E-novice

Knjiga

Esterina zapuščina

Sándor Márai»

prevod: Jože Hradil

spremna beseda: dr. István Fried

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 128

vezava: mehka, zavihi

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-746-8

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,25 €

vaš prihranek: 0,65 €

na zalogi

Roman prikazuje odločilni trenutek v Esterinem življenju, ko se nenadoma povežeta sedanjost in preteklost. Po dvajsetih letih se v njeno življenje nepričakovano vrne Lajos, s katerim jo je nekdaj povezovala strastna ljubezen – vse dokler se ni poročil z njeno mlajšo in lepšo sestro Vilmo. Od takrat je Estera živela skromno, a mirno življenje, ki ga zdaj ponovno razburka Lajosev prihod.
Poleg vprašanja, zakaj je sploh prišel, Estero muči tudi vprašanje, ali se je v tem času kaj spremenil. Njegov značaj, ki ga spoznavamo ob njenem spominjanju dogodkov iz preteklosti, je namreč zelo poseben. S svojo žarečo osebnostjo je lahko Lajos očaral vse v svoji bližini, vendar ga je vedno slej ko prej premagala njegova nagnjenost k laganju in goljufanju. Ozračje v romanu ostaja do konca napeto, nazadnje pa se pokaže tako, kakšen je Lajos, kot tudi to, kakšna je po svoji naravi Estera.
Esterina zapuščina (1939) je pripoved o neminljivi in hkrati neuresničljivi ljubezni, o popolni predaji ženske razvpitemu lažnivcu in grabežljivcu, vedno aktualna zgodba o ljubezni in prevari, v kateri vsak junak odigra vlogo, skladno s svojim značajem.
Roman je preveden že v številne jezike, po njem je bil leta 2008 na Madžarskem posnet tudi uspešen film.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.
Prevod je finančno podprl Madžarski urad za knjige in prevode pri Petőfijevem literarnem muzeju (PIM).

Preberite odlomek

na vrh strani

»Izpolniti dolžnosti« – kako trdi in odrski sta ti besedi! Človek živi … potem pa kar na lepem ugotovi, da je »izpolnil« ali pa da »ni izpolnil« svojih dolžnosti. Začenjam verjeti, da so bile vse velike, usodne odločitve – tiste, ki so zaznamovale naše življenje – veliko bolj samodejne, spontane in nehotene kot tiste, ki smo jih pozneje zajemali iz svojih spominov … Odkar sem zadnjič videla Lajosa, je minilo že dvajset let, zato se ne čudim, da me niti spomini nanj niso mogli več prizadeti.
Potem, potem pa sem nekega dne kar na lepem dobila od njega telegram, ki je še najbolj spominjal na operetni libreto. Natanko tako teatraličen je namreč bil, otroško nevaren in zlagan kot tisti, kakršnega je hranil moj spomin iz časov pred dvajsetimi leti in še prej, ko mi je deklamiral, meni in drugim ljudem. Enako izpoveden, veliko obljubljajoč, slutljiv, tajinstven in prosojno zlagan. Odšla sem na vrt k Nunu, se s telegramom v roki ustavila na verandi in glasno rekla:
»Lajos se vrača!«
Ne vem sicer, kako so tedaj zvenele te moje besede, vem pa, da jih prav gotovo nisem pospremila z vzklikom, ki bi izražal srečo. Govorila sem kot mesečnik, ki so ga nenadoma prebudili. In ta moja mesečnost je v resnici trajala polnih dvajset let. Dvajset let sem tavala nad previsom … z enakomernimi koraki, mirno, smehljaje. Zdaj pa sem se prebudila in se soočila z resničnostjo. Nič več omotična.
V stvarnosti, v življenju ali v smrti, obstaja nekaj, kar pomirja. Nunu je obvezovala vrtnice in se takole od spodaj, z dna, pri koreninah, mežikajoč zazrla navzgor in s starikavim glasom pripomnila:
»Seveda, kaj pa drugega!«
In obvezovala naprej pa spet dodala:
»Kdaj pride?«
»Jutri,« sem odvrnila.
»Prav,« je rekla. »Srebrnino bom poskrila.«
Začela sem se smejati, Nunu pa je ostala resna. Pozneje se je usedla na kamnito klopco zraven mene in začela brati telegram. »Z avtomobilom bomo prišli,« je pisal Lajos. Množinska oblika nama je naznanjala, da bo prišel z otroki. »Pet nas bo,« je bilo še zapisano v telegramu. Nunu je pomislila na piške, na mleko in smetano. »Kdo bosta še druga dva?« sva se spraševali. »Ostali bomo do večera,« je še sporočal telegram, v katerem je bilo nametanih še nekaj pomešanih besednih zvez, besed, s katerimi se Lajos ni znal nikoli razumljivo izražati, niti tedaj ne, ko je sestavljal telegram. »Pet ljudi,« je rekla Nunu. »Dopoldne pridejo, do večera ostanejo.« Nunujine stare, brezkrvne ustnice so se premikale neslišno, seštevale so in odštevale. Izračunavala je, kolikšni bodo stroški za kosilo in večerjo. Potem je nadaljevala:
»Vedela sem, da se bo nekoč še vrnil. Sam pa vendarle ne upa priti! S pomagači prihaja, z otroki, s tujimi ljudmi. Ne ve pa, da tukaj ni več ničesar.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2013