E-novice

Knjiga

Samo drevesa imajo korenine

Juan Octavio Prenz»

prevod: Ferdinand Miklavc

spremna beseda: Marko Kravos

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 x 220

strani: 248

vezava: mehka, zavihi

izid: 21. 2. 2019

ISBN: 978-961-287-106-2

redna cena: 24,90 €

modra cena: 24,90 €

na zalogi

V obmestnem in pristaniškem naselju Ensenada živijo priseljenci, ki so se v Argentino zatekli zvečine v tridesetih letih prejšnjega stoletja: na pot so šli iz podjetnosti ali zaradi političnega in nacionalnega preganjanja, v svet so šli zaradi revščine, iz družinskih ali osebnih razlogov. Večina prihaja iz osrednjih predelov Istre pa tudi od drugod iz srednjeevropskega prostora, iz nekdanje habsburške Avstrije. Kljub tej svoji iztrganosti iz rojstnih krajev pa niso prav nič begunski ali razosebljeni; ob privajanju na tuje okolje in trdo delo so polni radoživosti. Kljub neznanju jezika niso nič manj zgovorni, pogumni in polni domislic, kako se udomačiti na prašni cesti življenja. Nič jim ne morejo argentinske podeželske birokratske figure; čudijo pa se in skoraj ne verjamejo v zgodovinske spremembe na stari celini. Vse več jim pomenijo zgodbe o usodah družinskih članov, ki so ostali doma – in te marsikdaj zalebdijo že v nadrealističnih zasukih: tako v ljubezni kot v smrti. Ljudje so v tej zmedi korenin, pisav in ›rasnih‹ opredelitev, celo moralnih predpisov zavezani predvsem lastni krvi, lastnemu dojemanju bolečine in veselja, pravičnosti in nuje, zvestobe, ki je onkraj geografskih in časovnih zamejenosti: s čutom do človeškega vesolja v sebi in na planetu, ki ga v Prenzovi pripovedi zastopata bodisi starožitna Istra v okolici vasi Kringa bodisi sračje gnezdo Ensenada v porečju reke La Plata.

Juan Octavio Prenz je z ironijo, nostalgijo in domišljijo zgodbe prepletel v polifonični roman, skoraj epsko pesnitev, ki nas teši, gane in prevzame, ker v sebi nosi vero v neminljivo moč življenja.

