E-novice

Knjiga

Max in mačji rod

Moacyr Scliar»

prevod in spremna beseda: Katja Zakrajšek

naslovnica: Branka Smodiš (ilustracija: Edgar Vasques)

format: 135 × 220

strani: 96

vezava: mehka, zavihi

izid: september 2018

ISBN: 978-961-287-091-1

Max na begu iz nacistične Nemčije v Brazilijo doživi brodolom in se znajde sredi oceana v pomožnem čolniču s cirkuškim jaguarjem, ki je bil med tovorom na njegovi ladji. Da ga zver ne bi požrla, ji mladenič začne za hrano loviti ribe; nekega dne ga jaguar ubrani pred morskim psom, ki napade čolnič ...
Maxu se »novi svet« kaže kot idilična obljubljena dežela, utopično zatočišče. Brž pa se izkaže, da »stari« in »novi« svet le nista tako različna in tudi ne nepovezana, ter da demonom iz starega sveta – ne tistim v družbi okrog protagonista ne tistim v njegovi glavi – ni mogoče preprosto uiti čez morje. Soočenja z različnimi mačjimi zvermi, po katerih nosijo naslove posamezna poglavja novele Max in mačji rod (Max e os felinos, 1981) označujejo težavne etape protagonistovega družbenega in duševnega dozorevanja.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Sonce je začenjalo zahajati. Kaj si danes dobrega storil? To je bilo vprašanje, ki naj bi si ga po besedah učitelja malega Maxa otroci zastavili ob mraku. Komu si pomagal? Kaj si očistil ali zloščil ali popravil ali izpopolnil? Katero roko si poljubil in kateremu odraslemu? Katerega soseda si z nasmehom pozdravil? Kateri ženici si pomagal prečkati cesto? Katero mačko si ljubeče pogladil po hrbtu?
Ne, jaguar ni bil videti kot izurjena zver. V čarobni jasnini tistega večera na oceanu sploh ni bil videti kot zver. Videti je bil kot maček: prevelik, to že, vendar poklapan, zapuščen. Maxu se je mačkon še zasmilil. Mogoče bi ga lahko udomačil, je pomislil. Zakaj pa ne? Dotlej ga še ni požrl – mar ni to pričalo, da si na tihem želi pokoriti se, da sam pri sebi priznava gospostvo človeka, ki je (četudi ranljiv) kralj stvarstva, gospodar (četudi spričo tragičnih dogodkov trenutno povsem brez glave) kopnega in morja, predvsem pa tega čolna, za katerega se je treba zahvaliti iznajdljivosti in spretnosti njegovih soljudi? Konec koncev je žival že živela v jetništvu, pod bičem; vajena je bila ubogati, da si je prislužila hrano – in ker je hrano tu dobivala, naj bi bila, vsaj teoretično, pripravljena ubogati. Dragi moj, če bi si te pokoril, je razmišljal Max, bi mi bil lahko sila koristen. Za začetek bi lahko tvoje šape uporabil za vesla in tvoj nagon za kompas, da bi dosegla kopno, to Brazilijo, o kateri niti več ne vem, ali obstaja.
Tam pa, v Braziliji, bi lahko z jaguarjem postal spoštovanje vzbujajoče utelešenje moči: kateri domorodec bi se mogel upreti možu z jaguarjem na povodcu? Naj bi se polotil česar koli že – trgovske postojanke v džungli, plantaže kavčukovcev, rudnika diamantov – vsemu bi bil uspeh vnaprej zagotovljen.
Naglo se je temnilo. Če naj začne z udomačevanjem, mora to storiti brez odlašanja. Vstal je, si snel pas, ne da bi odmaknil oči od zveri, in švrknil z njim po zraku.
»Pozor! Maček, pozor!«
Jaguar je pokazal zobe in zarenčal.
Max je vztrepetal. Znova je vztrepetal. Ni se mogel obvladati, tako je trepetal, ta kralj stvarstva (slepar! šleva!), gospodar kopnega in morja (bedni črv!), da je čolnič kar premetavalo; ne toliko, da bi se prevrnil, premetavalo pa ga je. Moral je sesti: »Le mirno, mačkon,« je zašepetal in široko razpiral oči. »Le mirno, je že v redu.«
Vzel je svoj ribiški pribor. Dovolj svetlo je še bilo, da bi lahko ujel nekaj rib.
Tisti večer je še nekaj nalovil, že naslednji dan pa ga je sreča, ki ga je spremljala dotlej, zapustila. Max je ostal povsem praznih rok, uplenil ni niti kakšne borne sardine. Jaguar je izdajal naraščajočo nestrpnost. Max je odprl nekaj konzerv, ki jih je hranil za nujne primere. Začuda je mačja zver sprejela klobasice in celo prepečenec. Spričo njegove požrešnosti je Maxa stisnilo pri srcu: če bo šlo tako naprej, bodo zaloge kaj kmalu pošle. Kaj naj tedaj?
Dva dni pozneje že ni bilo ničesar več za pod zob. Niti ni Max ničesar ujel. Max se je omotičen, oslabel ozrl po jaguarju.
»Konec je, ti vrag. Ničesar več nimava.«
On ni imel ničesar več. Jaguar pa ...

© Modrijan založba, d. o. o., 2018