Knjiga

Utopljeni detektiv

Neil Jordan»

prevod: Maja Kraigher

naslovnica: Vesna Vidmar (ilustracija Christian Simonian)

format: 130 × 200

strani: 272

vezava: mehka, zavihi

izid: 2017

ISBN: 978-961-241-996-7

redna cena: 21,90 €

modra cena: 21,90 €

v tiskarni

Če je bil roman V koži drugega verodostojen portret Dublina v času pisateljeve mladosti, se tu znajdemo v propadajočem, vročem in vlažnem izmišljenem mestu z nenehnimi izgredi in policijo na ulicah; navdih za njegovo podobo je Jordan dobil v Budimpešti, ko je med snemanjem nadaljevanke o Borgijcih naletel na oborožene policiste in lajajoče policijske pse, ki so nadzorovali parado ponosa. Prav tesnobno vzdušje poletne sopare in mokrote, izgrednikov z balaklavami à la Pussy Riot ter policijske represije v umirajočem mestu daje pripovedi nekakšen pridih sanjskosti, kjer ni več prave meje med resničnostjo, domišljijo in svetom duhov in ki se čudovito sklada s skrivnostno zgodbo davno izginule deklice, protagonistovim iskanjem izgubljenega zaupanja in bližine v lastnem zakonu, otroško pronicljivostjo in domišljijo njegove hčerke, obdane s krogom namišljenih prijateljic, ter modrostjo stare jasnovidke z belim pomerančkom, ki sama o sebi pravi, da je šarlatanka …
Jordanov imenitni občutek za oblikovanje značajev tudi tokrat ni zatajil; mojstrsko obvladanje jezika pa je tako ali tako že njegov zaščitni znak.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.
Prevod je finančno podprl sklad Literature Ireland.

Preberite odlomek

na vrh strani

Jonathan, je rekla, moje ime je izgovorila v treh ločenih zlogih, Jo-na-than, kaj naj narediva, in ob tem božala kosmato štručko, kot da tudi jaz delim njeno absurdno navezanost. Uboga Phoebe ima neko bolezen, ki je pacifična za majhne psičke.
Specifična, sem jo popravil.
Sumim, da gre za luksacijo patele.
Luksacijo. Čudno je bilo, da s to besedo ni imela težav. Ob njej sem pomislil na klistir in iztrebljanje. A izkazalo se je, da se motim.
Kar pomeni, da ubogi srčici koleno skaka ven in noter.
Skaka. Ni se mi je dalo popravljati. Sem se pa znova zamislil nad tisto besedo. Luksacija. Kako neki to zveni v njenem jeziku? sem se vprašal.
In zdaj cvili – kako že rečete? Intermitentno –
In pomeranka je res cvilila, pa ne intermitentno, ampak tako rekoč konstantno.
Pokažite mi, sem rekel in vzel štručko v roke. Zacvilila je, ko mi jo je predala, in zacvilila še enkrat, ko sem s prsti pretipal njen kolenski sklep pod prav norim slapom preobilne dlake.
Saj bi jo sama odnesla k veterinarju, je rekla, ampak je tudi z mojimi koleni danes slabo. Imam težave s tistim, kako se že reče. Hibiskusom.
Meniskusom, sem rekel. Mislim, da je to prava beseda.
Moj meniskus, njena patela.
In zdaj sem si to lahko predstavljal. Kako bi šel k veterinarju s to smešno štručko v rokah, mimo džankijev, ki kadijo ob reki in bi me obkladali z kdove kakšnimi duhovitostmi. Karkoli bi že govorili, jih ne bi razumel, in itak mi ni bilo več mar.
Torej, je nadaljevala in bila kljub svoji pasji šibkosti nenavadno živahna, stara Gertruda, ste prinesli fotografijo?
In sem se spomnil, zakaj sem prišel. Samega sebe sem presenetil, ko sem tako pozabil nase, in se vprašal, ali bi mi lahko to prešlo v navado. Prijazna navada bi bila to, tako pozabljanje.
Mogoče bi si moral tudi jaz nabaviti psa, sem pomislil, ko sem vzel iz žepa kuverto in previdno potegnil iz nje polaroidno fotografijo.
Petra je bila zdaj zgubana in obledela. Toda njena otroška lepota in kako se že reče – optimizem? Upanje? Brezskrbnost, mogoče. Nedolžnost. Karkoli je že bilo, je bilo na zamazani sliki, ki je predolga leta tičala v torbici njene matere, še vedno vidno.
Svetlolasa je bila, Petra. Smehljala se je, kot se menda vse majhne deklice. Najbrž je bila srečna. Kot naj bi bili vsi otroci. Toda pred zelo davnim časom je izginila in pustila starše, Pavel sta se pisala, v globoki nesreči.
Sploh ne bi smela govoriti z njima, je rekla Gertrude.
Ampak ste, sem odvrnil. In zdaj ne bosta odnehala.
Spomnite me, je rekla.
Na kaj naj vas spomnim?
Kaj sem jima rekla.
Da je nekje v mestu.
Na vzhodnem koncu, je rekla.
Ja, sem rekel. Nekje med tistimi starimi stolpnicami. Njen oče si predstavlja, da v bordelu.
Bordelu? In je privzdignila obrv. Tega pa nisem rekla.
S pobarvanimi nohti je obračala fotografijo.
Rekla sem v majhni sobi, iz katere ne more.

