Knjiga

Raclette

Borut Golob»

naslovnica: Vesna Vidmar (fotografija Jana Seliškar)

format: 130 × 200

strani: 200

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-692-8

redna cena: 13,70 €

modra cena: 13,01 €

vaš prihranek: 0,69 €

na zalogi

Po knjigi SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ Borut Golob ponovno zadaja udarec, vreden slovesa, ki si ga je pridobil s prvencem: v slogu je moč, bi lahko rekli, še posebej, če te pripravi do krohota. Pri čemer gre vseskozi za smrtno resne reči.
Glavni junak, notorični brezposelnež, mrtvohladno secira – še preden obglavi! – prav vse, kar se znajde na njegovi poti: svojo drago, ki je, nezanemarljivo, humanitarna delavka; njenega sodelavca in njene starše; najboljšega družinskega prijatelja, ki je tudi intimni prijatelj, a le z drugo polovico družine (glavni junak je notorični brezposelnež, a nikakor notorični peder); diplomatsko plodne Habsburžane; bivšega sošolca, nekdanjega arestanta in zdaj uspešnega biokmeta; zavod za nezaposlovanje, new age, dnevno politiko, celo knjigo, ki ima, sumljivo, nekaj s smrekami in lesom nasploh, pa še kaj. Vsi ti pojavi so napleteni v kronologijo enega samega dne, seveda ne kakršnegakoli, ampak dne, ko sta se z njegovo drago razšla. Povod za nekaj tako drastičnega je lahko le nekaj tako banalnega, kot je smrdljiva, zdrizasta stvar z eksotičnim imenom: raclette. Pripovedovalec se pri vsem tem na politično korektnost niti malo ne ozira, ravno nasprotno. Ali pač? Zdi se, da je v svojem nesramno duhovitem razlaganju sveta tako dosledno politično nekorekten, da postaja pravzaprav že – korekten.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Golobov pripovedovalec, ki si vmes na zapestje natakne obroček za maternični vrat in sploh provocira, je načitan brezposelnež, njegova perspektiva je neperspektivna, nezlikana, včasih malo cikne na bisere zakisane aforistike, v lokalnem in globalnem obsegu. Pri tem je duhovit, saj aforistična zgoščenost proizvede presenetljiv učinek; ko prehaja od globalnega do intimnega, ko od humanitarnih organizacij, ki porabijo večino denarjev za svoje delovanje, zavije na delovišče svoje drage, bivše drage, od neoliberalizma na posledice v predmestni trafiki, se zaradi neubranljivih logičnih lupingov znajdeta na isti ravni detajl in celota, vzvod in posledica, metuljev zamah s krili in revščina zaradi Kitajcev. Raclette je v tem izrekanju kritičnosti radikalen in pogumen, tudi v svoji jezični dimenziji iznajdljiv in okreten izdelek, ki potrjuje naša pričakovanja in skrivne upe po prvencu.

Matej Bogataj, »Dan končnega obračuna«, Književni listi, Delo, 15. 1. 2012

Preberite odlomek

na vrh strani

Si ubila pajka?
Ne.

»Ne« je pomenil »ni mi uspelo«, ne pa »nisem hotela«.
Moja draga je posrebala pristen indijski čaj iz Dresdna, nato pa si nasesekljala banano in jo prelila z jogurtom.
Opazoval sem jo in lebdel v kuhinji podobno kot pajek v kopalnici.

Moja draga se je navsezgodaj po stanovanju vedno sprehajala gola ali pa le priložnostno ogrnjena v eno izmed mojih srajc. To je bilo smiselno početje, ker nikoli ni imela časa za menjavanje domače jutranje in svečane službene garderobe.
Zajtrkovala je rada udobno.
Ogrnjena v mojo srajco sive barve, ki je – srajca – trpela zaradi sevanja prostostoječega Smegovega hladilnika, je – moja draga – zamešala sadje in jogurt z 1,6 % mlečne maščobe v gmoto, podobno raclettu, a na srečo brez vonja.
Jedla je torej, bi rekel, napol in še več naga.

