Knjiga

Permafrost

Andrej E. Skubic»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 304

vezava: mehka, zavihi

izid: 2017

ISBN: 978-961-287-063-8

redna cena: 22,90 €

modra cena: 22,90 €

v tiskarni

Nekoč v prihodnosti, ko se odprejo arhivi današnjih tajnih služb, upokojeni častnik izraelske vojske Avishai Bronfman med raziskovanjem podatkov za družinsko deblo naleti na dosje, ki ga je o njegovem dedku zbrala izraelska varnostna služba. Osupne ga del, posvečen Marku Potokarju iz Slovenije, ki povezuje njuni usodi.
Marko Potokar je srednješolski učitelj kemije z uničenim zakonom in težavnimi odnosi s sinom. Po očetovi smrti izve za pustolovščino, v katero je bil oče vpleten, ko je ob koncu druge vojne kot mlad partizan med spremljanjem člana ruske misije na tajajočem se ledeniku našel zmrznjeno truplo iz bronaste dobe. Truplo so prepeljali v ZSSR, kjer ga je kasneje prevzel genetski inštitut v Moskvi, potem je skrivnostno izginilo, njegove sledi pa vodijo v Izrael.
Marko, pretresen po očetovi smrti, odpotuje v Jeruzalem, da bi nenavadni epizodi prišel do dna. Ko prispe, se usodno zaplete v mrežo izraelske varnostne službe; le s težavo se mu uspe srečati z Levom Bronfmanom, ki mu pojasni bizarno potovanje trupla izpod Triglavskega ledenika.
Permafrost je žanrski hibrid, ki dejanske zgodovinske situacije in osebnosti umesti v fantastični okvir, se prelevi v vohunsko zgodbo, poigra s satiro, izteče pa kot osebna tragedija osamljenosti. Roman tako prinaša drugačnega Skubica, kot smo ga bili vajeni doslej, pa vendar z značilnim avtorjevim »podpisom« – presekom intimne problematike in družbene kritike.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

»Ej, Marko, sožalje, Primož mi je povedal za Albina,« je rekla in glas je imela nekam negotov. »Kako si?«
»Hvala.«
»Kaj je bilo?«
Povedal sem ji.
»Ti si ga našel? Pa to je grozno.«
»En ga je moral. Ni bilo tako grozno, kot sva si predstavljala.«
Ona je bila tista, ki si je zmeraj predstavljala najhujše možne scenarije. Kako ga bomo enkrat našli polomljenega ležati na dnu stopnišča, ali pa v postelji, polnega ličink ... Ob njegovi navadi nerednega javljanja na telefon – to je bilo preveč reden pojav, da bi vsakič sproti zagnali paniko. Mobilca je pozabil na polnilcu, na terasi, na balkonu, stacionarca ni slišal ... Dobro, bomo še enkrat probali jutri. Dejansko pa je bilo tako, da bi lahko že tri dni ležal, umrl od izčrpanosti, preden bi naju zares zaskrbelo, zakaj se ne javi. Ali pa bi z otroki prišla na čisto navaden obisk in ga odkrila ... Pa nazadnje vseeno ni bilo tako. Našel sem ga še pred muhami. Svežega.
»Kako boš pa zdaj?«
Povedal sem ji za Žale in kdaj bo pogreb.
»Jaz ne bom mogla biti zraven,« je rekla. »Avion imam šele v nedeljo.«
»Nič hudega,« sem rekel. »Saj bo razumel.«
Rekel sem iskreno, ampak nekaj časa je bila kar tiho. Kot da bi šlo za kakšno nujnost. Saj je res mama njegovih vnukov – ampak konec koncev naši stiki zadnje čase niso bili na vrhuncu.
»Zdaj pa sploh nikoli ne bo zvedel, da mi je ratalo,« je izjavila potem. Nisem imel pojma, kaj naj bi ji ratalo.
»Ko je slišal, da grem v Moskvo, me je prosil, če lahko tukaj zanj nekaj poizvem,« je rekla. »Samo – saj zdaj to itak sploh več nima veze.«
Govorila mi je kar nekaj.
»Kako pa je vedel, da greš v Moskvo?«
»Povedala sem mu. V soboto sem bila pri njem.«
Malo mi je zašumelo v glavi. Tega ni hotela, a razdražila me je. Jaz sem ga nazadnje videl živega v četrtek. Potem sva še enkrat v ponedeljek govorila po telefonu, da se najavim in povprašam, če naj mu kaj prinesem. Ampak ko sem res prišel, ga že ni bilo več, bil je samo še lupina. Se pravi, da ga je Žana zadnja od nas videla živega. In njo je prosil, naj mu naredi uslugo v Moskvi. Mene ni prosil niti, naj mu prinesem kruh ali mleko. In nisem bil toliko kul, da bi se sam odločil in mu prinesel sladoled. Sladoled je imel rad: straciatello, tudi višnjo. Praznih rok sem prišel v hišo in ga našel na kavču. Ona je bila njegova zadnja zaupnica. Ona, ki je mene dala na čevelj, ker si je našla boljšega, bolj erotičnega. Gospa doktorica. Ona je bila tista, ki ji je ratalo. Pa čeprav menda prepozno, da bi še on izvedel.
»Kaj ga je pa zanimalo?« sem nazadnje rekel. »Kaj si mu pa rekla?«
»Povedala sem mu, da bo interdisciplinarna konferenca z arheologi. Pa se je spomnil, da bi povprašala za Janeza Ledenjaka. Saj poznaš to štorijo.«
Bilo mi je trapasto. Verjetno je to imelo kakšno zvezo s čim, ampak meni je umrl oče. Včeraj sem ga našel ležati na kavču in bilo je stresno. Pod vratom je imel vijoličaste pege. Oči napol odprte, usta odprta in ni dihal. Nisem mu mogel dvigniti roke, bila je kot prilepljena na prsi, lesena. Na otip sobna temperatura. Razen rahlega vonja po blatu je dišal normalno, ampak tudi po blatu je bil zanj normalen vonj, ker si je zaradi vampa zelo težko dosegel do riti, da bi se res dobro obrisal. Torej nič preveč grozljivega, ampak ni bil več on. Samo zajetna, trebušasta lupina.
Zdaj sem sirota.
Zadosti me je vrglo iz tira, da sem izvedel, da ga je videla dva dni kasneje kot jaz in si vzela čas za to dan pred poletom. Odločila se je, da gre k njemu na obisk, medtem ko sem šel jaz rajši k Tratniku na Gorenjsko, ker je tisti dan v kotličku kuhal gamsov golaž. Zakaj sem rajši šel tja? Ker me tako redko sploh še kdo kam povabi. Moji prijatelji so se neznansko zredčili, odkar se mi skoraj nikoli več ne ljubi ven. In to pri Tratniku mi je res pasalo. Ona pa se je z očetom pogovarjala o nekem Janezu Ledenjaku, katerikoli kurac to že je, ne jaz. Saj poznaš to štorijo. Ljuba moja, jaz se ne spomnim nobene take štorije, čeprav menda poznam vse očetove štorije. Vsako je povedal po stokrat. Vsak drugi teden. In to sem moral ob vsakem obisku poslušati jaz, ne ti, vsaj zadnja štiri leta ne. Jaz sem ga obiskoval, mu urejal pomoč pri tuširanju, delovno terapijo in bivanjske prilagoditve, jaz sem spal pri njem v hiši, ko je dobival tisto svojo čudno ponavljajočo se infekcijo na nogi. Ampak ne, tokrat, ko je šlo zares, je bila zadnja pri njem ona. In njo je prosil, naj zanj nekaj povpraša v Moskvi. Pa saj je bil profesor, konec koncev bi lahko sam šel kdaj v Moskvo, v vseh teh letih. Kot da tam ne bi bilo konferenc za zgodovinarje.
Nisem se mogel obraniti tečnobe, čeprav je nisem hotel pokazati. Ker bi izpadel butast. Zakaj je morala hoditi k njemu? Prav, saj se je z njim vedno v redu razumela – čeprav ga je hkrati tudi toliko kritizirala, da sem moral biti jaz tisti, ki ga je pred njo zagovarjal. Ma, nima smisla.
»Se bova še o vsem pogovorila,« sem samo rekel. »Ne sekiraj se, saj bosta tam Luka in Reza. Lahko pred pogrebom prespita pri meni? Boš ti zrihtala s Primožem, ali naj jaz?«
»Ti samo Primoža pokliči, kdaj ju prideš iskat.«
In to je bilo bolj ali manj to. Konec mojega dne.
Potem sem šel in si odprl pivo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017

