Knjiga

Simfonija v belem

Adriana Lisboa»

prevod: Katja Zakrajšek

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 256

vezava: mehka, zavihi

izid: 10. 3. 2017

ISBN: 978-961-241-992-9

redna cena: 18,90 €

modra cena: 17,95 €

vaš prihranek: 0,95 €

na zalogi

Simfonija v belem se začne z molkom. Pred bralskimi očmi se ta le počasi krha in postopoma se odstira brutalna resnica o nasilju, zakopanem v preteklost, prav v srži prepletenih zgodb in odnosov glavnih junakov. Fragmentarno razstiranje tega, kaj tiči pod površino, kdo je to storil in komu in kdo je to vedel, je napeto, čeprav na drugačen način kot detektivska zgodba, saj ni nikogar, ki bi prišel od zunaj in razmotal ali presekal vozel. Skoraj vse je že tu, za duševnimi stanji in medosebnimi odnosi, »samo« izreči je treba – in ravno to se izkaže za najtežjo nalogo, saj je ponotranjena zapoved molka sestavni del nasilja, ki traja še po rabljevi smrti.
Po eni strani je skrivnost Simfonije v belem skrajno intimna zgodba o neki družini, starševskem nasilju, spolni zlorabi, incestu, očetomoru, strtih otroštvih in zastrupljenih prihodnostih ter o boju za preživetje. Po drugi strani pa kot zgodba o nasilju, represiji in molku tudi na svojski način komentira travmatično izkušnjo vojaškega režima v Braziliji, ki poteka vzporedno z dogajanjem v romanu. Pri tem nikakor ne gre za to, da bi bile osebne zgodbe protagonistov le metafora, ampak za pomembne in nenaključne povezave med mehanizmi in posledicami nasilja v družini in v širši družbi.
Kot kaže že naslov, povzet po znani Whistlerjevi sliki, v romanu ogromno vlogo igra umetnost. Vsi protagonisti se na različne načine oblikujejo in izražajo ravno ob njej in skoznjo; morda tako prihaja na plano nekaj, kar se ne more (ali ne sme) izraziti v besedah. Pač pa besede vešče tke Adriana Lisboa, ki surovo zgodbo ubeseduje na skrajno subtilen način, ki svojo poetično moč črpa iz zadržanosti in občutka za odtenke in detajle.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