Preberite odlomek

na vrh strani

Sit težkega kmečkega dela, čeprav velja, da ga je bilo redko videti pri delu, več pa pri pohajanju po gostilnah in veselicah, je moj praded Alexandar Kreuz lepega dne sklenil, da bo spremenil življenje in poiskal srečo onkraj gričev, med katerimi se je rodil.
Izterjevalec davkov je prinesel v vas novico, da v Rovinju, nekem mestu na jadranski obali, iščejo mlade in krepke delavce za gradnjo nekega pomola. Praded, ki je morje in kako barko videl samo v nekem koledarju, orumenelem od časa, se je pozanimal o delu, za kakršnega še ni bil slišal, in izterjevalec se je potrudil in mu razložil.
»Vsakdo s krepkimi rokami,« čeprav po pripovedovanju samih vaščanov pradedove roke sploh niso bile krepke, »bo vedno našel delo,« mu je rekel oče pred odhodom. »Enkrat se je pač treba spustiti s teh gričev in priti do ravnine ali morja, od koder se vidi na konec sveta.«
Z zaupanjem v tako trdno filozofijo je Alexandar Kreuz sklenil izzvati usodo. Ko mu je bilo vse jasno, je meni nič tebi nič razglasil, da gre do morja. Ta glas se je raznesel tudi zunaj njegove vasi in zvečer se je hiša napolnila s kmeti, ki so prišli pogledat poslavljajočega se, ki, tako so rekli, odhaja v najbolj cvetoče in srečne kraje avstro-ogrskega cesarstva. Nekajkrat bo treba počivati, toda pot bo vzela pet ur hoje. Vzel je bisago z oblačili, nekaj kruha in slanine, čutaro vina, ter se ob zori odpravil na pot, opremljen s preprostim zemljevidom, ki mu ga je narisal neki popotni sosed. Peš naj bi po modrem sosedovem nasvetu po ozkih stezah prehodil nekaj deset kilometrov, vzpenjajoč in spuščajoč se po gričih; ceste, ki jih priporočajo oblasti, so vedno najdaljše.
»Ne misli, da je tam vse suho zlato,« mu je rekel oče ob slovesu.
V Rovinj so prihajali ljudje z vseh koncev prodajat pridelke, tokrat pa tudi delat pri gradnji pomola. Seveda se je tam človek počutil kakor v središču sveta. Praded je bil možak, ki mu domišljija ni bila dana, živel je v neposrednem stiku s stvarmi in imel dokaj nenavaden občutek za čas. Ko je prvič videl morje, se je spomnil samo pripovedi, ki jih je tolikokrat poslušal na malem trgu pred cerkvijo. Tam so se vaščani, ki so se ob praznikih vračali v vas, bahali, kako poznajo morje kakor lastno dlan. Med kmeti, ki so prvič videli morje, ga ni bilo, ki si ga ne bi predstavljal kakor presušeno ravnico, ki je nekdaj cvetela v rodovitnosti. Od pradeda terjati domišljijo bi bilo preveč, in ko je uzrl morje, si je brez oklevanja ponovil domislek sovaščanov.
Na račun te omejenosti pri Alexandru Kreuzu se je po vasi govorilo marsikaj in se nato spremenilo v kar najbolj šegave zgodbe na njegov račun, zanje pa se ni menil in so ga celo spravljale v dobro voljo, saj je bil mimo teh pomanjkljivosti človek, obdarjen z nekakšno osnovno srečo.
Alexandar Kreuz ni nikoli sanjal, to je povedal moj oče Tihomir Croce, ki je, nasprotno, imel zvrhano mero sanj in domišljije; tiste nesmiselne bajne zgodbe, kot so se jih prijatelji spominjali z nočnega počitka, so se mu zdele navadne laži. Ljudje, ki se s kolesom vozijo po reki ali se dvignejo od tal in poletijo ali iščejo kraj, kjer so pokopali svojo žrtev, so bile stvari, kakršne se, kakor je on to razumel, ne dogajajo niti norcem. In zato se je razburil in celo ujezil, če mu je kdo rekel, da tudi on sanja, vendar ob prebujenju vse pozabi. Ni bilo jasno, kaj ga bolj jezi, da ga imajo za človeka, ki mu primanjkuje domišljije, ali za pozabljivca. Kar zadeva môre, ne morejo biti drugega kakor izmislek duševnega bolnika. Ko človek spi, spi; od kod naj pridejo podobe, če človek spi. Še celo najmlajši so mu pripovedovali o teh čudovitih ali pa grozljivih podobah, in hočeš nočeš, ob tej skodeli tehtnice z njegovo norostjo, če je že pri tem, in oni z norostjo vseh drugih, praded ni dvomil, na katero stran je nagnjen jeziček.
Še kot otroka ga je oče peljal k nekemu zdravniku v Pazin. Nekaj ni prav z njegovo glavo, je pojasnil zaupno, govori malo in ne doživlja tako, kot doživljajo drugi otroci; da, prikupen je, toda redkobeseden; bilo je, kakor da bi sramežljivo povedal, da je morda njegov sin duševno zaostal. Zdravnik ga je poslušal in svetoval: pustite času čas in videli boste, da je sin popolnoma normalen. Poleg tega pa otroci lažejo, ne vedno hote, in Alexandar se je morda vživel v tako laž. Zdravniku se je zdelo primerno, da mu opiše neki nedavni primer:
