Knjiga

Simonove priče

Rudi Podržaj»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 392

vezava: mehka, zavihi

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-720-8

redna cena: 27,90 €

modra cena: 26,50 €

vaš prihranek: 1,40 €

na zalogi

Mozaični roman se z dvanajstimi zgodbami vrti okoli problematičnega najstnika Simona, nesramnega, zvitega, potuhnjenega, izkoriščevalskega mulca iz dobro situirane družine. Troublemakerja torej in meščanskega razvajenca, a se izkaže, da tudi njegove kmečke korenine po materini strani niso zanemarljive. Bralec iz zgodbe v zgodbo vse globlje prenika v Simonov lik in okolje, iz katerega izhaja, čeprav o njem nikoli ničesar ne izve iz »prve roke«. Njegova podoba se kot kakšna sestavljanka gradi iz pripovedi ljudi, ki v njegovem življenju igrajo pomembno vlogo. In tudi nasprotno, tako ali drugače Simon odigra pomembno vlogo v njihovem življenju, pa ne le njegovih najbližjih, ampak tudi šolskega varnostnika, sošolke, učiteljice biologije, psihologinje ali študentke igre, skratka vseh tistih, ki v knjigi dobijo svoj glas. Simon je nekakšen simptom ali trn v peti njihovih osebnih problemov, ki se izluščijo iz pripovedi, a hkrati tudi sprožilec morebitnih razrešitev, ki spet povratno delujejo nazaj na Simona.
Vsaka zgodba je majhna zaokrožena celota z odprtim koncem, ena za drugo pa postopoma drobijo klišejske kalupe in sestavljajo vse bolj celovit izsek življenja, za katerega se na koncu zdi, da sega onkraj slabega in dobrega. Pisatelj mojstrsko zajame svet posameznih pripovedovalcev, skoznje detektira nekatere značilne, nemara celo ključne slike današnjosti, obenem pa pretehtano dozira in stopnjuje razvoj celote. Prerez sveta v Simonovih pričah, ki nezadržno vlečejo v zgodbarski vrtinec, je tako »univerzalen v lokalnem«, zaradi svojevrstne rašomonske perspektive pa bralca tudi potem, ko odloži knjigo, zlepa ne spusti iz rok.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Zakurila sva ogenj, torej. Sicer nisva imela kaj peči na njem, sem se pa nadejal magičnih učinkov, poleg tega naj bi plameni tudi odganjali mladiče in njihove mame.
Iz nahrbtnika sem vzel edino hrano, ki sem jo imel s seboj. Steklenico absinta. In mali magični kozarček, ki bo preprečil, da bi jo izpil na dušek.
Pridružil sem se Simonu, ki je že sedel ob ognju, in mu pokazal steklenico. »Hrana.«
»To je absint?«
»Poznaš?«
»Videl sem ga že.«
»Pil ga pa nisi, ne?!«
Odkimal je.
»Alkohol si pa gotovo že pil. Vino, pivo?«
Odkimal je in zmignil z rameni. »No, ja. Poskusil.«
»Absint je pijača za umetnike, pesnike, intelektualce. Kakor da. V bistvu je najbolj primerna za ljudi, kot sem jaz,« sem dejal svečano, si natočil štamprle in zlil zadevo vase, z vzravnano hrbtenico in spoštljivo. Saj je zlivanje vase moralo biti obredno.
»A veš, kakšne sorte človek sem jaz?« sem vprašal v tonu pomembnosti in dokončnosti.
Odkimal je.
Eh. Mulc je res redkobeseden. Treba mu bo razvezati jezik. Mu omogočiti, da bo duševne usedline spravil ven, na svetlo. »Boš še ti?«
Odkimal je.
Podal sem mu steklenico. »Boš povohal?«
Vzel jo je in povohal, enkrat, dvakrat. »Lepo diši. Ful.«
»Ga boš en štamprle?«
Ocenjujoče me je pogledal. Zaslutil sem, da se sprašuje o tistem, kar sem mu omenil ob jutranjem česanju: da bolj spadam v njegovo generacijo kot v generacijo njegove mame.
Pomežiknil sem mu. »Nikomur ne bova povedala. To je obredno. Kar se počne ob ognju, ostane ob ognju.«
»Prav. Daj mi enega.«
»V bistvu je tako, da je eden brez zveze. Vsaj tri ali nobenega ... Tudi jaz bom tri. Oba morava spiti enako količino.«
