Knjiga

Zločin in ljubezen

Roman Rozina»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 192

vezava: mehka, zavihi

izid: 23. 9. 2016

ISBN: 978-961-241-977-6

redna cena: 12,90 €

modra cena: 12,25 €

vaš prihranek: 0,65 €

na zalogi

Zločin in ljubezen je roman o nastajanju romana Zločin in ljubezen.
Podjetna Petra kupi propadlo založbo, da bi knjigo z družbenega roba prestavila v središče zanimanja, ji vrnila bralce in visoke naklade, od podpor odvisno založništvo spremenila v cvetoč posel. Na prvi pogled nemogoč podvig začne uresničevati s pomočjo poslušnega pomočnika Petra, priljubljenega pisca kriminalk Aleša Seliškarja, avtorice popularnih ljubezenskih zgodb Maje Meden in upokojenega literarnega urednika. Njihovo pripovedovanje, razmišljanja in nasprotujoča si človeška izhodišča – živahen, sedanjosti zavezani hedonist Aleš, osamljena, otopela in v strahove zapredena Maja ter romantični častilec knjig, kot so bile nekdaj – počasi sestavljajo nenavadno zgodbo Zločina in ljubezni.
Čeprav knjiga do konca vztraja v središču dogajanja, se v bralca kmalu vtihotapijo vprašanja, ali sploh še gre zanjo. Je bila res postavljena v areno, da bi se nanjo z dvignjenih sedežev usula ploha cvetja, ali zato, da bi nanjo spustili sestradane zveri? Sta obe zgodbi, tista o nastajanju romana in vanj vstavljena zgodba tega istega romana, le preračunljivi predstavi, kjer je vse dovoljeno in ni nič resnično? In če je knjigam tokrat prizaneseno z ognjem: ali je tudi avtorjem?

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Roman Rozina je tudi tokrat psihološko poglobljen in prepričljiv. Morda tokrat malce preveč pozornosti namenja pisateljici in njeni življenjski krizi, vendar je na neki način tipično rozinovsko obupana, brezstrastna in trpno sodelujoča v cirkusu, s katerim nima nič. Razen da je eksponat, izpostavljena porogu in pranju umazanega perila. Vendar kot da bi dosegla dno absurda, občutek imamo, da se bo postavila na noge. V romanu je tudi odlomek iz romana, ki naj bi ga pisala pisca iz vitrine; jasno, da je šlo za trik, uspešna založba si ne more privoščiti, da bi izdala roman, ki je plod naključja in nečesa tako muhastega, kot je kreativnost žanrskih piscev. V milnatem razpletu, ki je bližje kriminalki kot ljubiču, si Rozina lepo privošči slovenske žanrske pisce in pokaže, kam gre literatura, ki zasleduje zmagoviti in komunikativni trend slovenskega založništva: sladka je kot mošt, samo potem čreva bolijo. Vsaj tiste, ki jim je bila literatura včasih vsaj malce več kot zgolj zabava.

