Knjiga

Prosim, pazi na mamo

Kjung Suk Šin»

prevod: Katarina Mahnič (iz angleščine)

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 200

vezava: mehka, zavihi

izid: 2013

ISBN: 978-961-241-745-1

redna cena: 27,20 €

modra cena: 25,84 €

vaš prihranek: 1,36 €

na zalogi

Prosim, pazi na mamo je zgodba o skrivnostnem izginotju in neuspešnem iskanju ostarele matere, zgodba o družinskih vezeh, nasprotjih med generacijami, med sodobnostjo in tradicijo, mestom in podeželjem, predvsem pa o premostitveni moči ljubezni. Je tankočuten portret preproste, a značajsko močne ženske, ki nas spomni na to, kako v vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na dragocene, nenadomestljive ljudi in se šele ob njihovi izgubi zavemo, koliko so nam pomenili. Prek navidez eksotičnega sveta korejskega podeželja nas popelje do naših lastnih korenin in nam omogoči ponovno dojeti univerzalen, brezčasen čudež materinske ljubezni in družinskih vrednot.

Slovensko izdajo je finančno podprl Korejski inštitut za književno prevajanje (LTI Koreja, www.klti.or.kr).

_______

NAGRADA ZA NAJBOLJŠI AZIJSKI ROMAN 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Minil je teden, odkar je mama izginila.

Družina se je zbrala v hiši tvojega starejšega brata Hjong Čola; razglabljate, kaj storiti. Odločite se, da boste napisali letake in jih razdelili tam, kjer so mamo nazadnje videli. Vsi se strinjate, da je treba najprej narediti zasnovo letaka. Seveda je letak staromoden odziv na položaj, kakršen je ta. Toda družina pogrešanega ne more storiti kaj prida, in pogrešana oseba ni nihče drug kot tvoja mama. Preostane vam samo, da izpolnite poročilo o pogrešanem, preiščete območje, sprašujete mimoidoče, ali so videli koga, ki bi ji bil podoben. Mlajši brat, ki ima spletno trgovino z oblekami, pove, da je objavil nekaj o maminem izginotju; opisal je, kje je izginila; naložil je njeno sliko in prosil ljudi, naj obvestijo družino, če so jo videli. Rada bi jo šla iskat tja, kjer misliš, da bi utegnila biti, toda veš, kako je z njo: v tem mestu nikamor ne more sama. Hjong Čol te določi, da napišeš letak, ker se preživljaš s pisanjem. Zardiš – kot bi te zalotili, da počneš nekaj, česar ne bi smela. Nisi prepričana, koliko bodo tvoje besede pomagale najti mamo.

Ko zapišeš 24. julij 1938 kot mamin rojstni dan, te oče popravi, češ da je bila rojena leta 1936. V uradnem dokumentu je zapisana letnica rojstva 1938, toda očitno se je rodila leta 1936. To zdaj slišiš prvič. Oče pravi, da so nekoč to vsi počeli. Ker veliko otrok ni preživelo prvih treh mesecev, so jih ljudje vzgajali nekaj let, preden so jih uradno prijavili. Ko hočeš popraviti »38« v »36«, Hjong Čol reče, da moraš napisati 1938, ker je to uradni datum. Ne zdi se ti, da bi morali biti tako natančni, saj delate samo domače letake, nič formalnega. Vendar ubogljivo pustiš »38« in se sprašuješ, ali je 24. julij sploh mamin resnični rojstni dan.

Pred nekaj leti je mama rekla: »Ni nam treba posebej praznovati mojega rojstnega dneva.« Oče ima rojstni dan en mesec pred mamo. Otroci ste za rojstne dneve in druga praznovanja vedno obiskali starše v Čongupu. Ožja družina je skupaj štela dvaindvajset ljudi. Mami je bilo všeč, kadar so se zbrali vsi njeni otroci in vnuki in zganjali direndaj po hiši. Nekaj dni preden ste vsi prišli tja dol, je naredila svež kimči, šla je na trg po govedino, založila se je z dodatno zobno kremo in ščetkami. Stisnila je sezamovo olje ter spražila in zmlela semena navadnega in divjega sezama, tako da je ob odhodu lahko vsakega otroka obdarovala s kozarcem. Kadar je čakala na prihod družine, je bila vidno navdušena, njene besede in kretnje so izdajale ponos, ko se je pogovarjala s sosedi ali znanci. V lopi je hranila steklenice vseh velikosti, napolnjene s sokom sliv ali divjih jagod, ki ga je sezonsko pripravljala. Njeni kozarci so bili do roba polni drobnih, fermentiranih, morskim vranam podobnih ribic ali sardelne kreme ali fermentiranih školjk, ki jih je nameravala poslati družinskim članom v mesto. Ko je ugotovila, da je čebula zdrava, je naredila čebulni sok, pred zimo pa je zvarila bučnega s sladkim korenom. Mamina hiša je bila kot tovarna; pripravljala je omake in fermentirane fižolove kreme in rjavi riž; vse leto je izdelovala stvari za družino. Sčasoma otroci niste več tako pogosto potovali v Čongup in mama in oče sta pogosteje prihajala v Seul. In potem ste začeli praznovati njuna rojstna dneva tako, da ste šli ven na večerjo. Tako je bilo preprosteje. Potem je mama celo predlagala: »Praznujmo moj rojstni dan takrat kot očetovega.« Rekla je, da bi bilo nadležno rojstna dneva praznovati ločeno, ker sta oba sredi vročega poletja, tako kot – samo dva dni narazen – tudi obreda v počastitev prednikov. Najprej se otroci niste strinjali, četudi je mama pri tem vztrajala, in če ni hotela priti v mesto, vas je nekaj odšlo domov, da ste praznovali z njo. Potem ste ji vsi začeli izročati darila na očetov rojstni dan. Končno ste, neopazno, opustili mamin rojstni dan. Mama, ki je vsem v družini rada kupovala nogavice, je imela v predalniku vse večjo zbirko nogavic, ki jih otroci niste odnesli.

IME: Park So Njo
DATUM ROJSTVA: 24. julij 1938 (69 let)
ZUNANJOST: Kratki trajno skodrani črno-beli lasje, izrazite ličnice, nazadnje so jo videli oblečeno v sinjemodro bluzo, belo jakno in plisirano bež krilo.
ZADNJIČ VIDENA: Postaja seulske podzemne železnice

© Modrijan založba, d. o. o., 2013