In sva jih. Nalila, občudovala in scukala vase. V petih minutah sva bila zadeta kot opici. Z moje strani pričakovano, saj nama je blagoslovljena pijača pljusknila v prazna želodca, kjer je lahko zagospodarila v vsej svoji psihoaktivni moči, brez konkurence kakšne zajčje pečenke, denimo.
Nastopil je magični čas predajanja znanja. Najprej sem se moral spoprijeti z dejstvom, da sva bila zadeta kot opici. Simon je že postajal tak, kakršen je v sebi bil, torej nadut. To je bilo treba popraviti. Znebiti se morava opičje zadetosti in postati zadeta kot človeka, kar se lahko doseže samo tako, da se opitost unovči v polju skrivnostnosti sveta, v magiji. Treba nama je bilo torej pričarati malo pristnega strahu, za začetek.
Nenadoma sem se z ostrim trzajem zastrmel v temo med drevesi in mulca krepko prijel za koleno, češ, ali je slišal. Ni mi bilo treba govoriti o mami in mladiču, saj je bilo na dlani, da si ju bo mulc sam potegnil iz še svežega spomina ... Res je okamenel v karikaturo živalskega strahu in o njegovi nadutosti ni bilo več sledu.
To sem moral izkoristiti ... Tiho in s skrivnostnimi poudarki sem začel govoriti o nevidnih silah narave, o duhovih zgornjega in spodnjega sveta ter o magiji, s katero se da, če mag priskrbi jasno sliko in zadosti čustvenega vložka, doseči višje svetove ... O tem sem res dosti vedel. Vedel sem, kje in kako je moderna magija prehitela okostenele krščanske pristope. Polagoma sem začel govoriti hitreje, hitro, saj me je peljal navdih, duh magije osebno. Že mesece nisem govoril s takim zanosom, tako povezano in tako dolgo.
Ampak ne. Bil sem grobo prekinjen. Simon se je nenadoma zakrohotal na vsa pljuča. Ha ha ... ho ho ... ha ha ... Iz načina, kako je izbruhnil, sem uvidel, da se je že dalj časa komaj zadrževal. Torej sem cele pol ure igral klovna temule smrkavcu zahojenemu.
Če sem hotel ostati pravi guru, sem se moral čisto mirno zazreti v njegovo nesramno hohotanje. »Kaj pa je?«
Umiril se je, ni pa umaknil tiste zverižene posmehljivosti z obraza. »To so totalne bedarije. Duhov ni. Nič ni.«
»Kako pa veš, da jih ni?«
»Ker jih ni. Pokaži mi jih, če so.«
»Ne morem, nihče ne more tega. Ampak če boš vizualiziral v sebi zlata sonca na določenih mestih, boš slejkoprej uvidel, da je tvoj pravi jaz sestavljen iz vrtečih se koles, skozi katere teče prana.«
»Kaj?« Spet je bruhnil v smeh. »Kakšen pravi jaz?! Jaz sem jaz.«
Obmolčal sem. Kako teletu dokazati, da podoba, ki jo gleda v ogledalu, ni on sam?! Ni načina. Oziroma je samo eden. Da mu razbiješ ogledalo.
V vinu je resnica, v absintu pa še večja. Pričakoval sem, da bo psihoaktivna pijača v Simonu prebudila spečo željo za skrivnostmi in mu odprla čakre. Žal je absint razločno pokazal, da v njem sploh ni želje za skrivnostmi, ampak da je tragično zazidan v svojem večvrednostnem kompleksu, zaradi česar je nepremično zazrt v ogledalo svojega ega.
»Prav. V redu. Pustiva,« sem rekel zelo tiho in mirno. Zaprl sem oči, da ne bi več gledal posmehljive zmrde na njegovem obrazu. Škoda učinkov absinta za tole. Bom pač malo pojadral v lastni notranjosti ... Jutri pa bo nov dan in videli bomo, ali bo njegovo ogledalo zdržalo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Angelci padajo gor »

Rudi Podržaj »

Napeta pripoved o skromnem in poštenem Slovencu, ki je prepričan, da ga imajo ljudje za naivneža, in za to krivi svoje ime ter širok razmik med očmi. Vse dokler se po naključju ne zaplete v sumljive posle svojega sodelavca in se odloči, da bo tudi sam postal otrok sveta. Z veliko žlico zajema dobrine, ki jih ponuja potrošništvo, a kaj ko se lahko posli tudi zalomijo – na vesti ima smrt sočloveka ...

več »