Poglejte tudi

na vrh strani

Igre brez meja »

Andrej E. Skubic »

Zgodba Igre brez meja prinaša vrhunskega Skubica, tisto, kar »Skubica dela Skubica«: aktualno vsebino, ki intimno prevrača v družbeno (in nasprotno), ter mojstrsko izpiljen način podajanja, o katerem oznaka »pogovorni jezik« pove vse premalo. Toda Igre brez meja imajo vendarle svojo posebnost. Skubic je doslej namreč posegal po domači (urbani) tematiki, tokrat pa segel čez mejo in »slovensko« povezal z »evropskim«. Tako, kot najbolje zna: posvetil je v črno točko današnjega trenutka, a tokrat ne le domačijskega, temveč tudi evropskega.

več »

Samo pridi domov »

Andrej E. Skubic »

V romanu Samo pridi domov se Andrej E. Skubic loteva zelo aktualne teme, ki pa v slovenski literaturi še ni bila deležna ustrezne obravnave: političnega tajkunstva in korupcije. Čeprav v vrtincu dogodkov, ki se hkrati berejo kot kriminalka in drama, nenehno srečujemo mesta, ki so nam iz javnega življenja še kako znana, to ni roman na ključ; prav tako se ne spogleduje s političnim aktualizmom.
Leon Berden izgubi prestižno službo v odvetniški pisarni, ker na tiskovni konferenci razkrije poslovne nečednosti svoje stranke. Toda čeprav v očeh javnosti zaradi tega postane junak, samostojna pisarna, ki jo odpre, bolj ali manj sameva. Napetost se pojavi tudi v družini, saj zaradi njegovega padca večino družinskih financ prevzame žena, ki sprejme mesto državne sekretarke, medtem ko njemu vloga varuške njune hčerke ne diši preveč. Da postanejo stvari še kočljivejše, se zaplete v razmerje z nekdanjo sošolko, danes novinarko, ki jo, kot se zdi, zanima predvsem pravo ozadje njegove nerazumne izdaje strankinega zaupanja.

več »