E-novice

Knjiga

Pelikan

Martin Michael Driessen»

prevod: Mateja Seliškar Kenda

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 232

vezava: mehka, zavihi

izid: 7. 3. 2019

ISBN: 978-961-287-103-1

redna cena: 16,40 €

modra cena: 15,58 €

vaš prihranek: 0,82 €

na zalogi

Podnaslov romana je ›komedija‹ in zgodba se sprva res razvija kot komedija zmešnjav. Dogajanje je postavljeno v majhno hrvaško obmorsko mesto sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Osrednja junaka sta nesrečno poročeni Josip, vojni veteran, ki upravlja mestno vzpenjačo, in samski mladenič Andrej, lokalni poštar in amaterski fotograf. Josip je poročen z nemogočo Ljubico in ima prizadeto hčer Katarino.
Andrej ugotovi, da Josip vara ženo z Zagrebčanko Jano, in ju med njunim zmenkom na vrhu hriba fotografira ter začne Josipa izsiljevati. Ker se Josip boji, da bi za njegovo razmerje izvedela žena, anonimnemu izsiljevalcu redno plačuje zahtevane zneske.
Nekega dne Andreja povozi avto, življenje mu reši nihče drug kot Josip. Medtem ko je mladi poštar v bolnišnici, Josip skrbi za njegovo psičko in v fantovih poštarskih torbah najde odprte ovojnice iz tujine, iz katerih je Andrej izmaknil denar. Brž se odloči, da bo izsiljeval Andreja. Fant seveda plačuje anonimnemu izsiljevalcu, ker se boji za svojo službo. Tako med obema steče nepretrgan denarni tok, ne da bi vedela, da izsiljujeta drug drugega.
Toda moža se spoprijateljita, čedalje pogosteje skupaj preživljata prosti čas in si tudi čedalje več zaupata. Kmalu pa obema postane jasno, da sta žrtev drug drugega.
V to osebno tragikomedijo vdre vojna ob razpadu Jugoslavije. Strasti na Hrvaškem se razvnamejo, starejši nacionalisti začnejo preganjati Srbe, ustaško gibanje dobi nov zagon, mlajša generacija pa v vojni vidi novo priložnost za junaštvo. Položaji posameznikov v mestu se premešajo na novo, rivalstvo med zagovorniki miru in vojnimi hujskači naraste do kritične točke. Osrednja junaka se oddaljita drug od drugega vse do nesreče na vzpenjači: Andrej je ranjen, vendar ga Josipu tokrat ne uspe rešiti. Na koncu romana Josip sicer pristane z ljubljeno Jano, ki pa takoj po njegovi smrti že objavi nov ženitveni oglas.
Romana, napisanega v prijetno tekočem slogu z zabavnimi vložki, ne moremo odložiti, pa ne samo zaradi humornih prizorov v zelo verodostojnem in nam tako znanem jadranskem miljeju, temveč tudi zaradi zlovešče slutnje, da se deželi slabo piše in da bodo ljudje tako ali drugače izigrani. Naslov romana pa namiguje na pelikana v starozavezni prerokbi: »Kajti to je dan Gospodovega maščevanja, […] njihova dežela bo goreča smola, […] polastila se je bosta pelikan in jež.« (Iz 34,8.9.11)

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

»Torej hočeš reči, da v življenju kar nekaj počnemo?« je vprašal Andrej.
»Po mojem je na koncu koncev res tako,« je resno dejal Tuđman. »Razen če ne spoznaš svoje velike ljubezni, tako kot sem jo jaz.«
Andrej je za trenutek mislil, da je prijel za vabo, toda trenutek je bil že mimo. Ura je bila pol štirih; še ena ura ali malo več, pa bo sonce spet vzšlo. Nebo nad Velebitom je bilo videti že nekoliko svetlejše, toda okoli njiju je bilo temneje kot prej.
Naenkrat jih je zagledal: dvojno, nato pa že trojno vrsto svetlobo oddajajočih točk, ki so se počasi zibale sem ter tja. Včasih so se med sabo tudi zamenjale.
»Josip,« je šepnil, »tjale poglej … kaj je to? Kaj nevarnega?«
Videti je bilo, kot bi se živo rumene svetlobne točke pripravljale, da obkrožijo njuno barko.
Josip mu ni odgovoril, ampak se je presedel na drugo stran svoje klopi; ker se je barka nagnila, so soji svetilk osvetlili vodo v daljavi in naposled tudi sumljive prikazni na njej.
»Pelikani,« je rekel Josip.
Bilo jih je na desetine in vsi so strmeli v njuno barko. Zdaj ko so bili osvetljeni, so Andreja spominjali na tribunal plavajočih inkvizitorjev. Večina je svoje kljune pritiskala k prsim, njihove velike golše pa so bile videti kot ovratniki sodniških tog. Drugi so visoko dvigovali glave, da se jim je golša pobešala in se je ostra konica zgornjega kljuna razločno izrisovala v žarki svetlobi. Vsi so krila držali visoko nad hrbti, kot bi hoteli biti vsak hip pripravljeni na vzlet.
»Grozljive živali,« je pripomnil Andrej.
»Zakaj le?« se je začudil Josip in oddrsal nazaj do svoje palice, zaradi česar so se svetlobni snopi usmerili bližje barki in od ptičev ni bilo več videti drugega kot zibajoče se pare svetlikajočih se okroglih očk.
»Lepe živali so. Dostikrat prenočijo v tem zalivu. Ali veš, zakaj so simbol krščanstva?«
»Ne,« je rekel Andrej.
»Zaradi darovanja samega sebe in ponovnega vstajenja. V pradavnini so ljudje namreč mislili, da svoje mladiče hranijo s krvjo iz svojih prsi. V resnici pa jih samo izdatno gostijo z zalogo rib v svojih golšah … Toda zaradi te zmote je pelikan postal tudi simbol krvodajalstva. Tako sem za to zgodbo tudi izvedel, včasih sem bil krvodajalec.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2019

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.