Knjiga

Moja družina in druge živali

Gerald Durrell»

prevod in spremna beseda: Marjeta Gostinčar Cerar

naslovnica: Vesna Vidmar

ilustracije: Maja Šubic (na naslovnici)

format: 150 × 220

strani: 360

vezava: mehka, zavihi

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-707-9

redna cena: 28,40 €

modra cena: 14,20 €

vaš prihranek: 14,20 €

na zalogi

DO 16. SEPTEMBRA –50 %!

Iz deževne Anglije na sončni Krf, iz vile v vilo, iz pustolovščine v pustolovščino – ob spoznavanju zelo svojevrstnih značajev; rajsko lepega okolja in njegovih očarljivih prebivalcev, med katere spadajo tudi tisti iz živalskih vrst; prirejanju obiskov in praznovanj; plavanju v čisti vodi; čolnarjenju, lovu, brenkanju na kitaro … Zveni kakor izlet po domišljiji nadvse ustvarjalnega otroka, pa vendar se je zares zgodilo: v avtobiografiji Moja družina in druge živali je Gerald Durrell opisal obdobje petih let, ki jih je z družino preživel na Krfu. Zakaj na Krfu? Ker je bilo treba pobegniti iz hladne, deževne, depresivne Anglije. In zakaj iz vile v vilo? Če v majhno vilo povabiš kopico gostov, ki bodo tam preživeli več tednov, je pač jasno, da ti ne preostane drugega kot selitev v večjo vilo. Iz načina razmišljanja, ki ga ujamemo v opisih in dialogih Geraldove zgodbe, je očitno, da se Durrellovi družini »Krf ni zgodil kar sam«, temveč je njihovemu pestremu življenju botrovalo predvsem dejstvo, da so bili – sploh za tisti čas – precej nekonvencionalni in so znali »užiti dan«, kot pravi Horacijeva modrost.
Sočna, zabavna zgodba je prepletena z zanimivimi opisi živali, Geraldove velike in neumorne ljubezni (ki je postala njegov življenjski projekt), zaradi česar utegnemo želve, martinčke, škorpijone in celo krastače ter morske kumare videti v povsem novi luči. Okolje, v katero je zgodba postavljena, pa nas s svojimi oljčnimi nasadi, mirtovim grmičevjem, ciklamnimi gozdovi ter toplim morjem, ki se ponoči blešči od fosforescence drobnih organizmov, medtem ko plavalcu družbo delajo delfini, mami, da pozabimo na dandanašnjo skomercializiranost Krfa in zahrepenimo po tem, da bi kraje Geraldovih dogodivščin tudi sami obiskali.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Leslie je izginil v hišo, da bi se preoblekel, in s Teodorjem sva nadaljevala pogovor. Prikazala se je Mati in sedla na zidano ograjo, Dodo pa ji je legla k nogam. Njena vloga prijazne gostiteljice je bila tokrat malce okrnjena, saj se je morala med pogovori kar naprej grdo pačiti in z debelo palico odganjati koprneče pse, ki so se zbirali pred hišo. Občasno se je med občudovalci naše Dodo razplamtel jezen, bevskajoč prepir in v takih trenutkih se je vsa družina hkrati obrnila in zakričala »Tiho!«. Nekatere goste, ki so bili že po naravi bolj živčni, je to tako prestrašilo, da so se polili s pijačo. Mati se je po vsaki tovrstni prekinitvi široko nasmehnila in pogovor spretno speljala nazaj v normalne vode. Ko ji je to uspelo že tretjič, pa se je iz hiše zaslišalo tako rjovenje, da so vsi pogovori hipoma zamrli. To je bil glas, kakršnega bi izpustil minotaver, če bi ga mučil zobobol.
»Kaj neki je narobe z Lesliejem?« je vprašala Mati.
Njena radovednost je bila kmalu potešena; Leslie se je namreč prikazal na verandi, na sebi pa ni imel nič drugega kot majhno brisačo.
»Gerry!« je zarjovel, ves zaripel od jeze. »Kje je ta presneti fant?«
»No, no, dragi,« ga je mirila Mati, »kaj pa je narobe?«
»Kači,« je bevsknil Leslie in z divjo kretnjo rok nazorno ponazoril njuno izjemno dolžino, nato pa naglo zgrabil brisačo, ki mu je kar naprej uhajala na tla. »Kači, to je narobe.«