NAGRADA JOSÉJA SARAMAGA 2003

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko je zjutraj prvi metulj razprl krila in se spreletel nad kamnolomom, ki je bil njenima hčerama prepovedan, je bila Otacília že dolgo pokonci. Bila je priča porajanju dne in počasnemu razkrajanju senc, ki so kot preproga pregrinjale dolino. Duh zore. Ob treh, štirih zjutraj je bil svet mlečnat in zabrisan, postal je nekakšen predah, stvari še ni bilo ali pa so že nehale biti. Da je bila tedaj budna, da je tavala po hiši in verandi, je bilo, kot da bi lebdela v limbu, kot da bi začasno zastala, bila priča hrbtni plati življenja – življenja, kakršno ne more biti. S soncem se je urok počasi razblinil, svet se je poravnal in odprl oči in ona, Otacília, je obžalovala.
Poroka ni bila tisto, kar si je predstavljala; življenje nasploh ni bilo tisto, kar si je predstavljala. Otacília je bila sila nagnjena k zagrenjenosti in nemara tudi k maščevanju. Bila je zaklenjena s sedmimi ključi. Govorila je malo, malo jedla, malo počela, videla pa je veliko.
Tisto vroče, vlažno poletno jutro sta ji po obrazu polzeli dve solzi. V njej se je začela zgoščati odločitev in bila je odločitev za mir, čeprav zapoznela. Čeprav že ni bilo več gotovo, da bo čemur koli služila.
Proti pol osmi je vstal Afonso Olímpio in prišel k mizi, na katero je dekla že postavila neposneto mleko od jutranje molže, kavo in sladkor, koruzno pogačo, kruh, maslo, staran sir in džem iz zelenih papaj. Med premnogimi jutranjimi zvoki se je jasno razločilo petje rdečetrebušnih drozgov in rumenih tirančkov.
Pozdravil je Otacílio, ki je slonela pri oknu in v rokah držala skodelico kave, v katero je na skrivaj prilila za prst konjaka, ki je nemara prispeval k njeni odločitvi za mir.
Sklonila se je nad lastno resnobnost in odgovorila, dobro jutro, Afonso Olímpio.
V enem samem gladkem gibu je zapokljal z vsemi členki na rokah in si z globokim vzdihom, brez naglice ogledoval mizo.
Danes bomo zagotovo prodali še preostali fižol, vseh trideset žakljev, je zadovoljno rekel.
Še vedno je bil tako podoben Afonsu Olímpiu, ki je v hiši njenih staršev naletel na samsko, obupujočo Otacílio, prav tistemu možu, s katerim si je dovolila obuditi nekaj sanj in s katerim se je poročila na najsrečnejši in najbolj neresnični dan svojega življenja. Bil je Minasgeraišan, minasgeraiških navad, zadržanih besed in natančno odmerjenih kretenj, sama preprostost. Zelo lahko je bilo verjeti v Afonsa Olímpia in v njegovo blagost in v njegove spokojne nedeljske popoldneve s knjigo na kolenih in pipo v ustih. Pet dni ali pet let sobivanja, na splošno je dajal vtis, da nima na zalogi nobenih presenečenj. In da je celo malček povprečen ali omejen. Afonso Olímpio je bil menda iz same površine in brez dvoma v temelju dober človek, kot so lahko dobri samo krotki ljudje. Bil je majhen, suh. Nič posebnega se ni zdel. Zdelo se je, da ni nič več od sladkasto dišečega tobaka, ki ga je lagodno puhal. Vêdel se je, kot da trpi za boleznijo normalnosti.
Jutri moram k zdravniku, se je domislila Otacília in on je prikimal, peljal jo bo z avtomobilom, ki ga redko vzame iz garaže (na dva dni je malo zagnal motor, da se akumulator ne bi izpraznil), pospremil jo bo in opirala se bo na njegovo roko. Predvsem je bilo treba še naprej kolikor mogoče poskrbeti, da ne bi nihče izvedel, še posebej deklici ne. V hiši je vladal najvišji zakon, po katerem so stvari smele obstajati, ni pa se jih smelo imenovati. Ni se jih smelo dotikati. In vsi površinski kodi so se morali ohraniti, videz, nasmehi, tudi če je bilo na drugi, nevarno bližnji ravni vse povprek oskrunjeno.
Otacília je zajela sapo, obvladala glasilke in z mirnim glasom rekla, odločila sem se poslati Clarice v Rio de Janeiro. V šolo.
Afonso Olímpio je do konca prežvečil grižljaj pogače, ki ga je imel v ustih. Potem je srebnil kavo in si s prtičkom potapljal kotiček ust. Ni pogledal žene, skoraj nikoli je ni pogledal v oči. Ne glede na vse sta delovala po podobnih kodih. Omikano, zadržano je pokašljal in si z levico pokril usta, medtem ko je desna držala ročaj skodelice, ki je obstala v zraku. Zunaj so tirančki in drozgi meni nič tebi nič še naprej burno prepevali.
In zakaj ta odločitev? je vprašal in bil je miren kot vedno, tihega glasu, zastrtih besed.
Otacília je nedoločno zamahnila z rokami in rekla, za njeno prihodnost gre. Tu se ne more šolati. V Riu de Janeiru gre lahko v srednjo šolo, se nauči francoščine in kakšnega inštrumenta.
Afonso Olímpio je bil še naprej strašljivo majhen. Rekel je, ne vem, če se mi to zdi pametno.