Ženska, ki skače naga po stanovanju, ve, kaj počne.
So tudi takšne, ki ne skačejo nage po stanovanju, to pa zato, ker vedo, kaj počnejo.
Razlika med prvimi in drugimi je opisana v visokonakladnih priročnikih, ki določajo, katere ženske naj skačejo, smejo skakati ali celo morajo skakati nage po stanovanju.
Po nekaj prevoženih kilometrih cestnih poti s po nekaj tisoč obcestnimi jumbo plakati so se ženske že zdavnaj zavedle, katera lahko ali sme ali mora skakati naga po stanovanju.
Moja draga se je zavedala svojih nespornih in celo izvenserijskih manufakturnih kvalitet izdelave, zaradi katerih bi se morda še notorični pedri zamislili nad svojo načelno opredelitvijo.
Skakljala je zato velikokrat naga po stanovanju in vmes prestrezala odboj svoje kolosalne riti in glamuroznega oprsja povsod, kjer je obstajal vsaj malenkosten odsev obojega, še najraje pa na svetleči rožnati površini naprave, ki je manj služila hlajenju in več nečimrnosti moje drage.
Name vsa ta gledališka zadeva ni več učinkovala.
Ne zato, ker bi postajal notorični peder, temveč zato, ker je bila tovrstna predstava manj gledališče in bolj trgovanje.
Motilo me je skratka prodajanje. Večna tekma, intimna seveda, kdo bo koga zajebal s kvaliteto svoje ponudbe. Ljubezen po akcijskih cenah.
Jutranja razbohotena ženska veduta je bila zato tragična v klasičnem smislu, vendar žal brez katarze.
Takšna so jutra brez erekcije.

Moja draga je hitela z goltanjem, svet je bil siromašnejši za eno onegavljenje, število človeške populacije na planetu pa je ob 6:41 kljub temu še vedno naraščalo.
Srečna radijca sta medtem že prodala vso zgodnjo spomladansko solato in napovedala petnajstminutni strnjeni glasbeni program.
Petnajst minut časa je bilo dovolj, da se zunaj etra svinjsko ozmerjata zaradi pozornosti, ki jo drug drugemu kradeta v etru.
Radijca sta bila v izrazito slabem medsebojnem odnosu, odkar sta nekoč zamešala profesionalno sodelovanje z intimnim. To se je zgodilo na studijski mešalni mizi po končanem oddajanju v živo. Stik je bil zanjo preveč živčen, da bi se v danih okoliščinah lahko dokončno sprostila in pomirila, zanj pa preveč vznemirljiv, da bi ga lahko pozabil. Po zlorabi mešalne mize sta ostala ujeta: ona v slabe spomine, on pa v zakonsko zvezo z dolgočasno soprogo.
Vsekakor posel zaradi tega ni smel trpeti.

Moja draga je pojedla zajtrk, prepustila umazano posodo moji domišljiji, zagledala svoj izvrstni profil na svetleči rožnati podlagi in se odpravila iskat potrebščine, ki jih na primer na ekvatorju navsezgodaj ne bi potrebovala.
Lebdel sem še nekoliko temno modro v svojem šlafroku: nikakor nisem mogel pozabiti reform Jožefa II., kar je seveda logično. Oba namreč – Jožef II. in moja draga – sta se obremenjevala s prebavo, zato analogija ni bila naključna. Jožef II. je bil predvsem hudo zaskrbljen zaradi medenjakov, ki da kvarno vplivajo na peristaltiko. Gladko je zato v neskončni skrbi za zdravje svojih podložnikov v paketu reform prepovedal še peko medenjakov. Morda so zgodovinski viri o početju habsburškega vladarja na tej točki nekoliko nedosledni, saj ni povsem jasno, kdo zaboga je takrat sploh jedel medenjake. Ogromna večina podložnikov razsvetljenega Jožefa II. je namreč tolkla grozljivo revščino in kronično lakoto.
Zagotovo pa bi medenjaki Jožefa II. slabo vplivali na prebavo moje drage, celo brez pajka v kopalnici.

