E-novice

Knjiga

Soba 2

Julie Bonnie»

prevod: Marjeta Novak Kajzer

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 176

vezava: mehka, zavihi

izid: 4. 6. 2016

ISBN: 978-961-241-960-8

redna cena: 13,90 €

modra cena: 13,20 €

vaš prihranek: 0,70 €

na zalogi

Roman Soba 2 poteka v dveh časovnih obdobjih. Sedanjost odstira mučno vsakdanjost Béatrice, otroške sestre na porodniškem oddelku, ki mora preživljati svoja otroka in je bila zato prisiljena opustiti boemsko življenje gole plesalke na umetniških turnejah. Skuša postati »normalna«, se prilagoditi večini, a ji to nikakor ne uspeva, saj po eni strani s svojim bistvom ostaja v preteklosti, pri tistem, kar je bilo res »njeno«, njena prava narava, po drugi strani pa jo raznovrstne in tudi tragične usode žensk na porodniškem oddelku pregloboko prizadevajo, da bi s svojo rahločutnostjo to lahko dolgo prenašala. Za vrati sobe 2 je samo ena zgodba, za drugimi vrati so druge in niso vse eno samo veselje ob rojstvu otroka. Marsikatera soba je en sam krik osamljenosti, neizrekljiva bolečina ob otrokovi smrti. Julie Bonnie o tem pretresljivo spregovori v najnežnejših, poetičnih tonih, ki jih mestoma še poudarijo ostri, skoraj kruti zvoki te literarne pisave.
Bogastvo tega romana je ob izpovedni moči tudi opazna slogovna izvirnost, ki senzualno upesnjuje žensko telo in goloto na odru preslikava v lepoto. Prav žensko telo je tudi glavna vez med pripovedjo o nemalokrat krutem dogajanju na porodniškem oddelku in tisto hrepenenjsko o nekdanji veliki ljubezni Béatrice, o genialnem nemškem violinistu Gaborju in očetu njenih otrok, pa o tolkalcu Paolu, o osupljivih travestitih modrem in rdečem Pierru in drugih članih glasbeno-umetniške skupine, ki je navduševala s predstavo Kabaret ljubezni. Veliko pretresljivih zgodb se zliva v večplastnost tega kratkega, a zapomljivega romana.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

FNACOVA NAGRADA ZA ROMAN 2013

Preberite odlomek

na vrh strani

Včasih me spet prime, da bi plesala.

Med eno in drugo sobo se mi to spet dviga po telesu, vrnejo se mi določeni občutki, najprej se to oklene srca, raztegnem spodnji del trebuha in vsrkam svoje organe, vdihnem vse, kar lahko. Vdihavam v svoji preozki halji. Če bi pihnila ta zrak naenkrat, bi se kamnita hišica tretjega prašička razletela na koščke.

Nisem se še zelo prilagodila temu delu, a se vseeno lotim sobe 5.

Gospa v petki je taka majhna beležnica, polna vprašanj. Vse si zapiše.
Takoj ko pridem, me preplavi:
– Kolikokrat na dan moram umivati dojenčka?
– Kolikokrat ga moram dojiti?
– In koliko časa?
– Do katere starosti bi ga bilo po vašem treba dojiti?
– Ga je bolje kopati zvečer ali zjutraj?
– Naj spi pri meni? Se ne bo tako razvadil?
– Ga lahko pustim malo jokati? Koliko časa?
– Kaj mislite, ga je treba cepiti? Proti čemu? Kdaj?
– Je bolje imeti varuško ali ga dati v jasli?
– Ali lahko odvečno mleko podarim? Komu?
– S kakšno kremo se lahko mažem po telesu?
– Ali včasih moj dojenček joka za prazen nič?
– Ga mogoče boli trebuh?
– Ali dobro vidi?
– Kako naj vem, ali ga zebe?
– Ali ga je dobro božati po glavi, ko ga dojim?
– Ali ne bo postal prezahteven, če ga bom imela prepogosto v naročju?
– Se da kaj narediti, da bi spal vso noč?
– Mislite, da ga hrup moti?
– Bom lahko šla z njim ven? Od kdaj naprej?
– Kako naj bi ga oblekla, ko ga bom peljala ven?
– Naj ga nesem v kengurujčku ali ga peljem v vozičku?
– Če bi ga njegov očka rad nahranil po steklenički, kakšno mleko mu lahko da?
– Mu je pametno dati cucelj?

Odgovorim ji na vsako vprašanje. Medtem dojenček leži v zibki, tako daleč od nje, kot je le mogoče.
Ona pa posluša mene.
Mene, avtoriteto v medicinski halji. Mene, norico, ki hoče biti normalna. Kot da je to samoumevno. Ne sliši pa svojega dojenčka, ki ji nekaj pripoveduje. Nisem prepričana, da se bodo zaradi mojih odgovorov stvari uredile. Ta dojenec morda vso zadevo vidi precej drugače. Kar predstavljam si, da mu bo pozneje, ko bo mislila nanj, v mislih poslala seznam vprašanj, na katera ne bo nikoli odgovora, na slepo jih bo izstrelila v galaksijo materinske ljubezni.
– Ali imaš rad šunko? Te zebe? Si se umil? Me imaš rad? Si srečen? Me pogrešaš, kadar nisem s tabo? Sem dobra mati? Ali kaj lepega sanjaš? Te je strah?

Če ta gospa dobro naredi, kar ji rečemo, bo po svojem mnenju dobra mati.
Toliko bolje zanjo.
Vprašam se, ali je imela navodila tudi za spolne odnose.
Težko rečem. Njen partner bere časopis. Niti pogleda me ne.
V resnici pa ima ta gospa celo beležnico polno velike in popolne osamljenosti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016