E-novice

Knjiga

Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico

Amanda Mihalopulu»

prevod: Klarisa Jovanović

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 320

vezava: mehka, zavihi

izid: 23. 6. 2018

ISBN: 978-961-287-090-4

redna cena: 17,90 €

modra cena: 17,90 €

na zalogi

Maria Papamavru, pripovedovalka romana Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, se iz Nigerije, kjer se je rodila in skupaj s starši grškega rodu živela do svojega devetega leta, vrne v Grčijo. Selitev v domovino staršev jo zelo pretrese. Tudi Anna Horn, ki je prišla v Atene iz Pariza, se ne more vživeti v novo okolje. Deklici, obe tujki v domovini staršev, se toliko bolj navežeta druga na drugo in kmalu postaneta neločljivi. Prijateljstvo, ki ju povezuje od otroštva do zrelih let, pa je vse prej kot izpolnjujoče. Njun odnos prekipeva od nasprotujočih si čustev in se ves čas giblje med zatiranjem in samožrtvovanjem, tako kot družbena klima, v kateri odraščata. Demokracija in totalitarizem tukaj nista zgolj obliki politične ureditve, temveč preslikava najintimnejših človeških vzgibov.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Kadiva, razburjeni, v šolskem stranišču. Anna meni, da je najina šola prava trdnjava falokracije. Saj tudi je. Fantje prihajajo k pouku oblečeni, kakor se jim hoče, me, dekleta, pa samo v šolskih haljah. »Tepci zarukani, v lastno skledo pljuvajo. Očitno nas hočejo spremeniti v pohlevne gospodinje.« Danes se je skregala s Sartzetakijevo, učiteljico gospodinjstva. Nakopala si je njeno jezo, ker se ji ni dalo splesti vrečke za toaletni papir. »Smili se mi moški, ki te bo vzel za ženo, nesrečnica,« ji je rekla učiteljica Sartzetakijeva. »Meni pa se smili vaš,« ji je zabrusila Anna in skupila krepko zaušnico.
Vsa zaripla je stekla iz razreda, jaz pa za njo, da bi jo pomirila. Kadar Anna zardi, je še lepša. Sedla je na kamnit zid pred šolo in me prestrelila s pogledom. Vedela sem, da bo vzrojila, če ji rečem, da sva v haljah s stoječim ovratnikom zelo elegantni – » ... pravi maoistki ...« trdi Anna, kadar je dobre volje, »... polni nasprotij ...« Tako govori letos. Zdaj bere Marxa in Engelsa in razmetava z besedami, kot so odtujenost, glavnica, problematika. Toda po pouku si na stranišču vedno osveživa ustnice z bleščilom višnjeve barve in z roko pogladiva frufru s čela. Letos imamo tudi ženska stranišča. V drugem razredu gimnazije sva zadrževali vodo in lulali šele doma. Petinšestdeset deklet bi stežka prepričalo tisoč tristo fantov, da imamo tudi me naravne potrebe.
»Daj, no, Anna, ne ukvarjaj se več s to zakompleksano babnico ...«
»Naj se ne ukvarjam? Saj ravno ona odloča o naši prihodnosti!«

Vedno je tako dramatična. Jaz se samo ugriznem v ustnico, če me kdo užali. Ko smo šle dekleta prvič k telovadbi na dvorišče Svetega Nikolaja – in delale trebušnjake na pločniku med parkiranimi avtomobili – in me je tista coprnica, učiteljica telovadbe, videla, kako se kremžim, je pripomnila: »Danes pa smo zelo fini, kajne Papamavrujeva?« Ugriznila sem se v ustnico in z zadevo opravila. Anno pa vsaka malenkost spravi iz tira.
»Andigoni bom povedala,« reče.
»In kaj bo naredila?«
»Prišla bo v šolo in ji povedala, kar ji gre. Sicer pa nima pravice položiti svoje tace name.«
Andigoni priteče v šolo zaradi vsake malenkosti: zato, ker v veroučni knjižici piše: ... zaposlena žena vnaša v hišo strah in tesnobo, saj se ne more posvetiti vsem svojim dolžnostim ...; in: ... veliko ljudi, zlasti med mladimi, sledi absurdnim Sartrovim idejam ...; in: ... tuji turisti prinašajo k nam sprevrženo svobodo, kakršna prevladuje v njihovih deželah (svoje običaje in navade, poudarjeno spolnost, odsotnost javne morale, neprimerno oblačenje itd.).
Nazadnje je celo zahtevala, naj Anno oprostijo verouka. Med veroukom torej gledam skozi okno, kako se moja prijateljica sprehaja po šolskem dvorišču, in se jezim, ker sem prikrajšana za nešteto prijetnih uric pogovora samo zato, ker moram poslušati razne neumnosti o Kristusu. A kaj morem? Mama je postala prava pobožnjakarica. Zjutraj in zvečer čepi v cerkvi, ves čas peče mašne kruhke. Še bolj se je zredila, zanaša se samo še na Boga in na dieto weight watchers. Zato pa se očka ne zanaša na nikogar več. Predčasno je šel v pokoj, dneve preživlja v kavarnici pod našim blokom, nedelje pa na stadionu. Na srečo imam dopoldne pouk, popoldne pa obiskujem tečaj francoščine v Francoskem kulturnem centru in vsaj za nekaj časa pozabim, da moji starši postajajo vse bolj bogaboječi in negotovi. Ko pridem domov, zavpijem zdravo in se takoj zaprem v svojo sobo. Berem, kar mi pride v roke, poslušam pa samo The Cure. Živ krst me ne spravi iz sobe.
In vendar: četudi svet propade, se v sol ne bodo naselili črvi.
Kako to, da sem se ravno zdaj spomnila na ta pregovor?

© Modrijan založba, d. o. o., 2018