala iz dneva v dan. Tu in tam je nekaj dni pihal prej omenjeni divji veter, ki je s pašnikov nosil suho travo in jo kopičil ob ograje, zatemnil ozračje s prahom in obljubljal dež, toda vedno se je razblinil, od koder je prišel, in s seboj odnesel tistih nekaj oblakov, ki jih je zgnal na kup; in več tednov skupaj od obzorja do obzorja na nebu ni bilo niti madeža, ki bi kazil njegov kruti, zaslepljujoči kovinski sijaj.
Ah, ta izmučenost!
Večkrat sem ponovila to besedo, toda potrebovala bi nešteto ponovitev, da bi ji udomačenost morda odvzela nekaj grenkobe.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.