Matej Bogataj, S knjižnega trga, 22. 11. 2016

Preberite odlomek

na vrh strani

Za knjigo – precej spretno jo je s par potezami narisala na tablo – potrebujemo vsebino, torej pisatelja, oblikovalca, ki tej vsebini priskrbi knjižni format, in prodajalca, ki knjigo spravi do kupcev. Vsebina, oblika, prodaja, je zapisala v tri kroge, ki so na njeni risbi kot sateliti obkrožali knjigo. Založbo je kupila, ker namerava z njo ustvarjati dobiček, tega pa onemogočajo težave pri vseh treh sestavinah, vsaj dve bo zato treba postaviti na glavo.
Uvod je bil dovolj udaren, da si je lahko privoščila krajši dramaturški premor, zelo kratek, saj pri zgovornežih Aleševega kova ne gre izzivati sreče. Pisatelji so veličine, ki vedno in vsega dobijo premalo, vidijo se izven tega knjižnega kroga, so samooklicani umetniki, dojemajo se kot samozadostni in edino pomembni. Aleš je čakal na najmanjšo priložnost, da ji vzame besedo, ji oporeka ali zatrdi, da tako pač je, zato je brez premora nadaljevala, da so tudi izjeme in jo veseli, ker sta se ji pridružili takšni beli vrani, že dolgo založbina najbolj prodajana pisatelja, jima je polaskala, avtorja, katerih knjige ljudje berejo, zato svoje načrte opira predvsem nanju.
Opredmetenje je še najmanjša težava, je nadaljevala, čeprav je tudi pri uredniškem delu, oblikovanju, tisku in podobnih opravilih mogoče stopiti daleč naprej. Resnična katastrofa je prodaja, tu je vse narobe, od tega, da je prepuščena zgolj prodajalcem, do tega, da tudi zadnjo knjigo ponujajo kot edinstveno relikvijo, h kateri moraš pristopiti s pobožno sklonjeno glavo in jo lahko primeš le z razkuženimi rokami, namesto da bi z užitkom zagrizel vanjo. Knjiga je samo izdelek na trgovski polici in nič več. Njene besede so učinkovale, uživala je v grobni tišini, motrila Aleša, da ga bo prehitela, ko bo odprl usta, in upala, da bo odmor trajal in trajal, njene besede pa v majhnem občinstvu karseda boleče odzvanjale. Zato jo je nerazločno, nejasno Majino ugovarjanje našlo nepripravljeno, a s tako šibkimi glasovi, nepomembnimi piski skoraj mutavke, lahko opravi z enim samim zamahom. Minili so časi, ji je vzela besedo, ko je bilo sežiganje knjig škandal, zločin, obsodba, prekletstvo, danes jih s tovornjaki dnevno vozijo v velikanske papirne mline. Še kruh ni več svet, nihče več ne pobere in poljubi skorje, ki je padla na tla, najbrž ga več konča v smetnjakih kot v želodcih, bi lahko nadaljevala, rekla pa je, da je izjemnost knjige prazna domišljavost in relikt, skupaj z drugimi lahko dostopnimi stvarmi je tudi knjiga postala navadno prodajno blago. Založbo je kupila, ker namerava s knjigami zaslužiti, je ponovila, zato bodo izdelovali knjige, ki si jih bodo ljudje želeli, ki jih bodo pripravljeni plačati.
Zadovoljna se je ustavila, brez najmanjših težav je v celoti zdeklamirala, kar in kakor se je odločila, se s pogledom sprehodila po obrazih poslušalcev in se, spodbujajoč končno vprašanje, kakšen je njen načrt, spogledljivo odzibala do mize. Njena koketnost bi se v drugačnih okoliščinah zdela smešna, saj njena hoja ni premogla potrebne mehkobe, še najbolj je bila podobna vojaškemu korakanju, zibanje v bokih je bilo čezmerno, narejen smehljaj ni ublažil ostrine obraza; niso vsi zmagovalci telesno lepi, njihova privlačnost je lahko skrita globoko pod kožo.
Potrebujemo predstavo, se je, že sedeč za mizo, odzvala na Alešev kako, in odgovarjanje odprla z retoričnim vprašanjem, zakaj skoraj nobene knjige ni moč prodati niti v toliko izvodih, kot uspe novodobnim komedijantom privabiti ljudi v gledališko dvorano manjšega mesta. Knjigi je treba sneti namišljeno svetost, z žarometi je treba razsvetliti samotne jazbine pisanja, iz skritih strani obskurnih časopisov jo je treba poriniti na naslovne strani tabloidov in opremiti s fotografijami. Naj drugi še naprej krošnjarijo s knjigami, k njej jih bodo hodili kupovat, v dolgih vrstah bodo čakali pred blagajno in upali, da jih ne bo zmanjkalo.
Govorili so še dolgo, uro ali več, pravzaprav sta govorila le Petra in Aleš, ki sta se ujela kot polovici, na kateri se je nekoč razbila celota, in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bosta našli in zadovoljni ugotovili, da se povsem prilegata. Maji se je vse dogajalo prehitro, nekaj časa se je še trudila ujeti zbezljani tok, iskala je držaj, da bi se ga oprijela in se povzpela v sedlo, zatem pa resignirano obstala in samo še gledala, kako se z oddaljevanjem manjša in izginja kot zamujeni vlak, obmirovala ogrnjena v samoobtoževanje, da je kasna in nerodna, ki se je mešalo z občutki olajšanja, saj je bilo Petrino in Aleševo navdušenje glasno, medsebojno občudovanje ekskluzivno. Peter je tiho sledil pogovoru o velikem načrtu, ki ga je poznal do obisti, a kar se mu je še pred poldrugo uro zdelo neuresničljivo in ničvredno, je postajalo bleščeče in povsem prepričljivo – ne pozna se dan vedno po jutru –, bilo je kot razodetje. Ker smo uporabili ta svetopisemski izraz, izdajmo še, v kako čezmerne višave ga je poneslo: Petra je zgolj prerok, pravi bog je Aleš, on in Maja – njena družba mu je postala odvečna celo v besedni zvezi – pa učenca. Videl se je kot ključni del velikega načrta, ki naj bi se kmalu uresničil, kot skalo, na kateri bo sezidana nova cerkev pisane besede.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Galerija na izviru Sončne ulice »

Roman Rozina »

V neobičajni galeriji v slepi mestni ulici odmaknjeno živi ostareli galerist. Lepa Marija, ki obišče odprtje razstave, postavi enoličnost njegovega življenja na glavo. Sooči ga z neštetimi vprašanji, ki se jim je prej izmikal. Iščoč odgovore nanje sestavlja zgodbo o čudaški galeriji in njenih prebivalcih. Nepovezane drobne zgodbe, okruški spominov in njegova razmišljanja se počasi sestavljajo v skladno zgodbo, fantastično pripoved o iskanju lepega.

več »

Šumijo besede domače »

Roman Rozina »

Besede v Rozinovi zbirki kratkih zgodb šumijo, se kot gumijaste žogice odbijajo od naslovnikov ali pa se ukrivljajo v nove pomene in napačna razumevanja.
Nastopajoči se skozi zmedo sporočil, ki jih oblikujejo besede, prebijajo vsak po svoje. Pisatelj v uvodni zgodbi, postavljen v vlogo slavnostnega govornika, se po tem, ko so njegove besede že desetič zavrnjene, v tragičnem zaključku sam sooči z njimi. Tudi postarana pripovedovalka v zadnji zgodbi ugotavlja podobno – nikogar ne zanima, kar še želi povedati, in preslišano je bilo tisto, kar je že povedala; zato se odloči preseliti v svet tišine, v nemost in gluhost.

več »