Knjiga

Tovarna koles

Erica Johnson Debeljak»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 272

vezava: mehka, zavihi

izid: 4. 5. 2015

ISBN: 978-961-241-888-5

redna cena: 19,90 €

modra cena: 18,90 €

vaš prihranek: 1,00 €

na zalogi

Suban, policijski inšpektor iz obmejnega mesteca, se znajde v prestolnici, da bi poiskal hčer Hano, študentko, ki je po pričanju na rutinski policijski preiskavi zoper tatu koles izginila brez sledu. Zapleti, presenečenja in tudi nemoč, ki jo doživlja med iskanjem, razgalijo neprijetno resnico, da o svoji hčeri le malo ve in da jo je kot oče izgubil že zdavnaj prej. Njegovo iskanje tako postane tudi razreševanje odnosa s hčerjo, obenem pa odstre pogled v mračno zakulisje, ki se skriva za bleščečo fasado prestolnice.
Knjiga, ki prepleta dve liniji pripovedi, Hanino in Subanovo, je postavljena v čas protestov oziroma vstajništva. Z družbeno kritično ostjo in zanimivim pogledom »od zunaj« – pisateljica je namreč priseljenka – motri stvari in pojave, ki jih sprejemamo kot samoumevne, neobremenjeni pogled na prestolnico, ki ji z lahkoto najdemo paralelo v dejanskem svetu, in neprizanesljivi komentarji življenja zdaj in tukaj pa privabijo tudi kakšen nasmešek. Roman se spogleduje z žanrom kriminalke in pri tem gradi na suspenzu, ki poskrbi za napeto branje, vendar ritem pripovedi ne pristaja na zapovedi niti akcijskega niti klasično analitičnega kánona kriminalke. Lahko bi rekli, da je značilno slovenski, malce liričen, veliko je reminiscenc, dogajanje v romanu ne poteka le na površini snovnega sveta, temveč tudi v duhu in mislih protagonistov. Tak literarni pristop deluje prepričljivo in izvirno, tudi v okviru žanra, kolikor ga ne prerašča.
Erica Johnson Debeljak je že z romanom Antifa cona (2012) začrtala nove smernice svoje pisateljske poetike. Zanjo značilne teme, kot so vprašanja identitete, drugega, razseljenosti, je postavila med najstnike in povezala s svetom onkraj zakona. V njen literarni svet tako vstopi policijski inšpektor Suban. S Tovarno koles avtorica nadaljuje začrtano linijo.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

