Knjiga

Tihi dnevi v Mixing Partu

Erlend Loe»

prevod: Marija Zlatnar Moe

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 192

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-584-6

redna cena: 13,20 €

modra cena: 12,54 €

vaš prihranek: 0,66 €

na zalogi

Nina Telemann. 43 let. Učiteljica norveščine v srednji šoli. Kratkovidna. Štiricentimetrska stekla v očalih. Saj ne. En centimeter. Ampak to je tudi veliko.

Bror Telemann. 42 let. Dramaturg v Narodnem gledališču. Sanja o tem, da bo tudi sam napisal teater. Zajebano dober komad. Ki bo vse postavil na svoje mesto. Odličen vid. Težave z alkoholom? Neeeeeee. V bistvu ne.

Nina in Bror Telemann se z otroki odpravita na počitnice v Nemčijo, na Bavarsko, natančneje v Garmisch-Partenkirchen. Nina si v družbi otrok in gostitelja ogleduje znamenitosti, Bror pa se vse bolj zavzeto predaja hrani in sanjam o prelomni drami, ki jo bo napisal. In o Angležinji, ki je ni nikoli srečal ...

Please, read this, Nigella, please!
I am not just another fan.

Prevod knjige je finančno podprla fundacija NORLA (Norwegian Literature Abroad).

Zapisali so ...

na vrh strani

Tihi dnevi v Mixing Partu so precej minimalističen, zelo zabaven roman, ki ga hote ali nehote preberete na mah.