Učinek teh besed na goste je bil zelo zanimiv. Tisti, ki so nas poznali, so prizor spremljali z velikim zanimanjem, nepoučeni pa so se spraševali, ali je Leslie morda malce prismojen, in niso vedeli, ali naj dogodek preprosto prezrejo in se naprej pogovarjajo ali pa naj ga zgrabijo, preden bo koga napadel.
»O čem pa govoriš, dragi?«
»Ta prekleti mulec je celo prekleto banjo napolnil s prekletimi kačami,« je bil povsem nedvoumen Leslie.
»Pazi, kako govoriš, dragi!« je podzavestno vzkliknila Mati in raztreseno dodala, »lepo bi bilo, če bi se oblekel, drugače se boš še prehladil.«
»Dolge so kot gumijaste cevi ... Pravi čudež je, da me niso ugriznile.«
»Nikar se ne razburjaj, dragi, jaz sem kriva, ker sem mu rekla, naj jih da v banjo,« se je opravičevala Mati. Ker se ji je zazdelo, da gostje vendarle pričakujejo malce bolj smiselno razlago, je dodala: »Revici sta dobili sončarico.«
»Prav res, Mati!« je vzkliknil Larry, »mislim, da gre vse tole že predaleč.«
»Nikar ne začenjaj, dragi,« je odločno rekla Mati. »Leslie se je kopal s kačami, ne ti.«
»Ne vem, zakaj se mora Larry vedno vmešavati,« je grenko pripomnila Margo.
»Vmešavati? Prav nič se ne vmešavam. Če pa Mati in Gerry banjo zarotniško napolnita s kačami, se čutim dolžnega ugovarjati.«
»Oh, utihni že enkrat,« je rekel Leslie. »Zanima me samo, kdaj namerava te preklete stvore odstraniti.«
»Mislim, da zganjaš veliko hrupa za prazen nič,« je rekla Margo.
»Če bomo morali odslej svoje higienske dolžnosti opravljati v družbi kober, se bom prisiljen preseliti,« je opozoril Larry.
»Ali se grem končno že lahko kopat?« je žolčno vprašal Leslie.
»Zakaj jih pa sam ne moreš vzeti ven?«
»V tej hiši bi bil srečen samo sveti Frančišek Asiški ...«
»Oh, utihni že enkrat, za božjo voljo!«
»Z enako pravico izražam svoje mnenje kot ...«
»Rad bi se okopal, nič drugega. Menda ne zahtevam preveč ...«
»No, no, dragi moji, nikar se ne prepirajte,« je rekla Mati. »Gerry, pojdi in vzemi kače iz banje. Začasno jih daš lahko v umivalnik.«
»Ne! Takoj morajo ven!«
»Prav, dragi, zato ti še ni treba vpiti.«
Nazadnje sem si v kuhinji izposodil ponev, v katero sem spravil vodni kači. Na moje veliko veselje sta si že povsem opomogli in sta besno sikali, ko sem ju jemal iz banje. Na verando sem se vrnil v ravno pravem času, da sem slišal, kako Larry na dolgo in široko razlaga zbranim gostom.
»Lahko mi verjamete, da je naša hiša smrtno nevarna. V skritih kotičkih in špranjah prežijo hudobne živali, ki samo čakajo, da vas napadejo. Ni mi jasno, kako mi jo je doslej uspelo odnesti brez hujših poškodb. V tej hiši je nevarno že, če prižgeš cigareto. Da ne rečem, da ne spoštujejo niti nedotakljivosti moje spalnice. Najprej me je napadel škorpijon, gnusen stvor, od katerega se kar cedijo strup in mladiči, nato sta mi sobo razdejali sraki, zdaj pa imamo v banji še kače, po hiši pa nam letajo jate albatrosov in razgrajajo kot pokvarjena vodovodna napeljava.«
»Larry, dragi, res pretiravaš,« je rekla Mati in se bledo nasmihala gostom.
»Draga moja Mati, prav nasprotno, mislim, da sem še veliko preblag. Se spomniš noči, ko se je Quasimodo odločil, da bo prespal v moji sobi?«
»To ni bilo nič strašnega, dragi.«
»Hm,« je z užaljenim dostojanstvom rekel Larry, »že mogoče, da je tebi v veselje, če te ob pol treh zjutraj zbudi golob, ki bi ti na vsak način rad potisnil zadnjico v oko ...«
»Že prav, toda mislim, da je bilo pogovorov o živalih čisto dovolj,« ga je hitro prekinila Mati. »Mislim, da je kosilo pripravljeno, torej lahko sedemo k mizi.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2013