»Neka mati je obupana prišla s svojim sinom, ki je ves čas molel jezik iz ust; dovolj je bilo, da sem nenadoma zakričal, naj potegne jezik noter, in težava je bila razrešena.«
Prapraded je bil anekdote lahko samo vesel in sam pri sebi je moral pomisliti, da bo odslej dovolj nekajkrat zakričati, pa se bo sin predramil iz jezikovne otrplosti.
O pradedu je, to je razumljivo, znano le malo tega, kar bi povedal sam. V nadomestilo za njegovo redkobesednost, ki ga je spremljala vse življenje, pa so o kakem njegovem pripetljaju sosedje ali tovariši na paši vedno pretiravali. Mnogo pozneje so nekateri prijazneje menili, da ta pradedova zadržanost že od malega daje prostor njegovemu nagnjenju do motrenja in razmišljanja – ena od njegovih molčečih značilnosti je bila, da se je cele ure opajal z opazovanjem neba in da njegov odpor do primerjanja stvari ni nesposobnost za zaznavanje podobnosti, marveč si tako dokončno potrjuje istovetnost in vrednost vsake stvari. Enako je bilo z njegovim odporom in nejevero do sanj. Včasih mu je kdo rekel, da je lepo sanjariti in tako blažiti trdoto vsakdanjega življenja, praded pa je kakor po čudežu našel besede in jih izrekel v epskem naporu, ki je moral biti neznanski: Vsakdanje življenje je lepo.
Oče pripoveduje, da si je ob pogledu na kamne, ki naj bi jih premikal, njegov ded rekel: bolje, da ne vidijo mojih rok. Na njegovo presenečenje se ni nihče zanimal za njegove roke, vprašali so ga samo, od kod je. Dobri ljudje, so mu rekli, ko je povedal ime vasi, in predvsem dobro vino in dober tropinovec. In tistega dne in s takimi zaslugami je mladi Alexandar Kreuz dobil svoj prostor na svetu.
Zjutraj na prvi delovni dan je hotel že takoj napraviti dober vtis in je prišel v čisto novi modri delovni obleki, kakor so mu bili svetovali, in že pred sedmo uro. Bil je čudovit pomladni dan, toda Alexandar Kreuz je začutil neprijetno nasprotje s tem jutrom v gnusnem, naraščajočem smradu, ki ni dražil le nosu, marveč tudi oči, kakor da bi šlo za kisel in rezek prah. Lahko bi bil od gnijočih rib, toda ne. Tako je vsako jutro, mu je rekel neki tovariš, to je, kakor da bi v zraku visel nevidni oblak dreka. Praded se je nejeverno nasmehnil. Smrad pa ni postajal šibkejši, bil je vedno hujši in Alexandar Kreuz se je pozanimal, od kod to zaudarjanje. Trdno je sklenil razvozlati skrivnost in je do skrajnosti napel svoj voh.
Smrad se je spuščal po ulicah s samega griča cerkve svete Evfemije pa prav do pomola, ki so ga gradili, s smradom pa se je bližalo nejasno in slikovito vpitje, pomešano s smehom in klici. Od zgoraj se je po vijugastih ulicah spuščala pisana procesija žensk, deklet in stark. Kakor mavrica, mu je rekel rojak, ko je zagledal živopisnost oblek, med katerimi je bila izjema samo črnina kake starke. Glasno so se pogovarjale, nekatere so popevale, vsaka pa je v rokah držala nočno posodo, nekatere so nosile tudi dve, polno urina in blata.
Procesija je zaudarjala po dreku, ves pomladanski zrak je zaudarjal po dreku in čez nekaj minut, je pripovedoval praded, je vse morje zaudarjalo po dreku. Na vasi je drugače, je moral pomisliti Alexandar Kreuz. Če te prime, imaš pri roki hlev in v miru opraviš svoje, če pa si zaželiš gledati nebo in razmišljati o vesolju, stečeš na polje in užitek je popoln.
Takrat je bilo v Rovinju malo stranišč, vsa pa so imeli v pritličju hiš. Po večini so ponoči opravljali potrebo v nočno posodo, postavljeno kar v sobi. Vse posode pa niso bile bele in okrogle. Ko je procesija dosegla valolom, je praded lahko občudoval premnoge oblike in barve. Bile so pločevinaste in tudi porcelanaste; nekatere z naslikanimi krajinami ali mesti, po mnenju pradeda, ki se je tokrat vendarle potrudil z domišljijo, so bile podobne namiznim skledam. Še pri kahlah se razlikujemo, je pripovedoval ob prvem obisku v vasi; nekomu gre, komu drugemu pa ne. Dovolj je videti, kako ponosno stopajo tiste s porcelanastimi posodami. Druge, je bil pradedov naivni sklep, se zdijo žalostne.