Moja draga je še kar naprej stresala svoje atribute po stanovanju in medtem v garderobnih predalih uspešno locirala iskane predmete, za katere je upravičeno domnevala, da se najbrž nahajajo v garderobnih predalih.
Pogled v garderobne predale moje drage je bil identičen pogledu v korito, namenjeno hranjenju govedi: v njih je bilo ogromno cvetličnih proizvodov, čudovito in učinkovito prepletenih, zapletenih in dišečih.
Seveda me je njeno potresanje mesa v prostoru vznemirjalo, nekoč.
S padcem v nerodna srednja leta ali pa le nerodnim padcem sem vendarle ugotovil, da je včasih pametneje priščipniti si organ, dotični organ, med podboj vrat, kot pa tvegati izgubo razsodnosti zaradi ženske riti.
Celo moški včasih napredujejo v razumevanju.
Ob 6:46 se je vlak po poldrugo stoletje stari habsburški železniški progi neizprosno bližal.

Te zapeljem?
Ne, grem na naslednjega.

Moja draga je bila lepa, pametna in vse bolj zdrava.
Obstajala je možnost, občasno, da z jutranjim sprehodom nadomesti večerni obisk rekreacijskega centra, kjer propadli nogometaši brez smisla za orientacijo v kazenskem prostoru nogometnega igrišča vodijo anticelulitične tečaje aerobike.
Propadli nogometaši so udeleženkam terapije predvsem razkazovali svoja telesa in jim, udeleženkam, EKSPLICITNO pojasnjevali kretnje, potrebne pri poskokih, predklonih in raztegovanjih. Udeleženke so bile zadovoljne zaradi spoštljivega odnosa nogometašev do njihovih teles.

Moja draga se je odločila za hojo do železniške postaje, kar je pomenilo, bi rekel, da se je njena nevladna organizacija trenutno nahajala v nekakšnem vmesnem projektnem stadiju, podobnemu dvoživkam v trenutku, ko še niso podobne ničemur, imajo pa na razpolago dovolj časa za nastajanje.
Čas je bil za nevladno organizacijo moje drage relativen, ker je absolutno le poslanstvo.

Ob 6:54 je moja draga za seboj zaloputnila vrata stanovanja.
Nisva se poljubila.
Ko je odšla, sem obvisel v času enako kot moj pajek v prostoru. Žal se je med menoj in pajkom še vedno nahajal prostostoječi Smegov hladilnik rožnate barve, ki je onemogočal trenutni negibnosti postopen prehod v nadaljnje življenje brez živčnih trzljajev.
Kljub temu sem bil vesel, ker si je pajek rešil življenje. En umor manj na svetu navsezgodaj ni preveč slab začetek dneva.
Ugasnil sem radio.
Nenadna tišina in negibnost sta sprožili naslednji pasivni proces: odsotnost.
Negibnost pri pajkih dokazuje aktiven odnos do sveta: omogoča jim preživetje, vsaj takrat, ko jih nihče ne poskuša ubiti, medtem ko to poskušajo sami storiti drugim.
Moja negibnost je, nasprotno, izražala mojo nezaposlenost ali, bolje: brezposelnost.
Jasno je torej, da je bil ontološki značaj pajkovega bivanja ob natanko 7:00 zjutraj povsem drugačen od mojega.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ »

Domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem

Borut Golob »

Teden dni je dovolj časa. Daljše opisovanje slovenske patološkosti je prenevarno. Domačijska povest z motorno žago zagotovo ne nadaljuje tradicije slovenskega samomorilskega pripovedništva. SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ je groteska, v kateri se avtor izdatno zajebava, vendar to počne smrtno resno.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.