Knjiga

V Bordeauxu je odprt prostor

Hanne Ørstavik»

prevod: Marija Zlatnar Moe

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 224

vezava: mehka, zavihi

izid: 24. 12. 2016

ISBN: 978-961-241-987-5

redna cena: 22,90 €

modra cena: 22,90 €

na zalogi

Protagonistka romana je norveška umetnica, ki si za prizorišče svoje nove razstave izbere trg sredi Bordeauxa, kamor bo umestila mimohode in srečanja priložnostnih obiskovalcev. Postavitev njene razstave seveda ni naključna: tako odprt prostor, ki prerašča v večplastno metaforo, kot tudi medčloveška bližina jo vse bolj obsedata, odkar se je zapletla v zvezo z Johannesom, ki ji ostaja odtujen. Telesna in čustvena združitev, po kateri hrepeni, ji je namreč spodmaknjena, saj se sicer radoživi Johannes za njeno telo ne zmeni, to pa spodjeda njeno notranjo integriteto. Rada bi se združila, stopila z njim, namesto tega pa zgolj izgublja sebe – drugi razločno ostaja drugi, česar ne omilijo niti seksualne zveze z drugimi moškimi.
Zdi se, da se kriza, v katero je zapadla – nekateri bodo v njej prepoznali krizo srednjih let –, napaja ne le iz grenkega spoznanja, da hrepenenje nikoli ni izpolnjeno, temveč tudi iz narave (ženske) želje, ki je eden od »odprtih prostorov«. Kot variacije na temo, ki preigrava vprašanja želje, človeške bližine, drugega, se v osrednjo pripoved vpleteta zgodbi galeristke Abel in njene hčerke Lily, ki ju protagonistka spozna med pohajkovanjem po mestu. Tudi Abel, ki protagonistko popelje po Bordeauxu in njegovih nočnih lokalih, ima svoja (neizpolnjena) hrepenenja, ki segajo vse do otroštva, k očetu. Lilyjin začetek ljubezenskega razmerja pa vendarle nakazuje možnost izpolnitve.
Ritem in slog roman sledita toku zavesti, vanj pa se poleg doživetij, težav in dvomov protagonistke vpletajo še njene likovne zaznave in reference iz sveta umetnosti, da tudi sam prerašča v samosvojo odprto umetnino. Končnega spoznanja ne ponuja in bralca morda še bolj kot k iskanju odgovorov napeljuje k (samo)spraševanju.
Je odprti prostor torej kraj, kjer se srečamo ali zgrešimo?

Prevod knjige je finančno podprla fundacija NORLA (Norwegian Literature Abroad).