Gaja Kos, Nedelo, 11. 12. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Telemann leži na kavču in posnetek na YouTubu, ki se imenuje Nigella goes shopping, mu ni všeč. Kupuje trak v italijanskih barvah, da ga bo zavezala okoli prtičkov za goste, ki jih bo imela zvečer in katerim bo postregla s Calabrian Lambchops, ali kaj je že. Poskuša odkriti, kaj ga tako moti. To ga skrbi. Ali stoji ne točki preobrata v svojem odnosu do Nigelle? Jo bo izgubil? V tem primeru bo imel samo teater. Si misli.
Mogoče ga moti to, da je zunaj doma. Nigella mora biti v kuhinji, si misli Telemann, a se zadrži, saj vendar ne misli, da spadajo ženske v kuhinjo, nikoli ni tega mislil, ampak nekaj je narobe, vznemirja ga, da jo vidi v trgovinici z okraski. To ni Nigella, kakršno pozna. Zunaj sliši Nino, kako se smeji in se igra z Bertholdom in Sabine, neko poletno igro se grejo, gotovo nekaj, pri čemer se je treba kotaliti po travi, po nacitravi, si misli Telemann. Nacitrava! Pizda. To je teater. Mora zapisati. Vzame naključni časopis in zapiše. NACITRAVA! Z velikimi črkami in klicajem. Ampak si premisli in spet prečrta klicaj. S klicajem je neumno.
Potem ni teater. Samo neumno.
Telemann si je prej, ko so bili Nina in otroci v trgovini, vzel kozarec vina in zdaj zapre oči. Smeh z vrta. Običajna bavarska jodlarija v ozadju. Vročina. Zadrema. In v sivem pasu med dremanjem in budnostjo nekaj vidi, le kaj je, razmišlja, a je teater, upa, da je teater, to je tako popolno, se že vidi, kako še leta in leta razlaga novinarjem in šefom teatrov doma in v tujini, kako je dremal v Mixing Partu, ko se mu je kar porodila zamisel za monumentalno in prelomno delo, ker je bil pripravljen zanjo, ker je bil na vrsti.
A se izkaže, da ni teater. Telemann ni čisto prepričan, kaj je. Podobno je nekakšni fantaziji, in Telemann jasno čuti, da ga ne bo vredna, a ne more nehati, kar vsiljuje se mu. V Londonu je in polije se s čajem in počuti se trapasto in ženski pri sosednji mizi se zasmili in ona mu reče, naj gre z njo, živi namreč takoj za vogalom, in skupaj gresta skozi modra londonska vrata in po zelo dolgih stopnicah in prideta v ogromno stanovanje in ženska reče Telemannu, naj sleče hlače, da jih bo lahko oprala in posušila, in on sleče hlače in ona ga vpraša, če je kaj lačen, in on odgovori, da je, in ona reče, da sicer zelo dobro poje in igra glasbo, ampak kuha pa slabo, ampak da ima prijateljico, ki res dobro kuha, in pokliče prijateljico, in medtem ko govori po telefonu, Telemann ugotovi, da je na obisku pri Kate Bush, ampak ne pri takšni, kot je danes, to je Kate Bush, kakršna je bila v začetku osemdesetih, ampak ne pove, da ve, kdo je, kakor da bi nagonsko razumel, da bo to vse pokvarilo, zato drži gobec in Kate sede za klavir in reče, da bi rada slišala njegovo mnenje glede pesmi, ki jo je pravkar napisala, in potem zapoje Suspended in Gaffa, medtem pa kdaj pa kdaj, če ji igranje to dopušča, pošlje proti Telemannu pogled, o katerem Telemann misli, da ne more biti drugega kot nekakšno pričakovanje, in ko pesem izzveni, in Telemann razširi roke, da bi rekel nekaj o tem, kako fantastična je pesem, se skozi vhodna vrata priziba Nigella, s sestavinami v vrečkah in z natančno tisto modro zeleno tanko bluzo, ki je Telemannu tako všeč, in Kate Nigelli razloži okoliščine, in takoj začne stepati smetano, da bi na hitro pripravila malo hrane za tolažbo, ampak zdaj se z vinom polije po bluzi in Kate ji jo hoče vzeti, da bi jo oprala, ampak Nigella misli, da ni treba, ampak Kate vztraja, in med prerivanjem, do katerega pride, ker mora bluza dol, nekaj smetane pristane na Katini obleki, pa mora še ta dol, in po kratkem oklevanju, ko ženski merita druga drugo in občutita protislovna občutja, si divje strgata oblačila s teles, in kmalu zatem stojita goli in mogoče čisto malo v zadregi v kuhinji, in kradoma pogledujeta proti Telemannu in proti Telemannovemu udu, ki veličastno in zbegano kuka izza roba spodnjic, in Nigella pograbi smetano in skledo z jagodami pa še kozico s stopljeno čokolado in prime Kate za roko in prideta k Telemannu in …
Telemann!
Hmm?
Telemann!
Kaj?
Zbudi se!
Saj ne spim.
Super. Potem pa lahko greš iskat Heidi na tenis.
Ok. Samo pet minut mi daj, samo, da se … zberem, očitno sem zadremal.
Se opravičujem, ampak a imaš erekcijo?
Ne vem.
To pa ja čutiš. Zgleda že tako.
Ja, ti hudič, pa res, zdaj ko praviš.
Kako kul. Mogoče bi morala izkoristiti priložnost?
A mi ni treba po Heidi? Kaj pa Berthold in Sabine?
K Baderjem sta šla.
Ok. Hja. Kaj pa vem.
Po navadi se ne daš tako prositi.
Malo preveč vtisov naenkrat. Malo zmedeno.
Kaj si pa sanjal?
Ne spomnim se.
A o meni?
Menda … pa res.
Ja, teater najbrž ni bil?
Ne, mislim, da ni bil teater. Čeprav mi včasih stopi tudi zaradi teatra.
Je bila ta fantazija … o meni?
Slike so malo zabrisane, ampak … ja, pa je bila res.
Kul. Ampak ne bi …
Mogoče ne ravno zdaj.
Potem imava pa v dobrem, no.
Ja. V dobrem imava.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Poglejte tudi

na vrh strani

Naiven.Super. »

Erlend Loe »

25-letnik ima dva prijatelja.
Dobrega in slabega.
Potem ima še brata, ki ni najbolj simpatičen.
Ko ga ta brat premaga pri kroketu, se mu življenje sesuje.
Naiven.Super. je preprosta zgodba o zelo zapletenih stvareh.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.