E-novice

Knjiga

Non-Oui

Lidija Dimkovska»

prevod: Aleš Mustar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 216

vezava: mehka, zavihi

izid: 9. 4. 2019

ISBN: 978-961-287-111-6

redna cena: 15,50 €

modra cena: 15,50 €

na zalogi

Slovenskim bralcem je zdaj poleg Skrite kamere in Rezervnega življenja na voljo tudi tretje prozno delo ene najboljših sodobnih makedonskih pisateljic Lidije Dimkovske – roman Non-Oui. To je dokumentarno-fikcijska pripoved o življenju dalmatinskega dekleta, ki se konec druge svetovne vojne zaljubi v vojaka fašistične okupatorske vojske, se iz rodnega Splita preseli k njemu na Sicilijo in se z njim poroči. Napisan je kot dnevniška pripoved v obliki dialoga med babico Nedjeljko z vzdevkom Non–Oui in vnukinjo z istim imenom. Pogovarjata se v babičinem maternem jeziku, ki se ga je izmed vseh družinskih članov naučila le vnukinja, dogodki pa se odvijajo v nelinearni strukturi in zajemajo daljše obdobje med letoma 1938 in 2016. Dogajanje se seli iz preteklosti v sedanjost in nazaj. Slikovit pogovor s čarom spokojne enostavnosti odkriva življenji dveh različnih žensk in globoko medgeneracijsko vez. Razmišljata o medkulturni ljubezni, zasebnem življenju in družini, pa tudi o širšem družbenem življenju, o vojni, fašizmu, politiki, nestrpnosti do tujcev, migracijah, o tem, da se zgodovina ponavlja. Smo priče zgodbi o Evropi, kakršna je bila in kakršna je, tako v osebnem kot v kolektivnem življenju.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

