E-novice

Knjiga

Tito je mrtev

Marica Bodrožić»

prevod: Ana Jasmina Oseban

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 144

vezava: mehka, zavihi

izid: 22. 11. 2016

ISBN: 978-961-241-986-8

redna cena: 10,90 €

modra cena: 10,35 €

vaš prihranek: 0,55 €

na zalogi

Zbirka kratkih zgodb Tito je mrtev je prva knjiga Marice Bodrožić, izšla leta 2002. To je galerija štiriindvajsetih literarnih utrinkov iz obdobja otroštva, nedolžnosti in čiste preprostosti tako pripovedovalke kot tudi trde, skromne, toda vedno očarljive južnodalmatinske zemlje. V te živopisne podobe figovcev, mandljevcev, cvetočih polj in z roji metuljev zastrtega avgustovskega neba nenehno vdirajo motivi iz zunanjega, velikega sveta, ki določajo to sočasno hrvaško/balkansko stvarnost: vojn, revščine, politike, zdomstva, razseljenstva, tujstva, zla. Te prvine pa v zgodbah ne nastopajo v banalni, tehnizirani obliki, kajti avtorica gleda nanje kot na nekakšne pojave iz narave, in enako velja navsezadnje tudi za ljudi: junaki njenih zgodb večinoma niso prepoznavnih narodnosti, prav tako nimajo vnaprej stereotipiziranih vlog, ampak so vsi najprej in predvsem ljudje, posamezniki s čisto posebnimi, osebnimi usodami.
Literarni prvenec Marice Bodrožić nam odstira pogled v svojevrstno različico magičnega realizma, s katerim mlada pisateljica v sanjske podobe odeva spomine na otipljivo in živeto stvarnost ter ji prav s tem vdihuje novo življenje, podeljuje največjo možno resničnost – zmagovito magijo literature, ob kateri celo v trdi, kamniti, pusti deželi južne Dalmacije presenetljivo vzcvetijo sočni grmi in neverjetna, skoraj nadzemska polja dehtečih lilij.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Mivka, ki so jo s samokolnicami pripeljali s širokih pasov obale, je bila v nekaj dneh puščavsko bela. Oče je gradil drugo nadstropje, mladeniči iz sosednjih vasi pa so pomagali pri nujnih opravilih. Eni so mešali cement, drugi so nosili kamne. Komur oče ni dodelil nobene naloge v zvezi z gradnjo, ta se je odpeljal v mesto po dodatnih nakupih. Pes se je potikal med naglo premikajočimi se moškimi telesi, nasršene mačke pa so se reševale na visoke stebre, kadar se je bevskajoča zverina brezglavo pognala proti njim. Mama je v velikem loncu kuhala bučno juho, dokler ni po njej dišala vsa hiša in so začeli delavci stoje piti dedkovo vino, pozneje pa so posedli za okroglo mizo, skupaj zbito iz lesenega koluta za kable, ki ga je tam pustila elektrarna, in starih desk.
Od mize sem opazovala kup mivke in pri tem odkrila dve mladi kači, ki sta se zvijali po vrhu kupa ter vijugali svoji dolgi, lesketajoči se telesi po pesku proti mandljevcu. Prav nastavljali sta se soncu. S hitrima jezikoma sta ritmično sikali predse. Takšen je torej strah, sem pomislila. Ti puščici sta v meni zdramili prve občutke strahotnosti, nekakšne slutnje, ki se je pozneje prelevila v spoznanje, da je vse zapisano propadu. Sprva sem mislila, da kače njihov strup varuje pred trohnenjem in razkrojem. So se mar s svojimi mogočnimi jeziki poskušale izmakniti smrti?
V tistem sem zagledala starko, oblečeno povsem v črno, le rob njenega krila je bil posut z živopisnimi vrtnicami. Kot prikazen je stala pred kupom mivke, po katerem sta se zvijali kači. Zazrla se mi je v oči in se nasmehnila, medtem ko je s tal pobirala debelo palico. Še vedno sem sedela z delavci za mizo. Jedli so, zatopljeni vase, in nihče se ni brigal za to, kar se pravkar dogaja nedaleč vstran. Zapihljala je sapica in pramen las ji je zaplesal okoli obrvi, ki sem jih zdaj jasno razločila. Vstala sem in zakorakala proti ženski, ki je to ni niti najmanj premotilo, kot da sva bitji iz različnih svetov, druga za drugo nevidni. V roki je zdaj držala tanko palico, mlado vejo, ki jo je bržkone odlomila s cvetočega mandljevca. Debelo palico je odvrgla na tla. Na prste so se ji lepili svetlo rožnati, v kepice pomendrani nežni cvetki, ki jih je skušala z naglo kretnjo osmukati z veje. Mar se kače tolčejo z rožami, sem se vprašala, žalostna zaradi uničenih cvetov, saj sem vedela, da zdaj iz njih ne bodo več zrasli okusni, le izjemoma grenki mandlji.
Ženskine oči so bile osredinjene, nič se ni izmaknilo tej središčni točki. Vse vidi, me je prešinilo, četudi ne gleda nič določenega, tudi zdaj, ko se njen pogled izmika mojemu. Moje potne dlani je opazila enako jasno kot moje nerodno spotikanje ob nizkem kamnitem zidcu na meji s travnikom, ki ga je ded postavil iz, kot se je pozneje pokazalo, veliko pregladkih morskih kamnov, da bi ob močnem nalivu zavaroval dvorišče pred črnorjavo zemljo, ki bi jo sicer naplavilo naravnost pred vhodna vrata.
Preden je ženska, ki se je prikazala kot strela z jasnega, začela udarjati po kačah, sem opazila, da ima zlat zob, ki ga je rahlo, a odločno in skoraj hlastno gladila s kazalcem. Ta gesta se mi je zdela podobna zaklinjanju Velikega Duha, v katerega imenu je prišla k meni in ki bi se prej ali slej polastil mene, če se ne bi prikazala ta zlatozoba žena in če se ne bi najprej spravila na cvetove mandljevca, potem na kače, slednjič pa še name. Roka se ji je počasi dvignila, veja je švistnila skozi zrak in usekala po lesketajočih se kačjih telesih. Veter je potonil v dolini ženskinih udarcev in se ponovno vzpel ter zavrtinčil okoli njenega telesa, da so vrtnice na njenem krilu, pred nedavnim prišiti koščki blaga, malodane poletele. Lasje so se ji usuli izpod rute in za nekaj trenutkov je obvladani izraz na obrazu in osredinjeni pogled zamenjala spačena grimasa. Stisnila je snežno bele zobe. Sivi lasje so se ji mlečno bleščali, slepili so me. V zadregi se je nato nasmehnila in mi s kazalcem pomignila, naj pridem bliže, dokler nisem stala čisto ob njej. Prisilila me je, da sem pobitim kačam pogledala v črno globino žrela, ki ga je razprla s palcem in kazalcem. Spet je začela tolči po kačah. Njene roke so postajale vse bolj podobne perutnicam, in ko se je odpravila proč, je zapihalo. Krilo se ji je dvignilo in sonce je nekaj trenutkov grelo njeno staro telo. Vendar je sončni žarek premagala na svoj način. Potrgala je glave vrtnic in brez besed odšla. Osuplo sem gledala za njo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016