***

Šel sem po peščeni potki in vtaknil ključ v ključavnico. Počasi sem ga obrnil, in ko so se vrata odprla, sem zagledal Jenny, kako sedi v soju svetlobe iz kuhinje, okrog nje pa so bile po parketu razporejene punčke.
Očka je, Jessica, in spet je pozen.
Oprosti, ljubica, sem rekel, ko sem zaprl vrata za sabo in se mirno napotil po hodniku proti njej.
In mokre noge ima, je rekla. Kako dobro opazuje, sem pomislil. Punčkam je dajala imena, ki si jih nikoli nisem mogel zapomniti, in vedno širšemu krogu svojih namišljenih prijateljic prav tako.
In zdaj stojiš na Melaniejini obleki.
Reci Melanie, da se opravičujem.
Stopil sem vstran in pustil odtis na praznih tleh.
Slišala te je. Ampak zdaj ima čisto zapackano obleko.
Ojoj. Še enkrat sem se prestopil vstran.
Zdaj pa Rebecci stojiš na nogi.
Torej je tu še Rebecca, sem pomislil. To je bila nova pridobitev. Spet sem odskočil vstran.
In kdaj se nam je Rebecca pridružila?
Oh, ne spomnim se. Nekako se je kar pojavila.
Oprosti, Rebecca.
Opravičilo sprejeto.
Rebecca mi ne zameri?
Ne. Ni zamerljive narave. Ampak če jo boš spet tako pohodil, mogoče ne bo več prišla. Kaj bo pa potem počela Melanie?
Saj se bo lahko igrala s tabo, sem rekel. Počasi sem pridrsal do nje, ne da bi polomil še kakšno namišljeno okončino. Potem sem se sklonil in jo dvignil k sebi.

***

Pustila je loku, da je počasi pridrsal do mirovanja, in takrat me je zagledala. Preostanek zvoka je odmeval okrog nje kot prelomljena obljuba.
Živijo, je rekla.
Se me spomnite?
Spomnim. Ste prišli pogledat, če sem še v redu?
Ne. Znašel sem se na ulici tu zunaj. Slišal sem glasbo. In sem ji sledil gor.
Vadila sem. Suite za violončelo.
Katera je bila to?
Druga. V d-molu.
Ste glasbenica?
Upam že.
Mislim poklicna?
Bila sem. V operi, zdaj imam sobotno leto.
V državni operi?
Obstaja še kakšna?
Imeli so jih, v vsaki odcepljeni republiki. Ceste so lahko bile luknjaste, ulične svetilke so lahko komaj pobliskovale, lahko si naravnal uro po električnih mrkih, a nekje, na neki nekoč elegantni ulici, je še zmerom delovala državna opera. Po navadi konstruktivistično betonsko in marmorno pročelje iz poznih dvajsetih, v tem primeru pa findesièclovska, na poročno torto spominjajoča arhitekturna fantazija s širokimi stopnicami in kariatidami iz klesanega granita, iz katere so se v dnevnih urah usipali drobci orkestralnih pasaž. Mnogokrat sem šel mimo in ji komajda posvetil kako misel.
Imate radi opero?
Šššš, je rekla. Če hočete biti tukaj, bodite tiho in me pustite, da končam.

Modrijan založba, d. o. o., 2017

Poglejte tudi

na vrh strani

V koži drugega »

Neil Jordan »

Roman V koži drugega je prvoosebna pripoved Kevina Thunderja, Dublinčana iz skromnejšega severnega dela mesta, ki se mu v najstniških letih začne dogajati, da ga imajo ljudje za nekoga drugega. Izkaže se, da ima dvojnika z imenom Gerald Spain, ki živi v socialno uglednejšem in premožnejšem okolju južnega konca. Fanta začneta podobnost izkoriščati; igra zamenjanih identitet postaja vedno resnejša in usodnejša in nazadnje pripelje do neslutenih, tragičnih posledic. Zgodba njunih prepletajočih se življenj, ki jo Kevin po Geraldovi smrti pripoveduje njegovi hčerki Emily, je polna namigov, sumov in skrivnosti, ki počasi privedejo do razkritij o zamolčanih dogodkih in razmerjih iz preteklosti.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.