Tak jutranji mimohod je bil uveljavljen družabni dogodek, vsako jutro so premlevale bolezni pri sosedih, izvedele za nove ljubezenske zgodbe, se pogovarjale predvsem o tem, kdo je odšel v boljše življenje. Morda je katera ponovno prebrala koledar svetnikov in kot že neštetokrat je prišla na vrsto zgodba o sveti Evfemiji, ki jo je obteženo s kamnom morje naplavilo na obrežje. Nekega dne so nam odprli grobnico in smo videli nedotaknjeno svetnico, je pozneje pripovedoval praded.
Čeprav mu je, kakor že vemo, primanjkovalo domišljije, je imel Alexandar Kreuz ob kaki konkretni in do kraja neposredni okoliščini vedno na razpolago kako skromno besedo. Če ni bilo priložnosti, ni bilo besede. Posploševati je zmogel samo ob izrecno stvarnih okoliščinah. Ta nesposobnost – tako so opisovali njegov odnos s svetom – je šla z roko v roki z njegovim dojemanjem časa. Moj oče Tihomir Croce se je spominjal, da njegov ded ni razumel preteklosti in prihodnosti, zato se je zdelo, da sploh ne izstopi iz sedanjosti; razumel ni tako osnovnih reči, kot je na primer čas, ki jih je tako lahko doumeti. Vrzi mu kaj, pa ga pripraviš, da spregovori, so govorili v njegovi vasi, ta opaža samo stvari, manjka mu govor. Ob kaki priložnosti se mu je, resda vedno počasi, porodila beseda, ne vedno tudi primerna; le redkokdaj dve. Toda sredi veselice besed, kar je ta svet, je bilo to premalo in praded je veljal za neozdravljivega.
Samo še malo, je menil praded, pa bo vse morje zaudarjalo po dreku. Procesija žensk se je razporedila po valolomu kakor za kak slovesen obred, vse so pripravile nočne posode, in potem ko so trikrat vzkliknile spevni: ooh! hkrati izlile vsebino noči. Glasen čof! je pretresel zrak kakor kaka bomba in proti ženskam je zadonel vihar ploskanja in klicev odobravanja.
Tedaj je praded, z rovnico v roki, njegov pogled in duša osupla ob taki barvitosti in hrupu, kakor v ekstazi prvič uzrl dekle. V resnici je najprej uzrl pisano ruto, na kateri je izstopala močna in sijoča rdeča barva. Nato so se začele njegove oči počasi sprehajati po vsej, po njegovem seveda lepi dekletovi postavi. Ko so prišle do prve rame, je bil praded že na smrt zaljubljen. Kot se zgodi pri vsaki zaljubljenosti na prvi pogled, je praded videl velike oči – v resnici so bile drobne – vitkost namesto zaobljenih oblik, ljubkost, tako se mu je dozdevalo, v tem, kako je držala nočno posodo.
Tedaj, v trenutku, ko je zrl v dekle, se je Alexandar Kreuz spomnil na neki davni nasvet svojega očeta o tem, kako osvojiti dekle. Ko opaziš, da je naklonjenost obojestranska, napoči trenutek za besede, ki so pravzaprav vedno iste, in čeprav one vedo, da so vedno iste, verjemi mi, pričakujejo ravno te besede. Na primer ... je nato rekel pradedov oče, in tu, na to čudovito rovinjsko jutro, se je spomin Alexandra Kreuza nehal in se ni mogel spomniti niti ene same od besed, ki so sledile tistemu na primer. Zavezan stvarnosti, brez domišljije, omejen pri besedah, se je bolj, kot je bilo videti, boril, da bi mu prišla na jezik kaka zapeljiva beseda ali vsaj kako znamenje, ki bi razodelo njegovo nenadno zaljubljenost v dekle. Vse zaman. V naporu, da bi oblikoval kako besedo, se ni mogel odtrgati od nočne posode in njene zaudarjajoče vsebine.
Pot nazaj je bila od tam zaprta in ni mogel več, na primer, ponesti pogleda k ljubki glavi moje prihodnje prababice. Kljub temu, razen za pradeda, je bilo možnosti mnogo, lahko bi stekla beseda o vrstah nočnih posod, o novicah dneva, o barvah ali o tistem sijajnem okrasju s pisanimi rožami ali angeli. Pradedu je prišla na misel ena sama reč in skoraj genialno se mu je zazdelo povprašati, ali je vsebina težka in če je ... osebna. Nevenki, tako je bilo ime moji prihodnji prababici, se je pradedovo naivno in nenavadno ganljivo vprašanje o vsebini zdelo nesramno in je nakazala gib, kot bi jo hotela pljusniti vanj. Osupli Alexandar Kreuz ni zmogel opaziti dekletovega komaj opaznega porednega nasmeška.