Govorili sva že o tem, se je zlagala Otacília. Tudi s teto Berenice sem že govorila, lahko bo živela pri njej, se je spet zlagala.
Nisi izgubljala časa, je rekel.
Otacília je umolknila. Sklenila je roke, kot jih je sklepala v molitvi, ko je še verjela v Boga in k nedeljski maši v Jabuticabais ni hodila samo zato, ker je družba to pričakovala od nje.
Torej si o tem že govorila s hčerko, je ponovil Afonso Olímpio in Otacília je prikimala.
Molk je bil težak, obtežen z milijonom prepovedanih pomenov. Otacílio je bilo strah. Afonsa Olímpia po svoje tudi. Toliko strašnejši strah, ker ga tirančki in drozgi, ki so zunaj prepevali z odkritimi, kristalnimi glasovi, niso mogli zaznati. Otacília je opazila, da sta pozabila naviti veliko stoječo uro in je nihalo brezdelno, nemo obviselo.
Opravičila se je in šla v Claricino sobo in obrnila gumb na vratih, vrata niso bila nikoli zaklenjena, ker je bilo v tisti hiši deklicama prepovedano, da bi se zaklepali v svojo sobo. Ni je našla v postelji in brž je uganila. Stopila je naprej po hodniku in odprla vrata v sobo Marie Inês, obe sta bili tam, spali sta v isti postelji, z glavo vsaka v svojo smer, da sta bolje izkoristili prostor. Maria Inês je spala z odprtimi usti in iz kotička ustnic se ji je na blazino pocedila tanka nitka sline. Na nočni omarici sta stala kozarec vode, pokrit s krožničkom (Maria Inês se je bala, da bi pogoltnila kakšnega komarja, ki bi se ponoči utopil v vodi), in punčka baletka, njen največji zaklad. Na tleh pred posteljo sta bila oba para copatk, en, večji, rumen, drug belo-moder. Po komodi je z zaprašenimi nožicami kobacal črn rogač. Maria Inês mu bo morala pomagati, ko se bo zbudila, ga očistiti prahu in vrniti na vrt. Pa čeprav bo zvečer ponovil svoj nepremišljeni, samomorilski osvajalni pohod. Otacília ni poklicala Clarice, ničesar ni rekla, v očeh je zadržala solze, ki so ji spet privrele (zaradi vsega, zaradi vseh pritrditev, vseh zanikanj, zaradi užitka, zaradi nedosegljivega užitka, zaradi bolečine, zaradi odsotnosti in zaradi vsiljene prisotnosti) in spet zaprla vrata.
V dnevni sobi je videla profil Afonsa Olímpia, ki je sedel pri zajtrku. Bil je čisto tiho, prazen. In na njegovem nepredirnem obrazu ni bilo nobenega pomena. Spet je molče sedla k mizi in pojedla pol žemljice z maslom, čeprav ni bila lačna, preprosto zato, ker je bil to njen redni jutranji obrok.
Uro sta že navila in nastavila njene temne, izrezljane kazalce, ko je k zajtrku prišla Clarice. Vedno, brez izjeme je vstajala pred Mario Inês in nikoli se ni prikazala skuštrana kot njena sestra, v pižami in še dišeča po spancu: do konca se je oblekla, si spela lase, se obula.
Dobro jutro, je vljudno rekla s svojim tihim glaskom, prisedla, si v skodelico nalila mleka in kave, dodala sladkor, odrezala kos koruzne pogače.
Po nekaj minutah skoraj popolne tišine (rumeni tiranček, rdečetrebušni drozg) je Afonso Olímpio rekel, tvoja mati mi je rekla, da sta se pogovarjali, da bi šla v šolo v Rio de Janeiro. Da si za to.
Clarice je presenečeno pogledala Otacílio, jo prosila pomoči, toda pomoči ni bilo in ptičje petje je samo še poglabljalo samoto in oče je nadaljeval, si res? Za to?
Pogledala je v skodelico in se pretvarjala, da z žličko lovi kožico od mleka, ter prikimala, osupla in polna upanja. Srce ji je poskočilo kot parna lokomotiva po prastarih tirih, tresavica ji je stekla po rokah in izdajalsko dosegla prste.
Prav v tistem hipu je vstopila Maria Inês, skuštrana, v pižami, dišeča po spancu, in si s pestmi mela oči. In Otacília je hotela urno končati z igro, jo brž skleniti, zato je, še preden so si rekli dobro jutro, pohitela, kot da bi bilo že vse dorečeno: slišiš, Maria Inês, kakšna dobra novica. Tvoja sestra gre v šolo v Rio de Janeiro.
Pošast, ki je lazila po hišnih kotičkih, je glasno zastokala, da so jo slišali oče, mati in obe deklici, toda za vsakega od njih je imela pošast svoj obraz in svoj glas, s posebnim, skrivnim zvenom. Pozneje je zajokala tudi Clarice, pa še Maria Inês, vsaka iz svojih upravičenih razlogov. Otacília se tisti dan ni več dotaknila te teme in nihče ni vedel, da je pozno popoldne dala osedlati konja in šla sama v Jabuticabais telefonirat Berenice, samski teti v velikem mestu, s prošnjo, ki ji je ta ni mogla zavrniti. Potem je bila trudna, izčrpana. Vročična; vzela je tablete proti vročini. In spet se je zaprla vase z zavestnim namenom: prepuščati se minevanju – čas je negiben, a bitja.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017