Knjiga

Nemir

Miriam Drev»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 264

vezava: mehka, zavihi

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-813-7

redna cena: 16,20 €

modra cena: 15,39 €

vaš prihranek: 0,81 €

na zalogi

Roman je postavljen v trikotnik evropskih držav Slovenije, Madžarske in Avstrije ter s pripovednimi vstavki na indijsko podcelino. Razdeljen je na tri dele, v katerih pripovedovalki, pripadnici dveh kultur – Slovenka Ema in Indijka Sangita – spregovorita o sebi in svojem odnosu z moškim, beguncem iz Madžarske po zatrti revoluciji leta 1956. Prva iz zornega kota sprva radožive, nato pa čedalje bolj zapletene partnerske intime, druga s stališča dolgoletnih prijateljskih izkušenj. V središču pripovedi je gradnja identitete vsakega od treh glavnih protagonistov, sovplivanje njihovih, v nekaterih pogledih primerljivih življenjskih izhodišč in idealov, ki pa tako zaradi osebnih kot tudi družbenih spremenljivk marsikdaj niso združljivi in privedejo do nepričakovano burnih zasukov.
Indijka, ki pride v Avstrijo študirat, splet dogodkov pa jo poveže s slovenskim prostorom, se znajde v primežu med zapovedmi tradicionalne vzgoje in prilagoditvijo drugačni kulturi. Novinarka Ema, ločena mati dveh deklic, poskuša povezati v celoto svoje družinske obveznosti in razmerje s Tiborjem, s katerim se dobivata na pol poti med njenim in njegovim domom – tako da je v tem segmentu knjiga tudi »roman ceste«. Tiborja, ki je uspešno izpeljal bistveno življenjsko spremembo in postavil nove temelje, pa preganjajo slike preteklosti in njenih posledic.
Motivi tujstva in samote se izmenjujejo z družinskimi snidenji, kjer znova oživijo zablode, zamere in prekoračene meje. Pripoved se tako iz različnih gledišč ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri nas na življenjskih razpotjih, a tudi v sprotnih odločitvah vodi narek lastne volje in kako dolgoročno nas v svojem objemu drži mreža družinske zgodovine. Ozaveščanje s tem povezanih iluzij je včasih osvobajajoče, kdaj drugič pa tudi brutalno.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Štiri dni po odhodu Nane in Valentine na vandranje z njunim očetom, do katerega sem začuda čedalje spravljivejša – morda ne ravno to, morda nevtralna – pozno zvečer, okoli polnoči, zazvoni telefon. Planem iz postelje, nataknem cokle in zdrvim v predsobo, dvignem slušalko. V ušesa se mi pretoči melodija Tiborjevega glasu: »Èma, si pokonci?«
Iztrgana iz dremeža, prikimam.
»Halo, Èma?«
»Tibor.«
»A, v redu, budna si!«
V okenskem steklu za predalnikom, kjer stoji telefonski aparat, vidim zgornji del svoje silhuete, zmršeno glavo, samo v nočni luči mesta, ki se razpršena usipa v prostor od zunaj, kjer ponekod bedijo posamezni ponočnjaki, dopolnjena s cestno razsvetljavo na naši ulici, kar združeno daje okolju moten obstret in ga posoja tudi meni.
Tibor je na dosegu, čeprav samo slušnem.
»Si končal?«
»Saj sem te komaj poklical.«
Noč ima lastni čas, v njem so zaznave in občutki drugačni kot podnevi. Misli tik po prvem, plitkem spancu prihajajo s presledki. Zbiram jih, se bistrim. Negibna zatohlica, ki zadnji teden leži nad kotlino, in se za nekaj ur razredči šele proti jutru, ne pomaga.
»Projekt sem mislila.«
»Ja, to ja.«
In zdaj? Kaj bova?
Pomolči. Nato: »Proč moram.«
Glasno zajamem sapo. Sekunde med najinimi stavki se zdijo razpotegnjene.
»K-kam?«
»V Budimpešto. Pojutrišnjem. Greš zraven?«
Srce mi poskoči, pritisnem si roko na prsi. Bi šla. Vlečem na ušesa.
»Za osem, deset dni. Budimpešta, tam imam opravke, potem pa naokrog.«
Seveda sem del dopusta hranila za naju. Vseeno sem presenečena, znova so se premaknile obsežne gmote. Na vsem lepem me vabi s sabo v tiste, po njegovem dotedanjem ravnanju sodeč, samo zanj prihranjene kraje, v katerih z nevidnim lasom lovi svojo preteklost, da bi jo kakor Peter Pan svojo odtrgano senco spet privezal nase. »Dobra zamisel,« mi zleti iz ust.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014