To je središče sveta, je zapisal praded v svojem prvem pismu, in njegov delovodja, Italijan, kot ga je imenoval pozneje, je bil njegov prvi stik z njim; bil je iz Rovinja in je govoril nerazumljivo rovinjsko narečje, praded, ki je poznal samo hrvaško narečje s prvinami italijanščine in nemščine, ki je bilo še bolj nerazumljivo, pa se je naprezal, da bi ga razumel. Italijanovo narečje ni imelo nič skupnega s tistim čudnim jezikom, ki so ga govorili nekateri uradniki v Pazinu. Ni mu bilo težko pokimati ob vsaki delovodjevi besedi v znamenje, da je razumel. Res je dojel šele potem, ko so ga odpeljali v neko barako, kjer je bilo na desetine ležišč in eno od njih je postalo, kot je pozneje govorila družinska legenda, njegova prva mednarodna postelja. Tam se je srečal s Tržačani, s Slovenci, z Dalmatinci in celo z Romunom, ki je ves čas govoril na u, kakor je to skopo opisal praded.
Gradnja pomola je lepo napredovala in veselje ob tem, da je lahko vsako jutro videl dekle, mu je dajalo moči, da je prenesel naporen delovni dan. Nevenka, ki je že sprejela pravila Alexandrove nedomiselne igre, je bila vsak dan v drugi obleki in pozneje, ko je že dojela, da se praded ne zna izražati, se je za spodbudo pojavila z nočno posodo druge barve. Kakšen nenavaden pogovor se je domislila začeti prababica! Kljub temu pa niti s tako močno spodbudo ni iz pradeda spravila več kakor en sam stavek. Druga barva? je vprašal, ko je prišla z drugačno nočno posodo. Da, je rekla in se razgovorila o podrobnostih tistega zelo živahnega in hrupnega lovreškega semnja, na katerem jo je bila kupila. Pradedu je zmanjkalo vprašanj in tako je bilo pogovora konec.
Alexandar Kreuz je imel ta skromni pogovor za zelo osebnega in ni bil potrt. Prav nasprotno; vse je izrečeno, si je mislil zvečer. Oborožen s pogumom, kot ga ni še nikoli občutil, si je rekel: zdaj, po tem junaškem dejanju, ni več kaj reči. Tisti da, s katerim mu je dekle odgovorilo in mu je zvenel prav gromko, se mu je zdel odgovor na vsa njegova neizgovorjena vprašanja. Želel si je v spominu obnoviti močni jutranji vonj – drek, bori in morje, toda tudi tu se je pokazalo, da se ne zna spominjati. Zmogel je živeti le neposreden trenutek in tukaj, le v stiku s tem, kar ga obdaja.
Alexandar Kreuz je prestal še eno preizkušnjo poguma, kakršne si dotlej ni znal niti predstavljati. Neko jutro, ko delovodje ni bilo, je ob prihodu procesije hlastno odložil rovnico in kakor blisk šinil proti Nevenki. Ne le vzel, modro nočno posodo ji je kar iztrgal iz rok, enako urno pretekel pot nazaj in, blažen od zadovoljstva, z vso vnemo izlil vsebino v morje. Izlil jo je tako silovito, da je skoraj podrekal otok tam spredaj, je pripomnil neki njegov rojak. Ves vesel je skrbno oplaknil posodo, pozorno ujel dekletov počasni korak in ji jo izročil kakor kako cvetlico.
Alexandar Kreuz je tako zelo izostril voh, da mu je začel pešati vid. Nevenkin jutranji prihod je bil neločljivo povezan z vonjem in prav vonj je bil prvo, kar je zaznal praded, še preden je uzrl dekle. Nos imaš že kakor kak slon, so se norčevali iz njega. Kako ne bi razumeli njegove jeze, kadar se je ponorčeval z njim nasprotni veter. Dolga učna doba mu je malo po malo pomagala, da je voh postavil na drugo mesto. Ni mu prišlo na pamet, da bi gledal; treba je gledati z dobro odprtimi očmi in dolgo, so mu svetovali, in praded si je nasvet zapomnil.
Naslednje jutro je pričakoval dekle z dobro odprtimi očmi. Ves čas med praznjenjem posod ni odtrgal pogleda od nje. Tedaj je zaznal tisti skoraj nevidni zarotniški nasmešek od prvič, čeprav zdaj dekletovega smehljaja ne bi opazil nihče. Vsa občutja so se hkrati razprla, kakor bi jih priklical ta nepozabni trenutek, in pradeda je zajela nekakšna ekstaza.
Dva meseca so bila jutranja srečanja edini ljubezenski stik med Alexandrom in Nevenko. Včasih je dekle dobilo dobrohotno materino dovoljenje, da gre za četrt ure pred hišo. In pol ure pred tem, v svojem čistem delovnem pajacu in skrbno obrit, je praded že čakal. Ve se, da je vsaka ljubezen v bistvu enkratna in nedoumljiva, in pri tem je bil redkobesedni Alexandar Kreuz skrivnostno uspešen ravno tako, kot najzgovornejši zapeljivec.
Moj oče Tihomir Croce se je mnogo let pozneje odpravil v Argentino, s seboj je odnesel tudi svojo culo družinskih zgodb, in zgodba o nenavadnem izvoru te ljubezni se je čudežno ohranila za naslednje rodove. Verjetno je prav v Steržajevi gostilni nejevernim poslušalcem prvič izgovoril stavek, ki je, kakor kaka sodba, dolga leta odmeval v ušesih prebivalcev Ensenade de Barragán:
»V začetku je bil drek,« je rekel.

© Modrijan založba, d. o. o., 2019

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.