»Se greš peljat?« jo je vprašal, potem ko sta nekaj minut presedela na stopnicah pred gledališčem.
Spominjala se je strašljivega vznemirjenja one noči, ko so se na črnem pločniku globoko pod njo vrtela kolesa in požirala razdaljo. »Mislim, da se tokrat raje ne bi,« se je zasmejala.
»Danes lahko vzameva dve.«
»Dve?«
»Ja, eno zate, eno zame.«
Razprl je odpeto karirasto srajco in zasvetile so se klešče za verige, pritrjene k pasu pod njegovo majico. Ob njegovem predlogu ji je vzelo sapo in njena lica so rdeče zažarela.
»Nisem tvoj pajdaš,« ga je hladno zavrnila.
»Daj no. Samo za eno noč.«
»Ne,« je rekla. »To je tvoja stvar, ne moja.«
Iz gledališča za njima je privrel zvok ploskanja. Predstave je bilo konec. Pokazal je čez cesto, na dvoje precej močnih srebrnih koles s širokimi pnevmatikami. Priklenjeni sta bili blizu zastekljenega vhoda v luksuzni hotel. Natakar je zapustil svoje stražarsko mesto, morda se je zatekel v soparni brlog kuhinje, po tolažbo ali vsaj po družbo kuharjev.
»Ne,« je ponovila.
»Daj no. Mudi se. Kmalu bodo začeli prihajati ven.«
In res sta iz gledališča za sabo slišala šelestenje, premikanje, dviganje plaščev v garderobi, žuborenje glasov, ki je kazalo, da jim je nekako odleglo, ker je igre konec in jih bodo kmalu izpustili na prostost. Smeli bodo iti na ulice, na topli pomladanski zrak, domov k svojim posteljam. Opustil je poskus, da bi jo pregovoril, vstal in zakoračil čez ulico. Ona mu je sledila, a bolj zato, da bi se pred odhajajočim občinstvom umaknila s stopnic, kot zato, ker bi imela namen sodelovati z njim.
»Tega se ne grem,« je zaklicala za njim.
Ni se več menil zanjo, ob njenih besedah ni niti obrnil glave. Pokleknil je h kolesom in hitro kot blisk prerezal verigo na večjem od obeh. Tako sproščeno, tako elegantno se je gibal, da bi si vsakdo v njegovi bližini mislil samo, da odklepa lastno kolo.
»Nikar,« ga je prosila ona.
»Ti si na vrsti.« Čepe se je zasukal in ji podal klešče. »Pohiti. Že gredo.«
Glavni vhod gledališča nad stopnicami, kjer sta bila sedela, se je odprl in prvi gledalci so se spuščali na ulico.
»Ne bom.«
»Dajmo,« jo je priganjal. »Tvoj očka je na deželi. Ne bo te videl.«
Razjezilo jo je, ker je domneval, da je za njeno omahovanje kriv oče, ne njena moralna načela. Obenem mu je hotela dokazati, da se moti, da to lahko stori, da se ne boji ne očeta ne njega ne kogarkoli drugega. Vzela je klešče in jih potežkala v dlani. Bile so težke in mastne in nevarne na otip, take, kot bi to pričakovala od revolverja. Odkimala je in mu jih vrnila.
»Ne bom,« je ponovila.
Ni jih vzel, le pogledal jo je, izzivalno, hkrati pa jo je njegov obraz rotil, naj, prosim, prosim, to naredi zanj, zato, da bi bila z njim, ob njem, samo še v eni noči.
»Ne,« je rekla.
V tistem trenutku je nočno tišino presekal jezen moški glas s križišča.
»Hej! Nehajta! Tatovi!«
Zasukala se je in videla, da čez ulico od gledališča proti njima dirja modno oblečen par, od besa zaripel v obraza. Mikalo jo je, da bi vstala in se poskušala pogovoriti z njima, ju vprašati, kaj pod soncem nebeškim je narobe, zakaj se tako razburjata. Samo ogledovala sta si kolesi, občudovala njuno aerodinamično lepoto, popolnost njunih delov, njuno izdelavo. Ampak ena od verig je bila že prerezana. Kako naj to razloži? In ker jo je neki samodejni nagib silil k begu, mogoče pa tudi zato, ker so se ji gnusili možakarjev srditi, zabuhli obraz, njegova draga obleka, njegova gorečna ljubezen do lastnine, je prestrigla ključavnico na drugem, manjšem kolesu. Bilo je dosti lažje, kot je bila pričakovala, ostro, močno rezilo je spolzelo skozi ključavnico kot skozi maslo. Navdal jo je nekakšen občutek ekstaze, osvobojenosti od spon spodobnosti, družbenih prepovedi, pravil dobrega in zlega. Ko je to naredila, ni čutila nobenega obžalovanja več, niti najmanjšega. Nasprotno, bila je vzhičena, vznesena, kot da bi jo podžigala nekakšna nora življenjska sila.
Po tistem sta se gibala kot eden, hitro sta zajahala kolesi in ju zasukala proti glavni prometnici, ki je ločevala novejši del mesta od starega jedra ob reki. Nagonsko sta pobegnila po njej, zato, ker je cesta zavijala navzdol, in zato, ker ju po glavni prometni žili, ki je bila celo ponoči zatrpana z avtobusi in avtomobili, rdečelični možakar in njegova spremljevalka ne bi mogla zasledovati. V adrenalinski norosti trenutka se nista bala pločevine, ki se jima je valila naproti, avtomobilov in avtobusov, ki so vozili po glavni ulici. Sama sebi sta se zdela nepremagljiva. Ne da bi se menila za rdeče semaforje, sta samozavestno vijugala med večjimi vozili in za sabo puščala kaos, hupanje avtomobilov, cviljenje zavor in utripanje luči.
Možakarju se je nekako posrečilo, da jima je sledil čez križišče, tekel je, kolikor so ga noge nesle, in pustil svojo spremljevalko pred razkošnim hotelom. Seveda sta bila na ukradenih konjičkih hitrejša, dosti hitrejša od tacajočih korakov navadnega smrtnika. Drvela sta po tlakovanih stranskih ulicah, kot srebrni ribi sta se previjala med okornimi, na zemljo priklenjenimi ljudmi. Skoraj se je zaletela v žensko, ki je pred sabo potiskala otroški voziček. Ženska je s pestjo zažugala za njo in zaklela v nadvse nematerinskem jeziku. Hana se je zasmejala in se zasukala. Hotela ji je zaklicati, da se opravičuje, da otroku nikakor ne bi storila nič žalega, da je vse to le odštekana potegavščina. A ko je obrnila glavo, je bila ženska že daleč zadaj, tako kot rdečeličnež, ki se je spotaknil ob vegasto položene tlakovce in pristal na dlaneh in kolenih, pri čemer si je nedvomno do živega odrgnil kožo in strgal zakmašne hlače.
Odbrzela sta čez široko brv in zavila desno, stran od mestnega središča, k manj naseljenim predelom prestolnice. Ves čas njune vožnje skozi noč je reka tekla ob njuni desni, tiha, ljubezniva spremljevalka. Na nasprotnem bregu so mladi pili in se pogovarjali in se sprehajali sem ter tja ob obrežju, sence so se smukale pod dolgimi, svilenimi poganjki vrb žalujk, ki so kot bledo zeleni praporji padali skozi mestno temo. Zapeljala sta mimo naslednjega mostu, ki se je vzpenjal k nizko ležečemu nabrežju, kjer so prejšnje leto zabodli nekega mladca, ja, tega se je še spominjala, zaradi vespe, kajne, ali zaradi dekleta ali prizadete fantovske časti ali kdo ve česa, to je pozabila, in kmalu, kmalu sta ostala sama, v čarobnem, mlečno osvetljenem predmestju, kjer so ulične svetilke zgolj brlele. Poletela sta pod drevesnimi krošnjami, mimo osamelega otroškega igrišča, prazne šole, cerkvenega zvonika, speče čolnarne. Tu je je njen pajdaš izpustil krmilo in zmagoslavno dvignil roke v zrak. Tudi sama je storila enako, tudi glavo je nagnila vnic, nič več ni pazila, kam gre, nič več ni zrla na cesto pred sabo, temveč gor k drevesom, k luni, ki je drsela med vejami, k temnemu pomladanskemu nebu, ki se je strnilo v daljno, popolno ozvezdje.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Poglejte tudi

