E-novice

Knjiga

Knjiga o sreči

Nina Berberova»

prevod: Marjan Poljanec

spremna beseda: Sara Špelec

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 150 × 220

strani: 176

vezava: mehka

izid: 16. 6. 2018

ISBN: 978-961-287-089-8

redna cena: 13,90 €

modra cena: 13,90 €

na zalogi

Knjiga o sreči je tretji roman Nine Berberove. Prvič je bil objavljen v pariški emigrantski literarni reviji Sodobni zapiski leta 1936, v poznejših izdajah je dobil tudi drugačen naslov, Brez zatona.
Ta roman je resnično brez zatona ›sreče‹, ki jo Vera premočrtno išče vse svoje življenje, čeprav nam daje kar s prvim stavkom vedeti, da je njena dejanska sreča že ›zatonila‹. Tridelna zgradba besedila ustreza postajam na poti tega iskanja. Idilični začetek nam odpre pogled v čase in kraje neskončnih možnosti, razkošno življenje v meščanski družbi na vrhuncu njenega samozavestnega kozmopolitizma v zrelih letih ruskega imperija.
Prihod novih časov z novo, boljševiško politiko pomeni slovo domačega mesta od pridobitev celotne civilizacije, za Vero pa predvsem tudi slovo od nesmrtne mladostne ljubezni. Njene sence išče še mnogo pozneje, ko živi v Franciji, ko se prek številnih, različnih ljubimcev in ljubezni prebija proti edinemu svetilniku svojega življenja – tisti dokončni sreči, ki jo je nekoč, kot nevedna deklica, nekako že použila, a hkrati izgubila.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Že si je utirala pot v mesto ne lažna, temveč prava, neugnana pomlad in tistemu mokremu decembru pred dobrim letom, decembru, ko je prišla iz Nice Lizi, ko so pokopali Aleksandra Albertoviča in ko je bilo razdejano grdo in prašno stanovanje, ta pomlad ni bila podobna. Vera se je prebudila v šestem nadstropju velike hiše, ki je gledalo nekam čez mesto, v zelenino in daljavo, v nizki, veliki sobi z belimi tapetami, opremljeni z maloštevilnimi, a bleščečimi, še ne povsem vživetimi predmeti, ob uri, ko sonce vstane nad zemljo, a še ni vidno nad hišami. Ne da bi se zganila, je odprla oči ter začutila naval tako nepopisne, tako vihrave, tako silovite sreče, da ni vstala in je še naprej ležala nepremično, strmela v modro, nezavešeno okno, ter skušala zadržati in podaljšati ta trenutek. In se ji je posrečilo: minuto, dve (potem se je skušala spomniti, ali ne kar tri) se je nadaljeval ta strašanski občutek, ki se je vrnil iz daljnega otroštva, zdaj sicer ne povsem enak, in ki se je končal s krčem v srcu, zamišljenim, a kljub temu razločnim. Od tega vzdrgeta se je nekoč v podeželski hiši v Okulovki tresla tudi njena otroška postelja in Bog na plišasti podlogi, obešen na posteljno bunko, se je tudi tresel. Zdaj ni bilo ne Okulovke ne posteljne bunke in celo niti ne Boga – bila je sama. Sama s časom, ki je tekel in jo delal umrljivo ali neumrljivo … ali ni vseeno? In te tri (mogoče štiri) minute so bile srečne zato, ker je vse v njej, razmehčano in oslabljeno od spanja, nenadoma mirno in pozorno pogledalo v smer, kjer prej kakor da ni bilo ničesar, pogledalo in zagledalo isto življenje, ki je bilo v njej, isti tok, in ko je zagledalo, se je v dušeči radosti združilo z nečim – ne s svojim zrcalnim odsevom, ki se je v sanjah prikazoval nekoč, temveč z vsem vesoljem, z vzhajajočim soncem, kričečimi ptiči, z vsem, čemur ni in ne more biti konca. In v tem skoraj neznosnem trenutku – ker je bil seveda le trenutek, minute si je izmislila potem – je začutila, da čas ne teče skoznjo, temveč da je ona sama ta čas, ona skupaj s soncem, ptiči in vesoljem. In da je vse, kar bo z njo naslednji dan in pozneje, že nastopilo. Tedaj je spet zaspala in se zbudila pozno, planila kvišku, se spomnila svojih vzvišenih misli ob zori, se spomnila, da je zdrava, svobodna, mlada, brez obžalovanj, polna želja – in je odprla okno na stežaj ter se šla v mislih sprehajat po sivih strehah, po dalji, po zelenini, po nebu, dokler v grlu ni ponehalo klokotanje brezvzročne sreče.
Prejšnji dan se je vrnila v Pariz. Pred poldrugim letom jo je odpeljala iz njega Lizi – v istem mokrem decembru. Takrat je poslala Lizi v Nico telegram, naj pride na pogreb. Lizi je bila vdova brata Aleksandra Albertoviča in razen Lizi ni imela Vera nikogar. Pripotovala je v popolni žalni obleki, ki se je zelo podala njenim pobarvanim lasem, lahnim kot svila, in čednemu obrazu, na katerem se je še videl odtis s čipkami obšite potovalne blazine. Pred tem jo je Vera videla enkrat samkrat. »Ja vas lublu« je kdo ve zakaj rada govorila Lizi vsem in vsakomur: rusko je znala le nekaj besed. »Ja vas lublu« je rekla nekoč tudi Veri. Na pogreb Aleksandra Albertoviča je prišla vznemirjena, a po starem elegantna in tako prijetna, nežna, svilnata, dišeča, vsa v črnih peresih in iglah, da se je je Vera razveselila. Lizi je vse vedela, kaj je treba narediti: koliko dati na pogrebu napitnine, kam položiti list, kamor se morajo vpisati prišedši. Ko je bilo vsega konec, je rekla Veri, naj ji ne bo nerodno in naj se naspi. Vera je šla v posteljo ter spala štiri dni in noči: zbudila se je vsak dan na večer, Lizi ji je brž prinesla kavo s štručkami in ji prigovarjala, naj spi naprej.
Ko je peti dan vstala, je doumela, da se začenja nekaj popolnoma novega, in ko ji je Lizi povedala, da se je stanovanju odpovedala, pohištvo prodala, Ljudmilo odpustila in da odpelje Vero v Nico, se ji je zazdelo, da bi bilo tu dobro začeti ugovarjati. Lizi je vse odločila presenetljivo hitro in najela majhno stanovanje v okolici Pariza: »Ena soba zame, druga zate, če naju kdaj zamika, da se vrneva …« Kupljeno je bilo pohištvo: od starega ni bilo mogoče ničesar vzeti, vse je bilo tako okorno in neudobno. Lizi je tekala po trgovinah, na dom so prinašali škatle, prižigale so se cigareta za cigareto, prihajali so prijatelji. Vera je z začudenjem opazila, da so Lizini znanci večinoma Rusi.

© Modrijan založba, d. o. o., 2018