20. junij 2016, Castellammare del Golfo

Nona Nedjeljka, danes mi je oče povedal, da je včeraj, ko se je z minibusom vračal iz Scopella, prevažal skupino turistov, ki so govorili neki slovanski jezik. Nekaj moških in žensk in kakšnih pet otrok. Oče jih je vprašal, kateri jezik govorijo, in rekli so mu, da slovenščino. Da so prišli za en teden na počitnice v Castellammare del Golfo in da so nad Scopellom navdušeni. Se spomniš, da smo tudi mi šli enkrat tja, samo enkrat, z našim avtom, preden je oče začel voziti Russojeve minibuse? Ali ni čudno, da tisti, ki pridejo na Silicijo kot turisti, vedno obiščejo Scopello, mi pa, ki tu živimo, se odpravimo tja samo enkrat v življenju, in konec? Oče, na primer, ki vozi minibus, sam nikoli ne potuje.
Pred časom sem v La Repubblici naletela na zanimivo statistiko, da domačini v mestih ali celo državah le poredko obiščejo lokalne muzeje, razen če so na šolski ekskurziji, in da so take ekskurzije namenjene prav temu, da si lahko vsaj v času šolanja ogledajo znamenitosti države, saj jim po zaključku šolanja ne bo več padlo na pamet, da bi vstopili v katerega od muzejev, mimo katerih gredo vsak dan, ko hitijo po dnevnih opravkih. /…/ Tega sem se spomnila, ker mi je oče povedal, da si Slovenci Scopella niso ogledali le enkrat, takoj naslednji dan po prihodu v Castellammare del Golfo, ampak jim je bilo mestece tako všeč, da so včeraj, tik pred odhodom s Sicilije, prišli še enkrat in si v organizaciji tamkajšnjega potapljaškega centra ogledali čeri, ki se dvigajo iz vode, zaradi katerih je Scopello znan tudi v daljni Sloveniji. V sedmih dnevih kar dvakrat v Scopellu! Njegova izmena je bila šele včeraj, ko so se drugič z minibusom vračali od tam in bili znova navdušeni nad hiškami in pogledom na morje in čeri. Samo pomisli, rekel jim je, da nekatere od njihovih besed razume, v anglohrvaščini jim je povedal, da ti, njegova mama, prihajaš iz Splita, Spalata, oni pa so se takoj nasmehnili in pokimali: »Split, Split, Hrvaška, Jugoslavija!« Med vožnjo do Castellammara del Golfo jim je v mešanici angleščine in italijanščine, v katero je vpletel še kakšno hrvaško besedo, povedal o tebi, o nas pa tudi o meni. Da je tudi meni, tako kot tebi, ime Nedjeljka, da edina v vsej družini govorim hrvaško, in rekli so, da mora to ime v italijanščini čudno zveneti, pa jim je oče povedal, da me vsi kličejo Neda, da smo tako klicali tudi nono, da pa res v mojih dokumentih piše Nedjeljka. Razumeli so, da si v Castellammare del Golfo prišla leta 1947 zaradi nona, da je takrat mestu vladala mafija, in da bi jim to kar se da slikovito prikazal, je oče nekajkrat rekel »Bum, bum!« »Kako pa je zdaj?« ga je vprašal eden od njih. »Zdaj imamo tu lepo, mirno življenje,« jim je odgovoril, »mafije ni več.« Potem se je spet vrnil k tebi, rekoč, da je bilo tu zate težko biti tujka, da si v Split šla samo še dvakrat, da je tretjič letalska vozovnica ostala v predalu, ker je umrl dedek. Tudi to jim je povedal. Lahko si predstavljam, kako je bil razburjen zaradi srečanja z njimi, kako jim je na hitro povedal vse, o čemer nikomur drugemu razen nam ne bi črhnil niti besedice, mi pa to zgodbo znamo že na pamet, toda videti je bilo, da ga razumejo, da prikimavajo, ena od žensk je celo vstala, se mu približala in se med vožnjo po ovinkasti cesti držala za drog. Ta je hotela vedeti vse, celo podvprašanja mu je postavljala. Oče mi je rekel: »Ko bi jo videla, kako me je poslušala, gotovo je kakšna novinarka, morda bo o tem kaj napisala! Moje besede je kar požirala, oči so ji žarele, česa takšnega še nisem videl.« /…/ Le zakaj mi včeraj ni povedal zanje? /…/ Škoda. Vedno si tako želim, da bi v Castellammare del Golfo prišli ljudje iz tvojih krajev, in zdaj, ko je končno prišel nekdo, ki razume tvoj jezik, ki sem se ga, hvala bogu, od tebe tudi sama naučila, je videti, da mi srečanje z njimi ni usojeno.

Sedim tu, ob njenem grobu, in govorim vse to, ker vem, da me pazljivo posluša in čaka, da najprej obmolknem, preden mi ona kaj pove. Tako se pogovarjava vsak dan, jaz enkrat molče, drugič na glas. /…/ Ne vem, kako me sliši nona Nedjeljka, toda jaz jo slišim, kako mi odgovarja, njen glas je natanko takšen kot takrat, ko je bila še živa in zdrava.

/…/

Večkrat si rekla: »Ajme, Nedica, če kje dolgo ne živiš več, potem si tam mrtev. In če gre mrtev človek tja, kjer je bil nekoč živ, je, kot bi šel tja duh. Duhov pa se vsi bojijo, kajne? Odrasli in otroci.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2019

Poglejte tudi

na vrh strani

Rezervno življenje »

Lidija Dimkovska »

Rezervno življenje je pretresljiva zgodba o usodi siamskih dvojčic z zraščenima glavama in pomenljivima imenoma, Zlata in Srebra, ter njunem boju za individualnost, zasebnost in ločeno življenje. Njuna osebna drama se odvija v obdobju med letoma 1984 in 2012 in je razpeta med Skopjem in Londonom, vključuje pa tudi dogajanja, ki niso le del osebnega, ampak tudi kolektivnega spomina in zgodovine. Zgodba, ki jo pripoveduje Zlata, se začne nekega junijskega popoldneva leta 1984 v predmestju Skopja, kjer se avgusta leta 2012 tudi konča. Glavni junakinji se s prijateljico igrata prerokovanje: s kom se bodo poročile, kje in kdaj, koliko otrok bodo imele, ali bo njihov mož reven, bogat ali milijarder.

več »