na vrh strani

Antifa cona »

Erica Johnson Debeljak »

Roman Antifa cona raziskuje meje in pripadnosti med nemirnimi mladimi, ujetimi v zgodovino, ki je niso ustvarjali sami. Njihove zgodbe so v primerjavi z dogodki iz preteklosti domačega kraja navadne otročarije. Ali pa se jim tako vsaj zdi, dokler v bližnji jami ne odkrijejo trupla. In to sploh ni kakšen fosil, tudi ne le posušene, okamnele kosti, ampak pravo pravcato truplo, mlado telo, ki ni tako zelo drugačno od njihovih. Tokrat se prvič zares in povsem od blizu srečajo s smrtjo, s pravo smrtjo, kar pomeni tudi, da se srečajo z življenjem. V zgodbo se seveda vplete lokalni policijski inšpektor, in življenja antifajevcev, kot se poimenujejo, in njihovega kroga ter inšpektorja in njegovega sveta se na lepem tesneje prepletejo. Prepleteta pa se tudi sedanjost in preteklost, saj mračni dogodek obudi stare zamere in dogodke iz preteklosti.

več »

Prepovedani kruh »

Spomini

Erica Johnson Debeljak »

Newyorška avantura ameriške bančnice z eksotičnim slovenskim pesnikom se konča s skokom v zakon in selitvijo v daljne kraje divjega, nemirnega Balkana. Kjer se vse, začenši s primerjavo razsežnosti New Yorka, kjer je dotlej živela, in Ljubljane, ki je postala njen novi dom, v hipu obrne skoraj na glavo. Sveže zaljubljeni tujki novo življenje prinese obilico prijetnih in vsaj toliko neprijetnih presenečenj. Izrisani so s perspektive, ki so jo omogočila dolga leta spoznavanja dotlej neznanega sveta: izostreno pa tudi s humorjem, ki bo ponekod še posebej nasmejal slovenskega bralca.

več »