E-novice

Knjiga

Beg

Zgodba nekega našega človeka

Milutin Cihlar - Nehajev»

prevod: Maja Novak

spremna beseda: Goran Vojnović

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 200

vezava: mehka

izid: 2. 2. 2016

ISBN: 978-961-241-932-5

redna cena: 15,40 €

modra cena: 14,63 €

vaš prihranek: 0,77 €

na zalogi

Protagonist romana Đuro Andrijašević ima vse možnosti, da bi uspel v življenju, vendar njegovo življenje med študijem na Dunaju zavije v povsem drugo smer. Kljub finančni podpori solidne meščanske družine zapade v gmotne težave, študij se vleče, dneve preživlja v dunajskih kavarnah. Nazadnje se odloči, da bo fakulteto poskušal končati v Zagrebu. Zdi se, da bo po vrnitvi domov dobil priložnost za nov začetek, a na pot se mu postavita nezaupanje zaročenkine družine, odtujitev od matere in izguba stričeve zapuščine, o kateri je bil trdno prepričan, da mu bo pomagala izviti se iz finančnih zagat. Zaposli se kot učitelj v malomeščanskem Senju, v okolju, ki ga kmalu iz srca zasovraži.
Tematika romana je morda še zlasti zanimiva prav za slovenskega bralca, saj usoda glavnega junaka v marsičem spominja tako na literarne kot na resnične like iz slovenske književnosti z začetka 20. stoletja. Lik Đura Andrijaševića nikakor ni ozko vezan na letnico nastanka Bega, saj lahko njegove karakterne lastnosti prepoznamo tako v sodobnem literarnem univerzumu kot v svoji vsakdanjosti. Poleg slogovnih odlik tega dela je bila verjetno prav ta tematska aktualnost razlog, da je bil roman Beg leta 2012 uvrščen med obvezno branje za hrvaško državno maturo.

Izid je sofinancirala ustanova Traduki.

Preberite odlomek

na vrh strani

Čedalje glasneje sva govorila, celo prerekala sva se. V gostilni ni bilo nikogar, tam je dremala samo natakarica, ki nama je prinašala pivo. Lukačevski je bil ves v ognju in na vsak način mi je poskušal dokazati, da najin poklic in življenje v naših krajih nista nič vredna.
– Prijatelj moj, ne ostane vam drugega, kot da priznate, kako žalostno je vse skupaj. Povejte: kako ste živeli do zdaj? Morda vam je trda predla; a bili ste na Dunaju. Jedli ste v menzi, a nato ste zavili v kavarno in prebirali časnike z vsega sveta, sedeli ob lepih ženskah in opazovali vsakokrat druge ljudi. Gotovo ste zahajali tudi v gledališče – če pa niste, nič hudega, mesto je mesto. Ah, ko bi zdravniki vedeli, kako neumna je njihova hvala svežega zraka na vasi! V enem samem popoldnevu, prebitem v kavarniškem dimu, uživam bolj kot v stotih dnevih, kakršen je današnji. To ni več za naju, dragi moj! Veste, vsak dan berem Presse in sledim vsem dunajskim malenkostim. Vem, kaj je danes na sporedu v Burgu in kaj razstavljeno pri Miethkeju. Kako naj se potemtakem ujamem z ljudmi, ki se tu dobro počutijo – če pa se ne, niso nikdar dognali, kaj bi bilo bolje.
– Zaprosite za premestitev! sem mu predlagal.
– Ah, dajte no, kam neki? Z dežja bi pobegnil pod kap. Tu je vsaj morje blizu; privadil sem se, kolikor se je dalo; tudi ljudje so se že navadili name, zato me pustijo pri miru. Ko pa bi prišel v večje mesto – kaj bi mi to pomagalo, ko pa nas nikjer ne plačajo tako, da bi se dalo živeti?
– Pa vseeno – biti tako sam ...
– Ja, lepše bi bilo sedeti v kakem salonu in kramljati z gospodi v belih srajcah ter z damami, ki si ne kuhajo same. Ampak tega tukaj ni. Sami se boste prepričali: mi, ki ne spadamo v ta milieu, se sploh ne smemo vtikati vanj. Ob strani ostani in zadovoljen bodi, da lahko vsaj ješ, piješ ter kadiš, pa da se ti ni treba poniževati s prosjačenjem za posojila.
– Strašanski egoist ste.
– Danes, dragi mladenič, se sploh ni moderno navduševati za kaj drugega. Pa tudi mogoče ni. Samo poskušajte – pritisnili vas bodo ob zid – take boste staknili po gobcu, da nikoli več ne boste odprli ust.
Čedalje bolj melanholična sva postajala, tako on kot jaz. Pa tudi luč je že ugašala, natakarica je vstala in se nezadovoljno motala okrog naju. Z miz je snela prte – in vse je bilo videti žalostno, zanemarjeno. Nazadnje sva se dotaknila tudi poroke. Lukačevskemu sem povedal, da sam ne bom dolgo zdržal.
– Oženim naj se, kaj? Mar se zavedate, kaj govorite? Mar ne veste, da bi nam morala vlada poroko pravzaprav prepovedati? Saj to je tisto, kar je najhujše. Mladi se zaljubijo in poročijo, nato pridejo skrbi in pomanjkanje – malone lakota, gospod moj. Ker se nikoli ne naješ do sitega, postaneš plah in bojazljiv, bojiš se ravnatelja in predstojnikov. Sposojaš si od kolega, od banke, od očeta katerega od učencev. Skrb za naslednji dan te ubija.
Celo ko bi hotel kaj delati, se ukvarjati s čim lepšim, tega ne moreš. Dan za dnem ti v srcu kljuva nezadovoljstvo, odljuden postaneš in zloben; ženo in samega sebe zasovražiš. Nazadnje se umiriš – kot v nirvani živiš ob spoznanju, da se nikoli več ne boš izkopal iz dolga in nikoli več pojedel dobrega obeda. Začneš se ukvarjati le še z vprašanjem, kako preživeti dvoje ali troje prostih ur – pa prideš sem in za deset ali dvajset filerjev igraš take neumne igre s kartami, kakršni sva bila danes priči. Oženili naj bi se! Saj ima dober delavec več plače kot mi!
Njegove besede so me razžalostile v dno duše. Lep dan se je grdo končal; ob Lukačevskem sem čedalje več pil.
Ne smem se prepogosto družiti z njim. Na vsem, kar govori, je nekaj grdega, mefistovskega. Najhuje je to, da ne govori cinično, temveč popolnoma mirno, kot da je vse to samoumevno. Danes ga sovražim.
Od jutri bo veljal nov red: ostajal bom doma, tudi večerjal bom pri svoji gospodinji – nič več ne bom hodil v družbo, študiral bom.
Dovolj je odlašanja!

© Modrijan založba, d. o. o., 2016