Knjiga

Bledomodra ženska pisava

Franz Werfel»

prevod: Anja Naglič

spremna beseda: Kristina Jurkovič

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 112

vezava: mehka

izid: 24. 12. 2015

ISBN: 978-961-241-931-8

redna cena: 9,90 €

modra cena: 9,40 €

vaš prihranek: 0,50 €

na zalogi

»Zamotana zgodba nekega zakona«, »tragikomična povest sodobne zgodovine«, »vpogled v svet, v katerem kmalu ne bo več mogoče normalno živeti« − to so izseki kritiških ocen romana (ali novele) Bledomodra ženska pisava (Eine blaßblaue Frauenschrift, 1941) Franza Werfla. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je novela v mnogočem napovedovala vrsto literarnih del, ki jih danes uvrščamo v tako imenovano literaturo holokavsta. V ospredju novele je ljubezenski trikotnik med Leonidasom Tachezyjem, avstrijskim uradnikom na visokem položaju, njegovo mlajšo ženo Amelie Paradini, navajeno visokega življenjskega standarda, in Judinjo Vero Wormser iz njegove daljne preteklosti, v katero se je zaljubil pri štirinajstih. Po poroki jo sreča v nemškem Heidelbergu, kjer študira filozofijo. Obljubi ji poroko, potem pa jo zapusti in se vrne v svoje udobno zakonsko življenje, dokler nekega dne ne prejme pisma s prepoznavno bledomodro pisavo. V nabokovski maniri Leonidas svoj »zločin« izpove navideznemu sodišču.
Opisi izmikanj in prevar Werflovih tako judovskih kot nejudovskih likov v soparnem ozračju vse bolj antisemitsko razpoložene Avstrije na pragu druge svetovne vojne so mojstrsko napisana kulisa osrednji Werflovi temi − napeto zasukani ljubezenski zgodbi.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Večno vračanje enakega! Takšna stvar torej resnično obstaja, se je čudil Leonidas. Verino današnje pismo ga je spravilo v enak sramoten položaj kakor tisto pred petnajstimi leti. To je bil izvorni položaj njegove pregrehe zoper Vero in Amelie. Vse se je na las ujemalo. Pošto je prejel v ženini prisotnosti, takrat in danes. Šele zdaj je na hrbtni strani pisma prebral opombo pošiljateljice: »Dr. Vera Wormser loco«. Nato je bil naveden Parkhotel, ki je stal v neposredni bližini, dve ulici stran. Vera je torej prišla, takrat in danes, da ga poišče, da ga ujame. Le namesto poletnega čmrlja si je zdaj delilo jetništvo z njim nekaj zelo starih jesenskih muh, ki so astmatično brenčale. Leonidas je, ne brez začudenja, slišal, kako se je tiho zasmejal. Ta strah malo prej, ta zastoj srca ni bil le nedostojen, bil je tudi bedast. Ne bi mogel pisma mirno raztrgati vpričo Amelie, prebranega ali neprebranega?! Nadlegovanje, peticija iz vrst javnosti, kakor stotine drugih, nič več kot to. Petnajst let, ne, petnajst plus tri leta! To je tako lahko reči. Toda osemnajst let pomeni neizmerno preobrazbo. To je več kakor pol človeškega veka, v katerem se ljudje skoraj povsem spremenijo, to je ocean časa, v katerem povsem razvodenijo še vse drugačna hudodelstva, kot pa je strahopetna nespodobnost v ljubezni. Kakšna mevža je bil vendar, da se ni mogel otresti te mumificirane štorije in je zaradi nje zapravil najlepši dušni mir svojega dopoldneva – on, petdesetletnik na vrhuncu kariere! Za vse to prekletstvo je bila kriva nestanovitnost njegovega srca, tako je ugotavljal. To srce je bilo po eni strani premehko, po drugi strani pa preveč vetrnjaško. Vse svoje žive dni je zato bolehal za »pokvarjenim srcem«. Ta besedna zveza je sicer, tako je sam čutil, šla čez mejo dobrega okusa, a je ustrezno izražala njegovo bolehno duševno stanje. Mar ni bila plašljiva občutljivost ob bledomodri ženski pisavi dokaz skrupulozno nežne kavalirske nravi, ki tudi po domala neskončnem času ne more preboleti in si odpustiti moralnega spodrsljaja? Leonidas je v tem trenutku na vprašanje brez zadržkov pritrdil. In z nekaj melanholije je samega sebe pohvalil, ker si je moral kot priznano lep in zapeljiv moški očitati v zakonu poleg strastne epizode z Vero le še devet do enajst brezpredmetnih skokov čez plot.
Globoko je vdihnil in se nasmehnil. Zdaj je hotel opraviti z Vero enkrat za vselej. Gospodična doktor filozofskih znanosti Vera Wormser, specialistično področje: filozofija. Že v tej poklicni izbiri je tičalo provokativno nagnjenje k superiornosti. (Gospodična doktor? Ne, upajmo, da gospa doktor. Poročena, ne ovdovela.) Odprto okence je napolnjevalo puhasto oblačno nebo. Leonidas je odločno zatrgal pismo. Zatrganina pa ni segala še niti dva centimetra globoko, ko so se mu roke ustavile. In zdaj se je zgodilo nasprotno od tistega, kar se je zgodilo pred petnajstimi leti v Sankt Gilgnu. Takrat je hotel pismo odpreti, pa ga je raztrgal. Zdaj je hotel pismo raztrgati, pa ga je odprl. S poškodovanega lista ga je posmehljivo pogledala zbrana osebnost bledomodre ženske pisave, ki se je zdaj lahko razvila v več vrsticah.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015