Preberite odlomek

na vrh strani

Kakor da so prsi struga, jarek navzdol, po sredini. Počutim se popolnoma lahko, nič ni nikjer pritrjeno, kakor da bi me lahko odpihnilo na vse strani, in tudi to, kar spredaj po meni preprosto drsi navzdol. Ne vem, kaj naj naredim. Spet se odpravim proti stopnicam, nazaj k Abel hočem, z njo in malim moškim sesti k mizi. Grem dol, slišim svoje korake na jekleni mreži. Spodaj je trg prazen, svetilka pri vhodu je prižgana. Približam se, nobenih zvokov ni, tudi promet se zdi oddaljen, le kako dolgo sem bila v tistem klubu. In potem vidim, da pred vhodom ni več vaz s cvetjem. Primem za bleščečo kljuko in potegnem, ampak vrata se ne odprejo. Spet vzamem telefon, pogledam na uro, malo čez tri. Saj nisem bila tako dolgo, ali pač. Ali je res tako pozno. Pogledam se v oknu, v steklu, ki je zatemnjeno od znotraj, vidim cel obraz, sence pod ličnicami, vdolbine pri očeh, videti sem kot mrtvec, ne preseneti me.
Grem proti prometni cesti in ji sledim navzdol. Vem, da hotel stoji naprej in malo navzgor na levi, vedno vem, kje sem, kako naj pridem zvečer domov. Nikoli si nisem dovolila, da tega ne bi vedela. Le kdo bi potem pazil name. Tam, kjer se cesta konča, se odpre velik trg. Na sredini stoji cerkev. Ponavadi so cerkve visoko, pomislim, ta pa stoji nekako na dnu, pod bregovi, kakor da se bregovi stekajo sem dol, vidim, da vodijo ceste stran od ovalnega trga, kakor parki, ven iz njega. Cerkev je razsvetljena. Nisem je videla v vodnikih, niti nisem opazila trga na zemljevidu. Kako čudno. Cerkev je stara in velika, kakor bazilika ali katedrala ali stolnica ali kako se že reče, gotovo je spomenik, tukaj v tej državi, kjer so tako kulturno ozaveščeni, znamenitost.
Nikogar drugega ni zunaj, trg je popolnoma prazen, samo en pes je pri cerkvi, vidim, suh, dolgodlak pes, ki teka sem in tja, povoha, potem se usede in polula, psica je. Pomislim na umetniško galerijo, ki se mi je zdela kot cerkven prostor, svetloba skozi okna visoko zgoraj, debeli zidovi, obokani hodniki ob strani. Tudi tukaj je odprt prostor, ampak na sredini je zapolnjen s cerkvijo. Razmišljam o razstavi, ki sem jo prišla pripravit: da na sredini stoji človek in da drug človek pride po diagonali in ga sreča. Brez besed, samo sta, hodita, vidita. Moški in ženska, različne kombinacije. Kakšni pomeni tako nastanejo, kakšna čustva. Naredila bom razstavo z ljudmi, ki se srečujejo. In moški, proti kateremu sem zadnje leto hodila in hodila, kje je? Ali ga bom kdaj srečala? Ali bo tudi on kdaj stal tam, tako da bom lahko šla čez prostor k njemu, srečala njegove oči, odkrito. Ali pa da bom jaz stala tam, tukaj, saj vendar stojim tukaj, prav zdaj, in te čakam, veš. Razumeš? Ti je mar? Ali ti sploh kaj pomeni? Prideš? Boš prišel? Prideš jutri, tako kot si rekel? Stojim na praznem trgu ob vznožju brega s cerkvijo pred sabo in čutim, da nimam tam česa početi, cerkev je zame popolnoma nepomembna, ni telo, ki se mu lahko približam in ga srečam, nima oči, v katere bi se zazrla, samo stoji tu, tako kot že stoletja, in ko bom umrla, bo še vedno stala tu, se nadaljevala. In nenadoma ga občutim v sebi enako težkega kot cerkev, enako nepremičnega, kakor gmoto, kakor breme, ki ga vlečem za sabo. In moje noge so tako težke, ko pomislim na to, in postanem tako utrujena, tako neizrekljivo utrujena, kakor pijanec visim na lastnih ramenih in počasi se odvlečem v smer, za katero mislim, da vodi k hotelu.
Hodim in hodim in gledam v asfalt, kdaj pa kdaj pogledam gor, ja, tukaj je, tu mimo in potem tja, pomislim, da ne bo v redu, razstava. Vse skupaj ni nič. Popolnoma prazna. Jaz sem nič, jaz sem popolnoma prazna. In težka. Nič več ni. Mene ni. Vedno znova razmišljam o tem. Pridem do ozke ulice, hotela, noter in naprej, dobim ključ, grem po rdeči preprogi navzgor in okrog in po vseh stopnicah, odklenem, sezujem čevlje in se na trebuh uležem na posteljo.
Kdo sem postala. Rečem Abel, da bom prišla nazaj, pa ne pridem. Grem gledat mlada dekleta, kako se slačijo, le zakaj to počnem. Še vzburi me ne. Sploh nisem več vzburjena, nič nisem. Ko sem ga spoznala, je bilo, kot da se raztapljam. Sofi pravi, da sem popolnoma odsotna. Prej si bila moja najboljša prijateljica, pravi. ZDAJ SI PA KOT TUJKA. Ampak saj sem tudi sebi kot tujka. Tako oddaljeno se počutim od tega, kar naj bi delala, prej sem gorela, gorela za delo, za razstave, za valovanje spoznanja, ki ga sestavlja delo z vsako umetnino, pustila sem, da je pljuskalo čez mene, moje, ampak tudi tisto, kar so delali drugi, njihove umetnine. Druge ljudi. In zdaj. Zdaj je pa samo on. Kakor zapornica stoji v meni, med mano in vsemi drugimi. Najprej on, povsod on, edino on. Nikamor ne pridem brez njega. Tak občutek imam. Ampak kdo sem potem jaz? Ves prostor v meni zapolnjuje, kakor lik, napolnjen z vato, ki ga imam pod kožo. Počutim se povsem izčrpano. Saj sem samo hotela tipa, reče nekaj v meni. Samo blizu sem hotela biti.
Slečem se, si umijem zobe in očistim ličilo, oblečem si nočne nogavice, poiščem čepe za ušesa, odložim telefon na nočno omarico, tako kot vedno. Nikoli nisem preveč utrujena, da bi poskrbela zase, niti nikoli preveč pijana, sem hotela pomisliti, ampak to ni več res, z njim sem že bila obupano in do nezavesti pijana in sem pozabila na vse in sem šla spat s šminko na obrazu in sem Sofi sredi noči pošiljala odsekana sporočila, polna napak. Ampak prav zdaj poskrbim zase, spravim se v posteljo, čeprav se zdi popolnoma brez pomena, le kaj počnem tukaj in sploh na svetu, končala sem, nič več ni, nobene želje, nobenega veselja, nobene moči, nobenega ničesar, še dna v mojem življenju ni, nobene povezave. Vidim žensko v rumenih spodnjicah, ki se na mizi, polni kozarcev za pivo, sklanja naprej, v sebi vidim, kakšen je videti, ko je tam v sebi, velik in sijoč in navdušen, srečen. Tako lep je takrat, žari. Takrat, obrnjen proti drugi ženski, stran.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.