Knjiga

Mučenice

Želimir Periš»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Vesna Vidmar (fotografija Karla Paliska in Tea Pavić)

format: 130 × 200

strani: 240

vezava: mehka, zavihi

izid: 22. 9. 2014

ISBN: 978-961-241-854-0

redna cena: 24,90 €

modra cena: 23,65 €

vaš prihranek: 1,25 €

na zalogi

Kdo so »mučenice«? Povsem mogoče je, da se ne boste identificirali z nobeno izmed njih in boste po prvih prebranih straneh še vedno ugibali, kdo sta mladi ženski, ki govorita v biblijskem jeziku; ali je bila žrtev »črne smrti« resnična zgodovinska osebnost in kaj v njeni zgodbi počnejo imena iz commedie dell'arte; ali je veliki nemški filozof res kdaj kramljal s svojo kuharico; kdo je potnica na vlaku za Pariz, ki se razume na fiziko; kdo (ali kaj) je junakinja zgodbe, ki se sreča s srhljivostjo prostora brez težnosti; kdo so mučenice današnjih dni: posiljene, ponižane, prevarane, pretepene ...
Periš piše o njih brez solzave patetike. Ženski liki iz vseh časov in z vseh koncev sveta, ki jih je z zavidanja vredno sposobnostjo empatije zasnoval moški iz Zadra, so iz mesa in krvi, ne brez napak; ob branju včasih pomislimo, da so tudi same pripomogle k temu, da se je njihova zgodba tako zasukala.
Zbirka kratkih zgodb Mučenice osvešča.

Izid je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške.

Preberite odlomek

na vrh strani

i
Rekel mi je zloba. Rekel mi je zloba, prevara, utvara, beži od mene, kolikokrat sem te klical, kolikokrat nisi prišla, kolikokrat si se pretvarjala, da me ne slišiš, koliko spletk si stkala, saj vem, kaj hočeš od mene, da bi umrl, to hočeš, hočeš, da bi umrl, da bi potem prodala stanovanje, moj denar hočeš, vse vem, ampak ti boš plačala meni, naj te nikar ne skrbi, jaz vse vem, za vse se ti bom maščeval, nič ne boš dobila od mene, nič, nič nisi zaslužila in nič ne boš dobila, dovolj si mi ukradla, vse vem, vem, kam greš zdaj, sem pridi, kadar ti govorim, vrni se, kam si ušla, pobegnila bi rada, kaj, vse mi je jasno, zakaj ti bežiš, boš že dobila svoje, nikamor ne moreš zbežati, našel te bom, za vse mi boš plačala, kje je moja palica, kje je moja palica, če te moja palica doseže, mi boš plačala, za vse mi boš plačala. Jaz pa sem počepnila za peč v kuhinji in jokala.

ii
Bila sem pri njegovem zdravniku. Rekel je, tako je pač s tem, tako se to razvija, tu ne moremo nič, bolezen se širi, malo po malem si jemlje svoje, to lahko poskušamo upočasniti, to pa je tudi vse, kar lahko naredimo, dali mu bomo kake pomirjevalne tablete, ko bo tesnoba postala hujša, mu bomo dali več tablet, najti moramo odmerek, ki bo pomagal, tega ne moremo vnaprej poznati, dajte mu tableto zjutraj in zvečer, če pa boste videli, da ne pomaga, da ga še dalje muči tesnoba, da ne spi, mu dajte dve, dve bosta zalegli, če ne bosta pomagali dve, mu dajte tri, samo na pritisk pazite, te tablete znižujejo pritisk, zato je treba paziti na pritisk, napisal vam bom recept, vi pa boste nato našli pravi odmerek, več od tega ne moremo narediti, samo zdravila mu dajajte in zdržite, imel bo boljša obdobja in imel bo slabša obdobja, tudi nasilen bo, pa hudoben, taka bolezen je to, vendar morate razmišljati dolgoročno, veste, to se nikoli ne bo izboljšalo, čedalje hujše bo, vi pa morate razmisliti, kako boste pozneje, edinka ste, kajne, nimate brata ne sestre, to je slabo, težko je skrbeti za starše, težko je, kadar nimate nikogar, ampak tudi oni nimajo nikogar, veste, samo nas, je rekel zdravnik.

iii
Ko sem se vrnila, je oče sedel na kavču, s kuhinjsko krpo si je pokril oči. Videti je bil, kot da spi. Narezala sem korenje in ga dala kuhat, poribala pod v kuhinji, ki ga je polil. V sobi je razbil uro, pobrala sem jo in jo vrgla v smeti, preoblekla posteljnino z madeži njegovega urina, na vzmetnici je ostal velik madež, obrnila sem jo na drugo stran, kjer so stari zasušeni madeži. Takrat se je prebudil.
Ej, moja Silva, je rekel, kdo bi si mislil, da bom to dočakal, kdo bi si mislil, da bo tako, bolan sem, pa me nič ne boli, vendar nič ne morem, pa nimam niti vročine, kdo bi si mislil, da bo do tega prišlo, kje so naši lepi časi, ali vidiš, kaj nam naredijo leta, moja Silva, vidiš, kako globoko smo padli, kje pa je Marica, kje je moja Marica, zakaj se ne oglasi, Marica, kje si, mar me ne slišiš, Marica! Ne vpij, oče, sem mu rekla, pozabil si, mama je umrla pred dvema letoma, saj se spominjaš, samo pozabil si, to ni nič takega. Na to je umolknil, videla sem, da mrko zre predse. Popadel je palico in me udaril po glavi. Lažeš, lažeš, ti zloba, lažeš in me goljufaš, samo lažeš mi, dobro vem, delaš me norega, saj vem, kaj hočeš, denar bi rada, vsi bi to radi, v norišnico bi me radi strpali, saj vem, v norišnico, da bi si razdelili denar, vse mi je jasno, ampak z mano ne bo šlo tako, o, ne, ti bom že podkuril, pošteno ti bom podkuril, a ti je jasno, mene nobeden ne bo zajebaval, še ti lahko zagrenim življenje, ne boš se zajebavala z mano, boš ti že videla. Nato se je napel in se podelal v hlače.
iv
Ne zdržim več. Ne morem več. Ne vem, kaj naj z njim. Klicala sem Andreja. Ni se oglasil. Čez pet minut mi je poslal sporočilo, da je nekje na neki konferenci in da se bo javil pozneje. Očetu sem v jogurt zdrobila dve tableti. Pol je spil, pol polil po sebi. Ni in ni nehal kričati. Spravila sem ga v posteljo in rekla, da moram iti, ne morem ostati, jutri je služba in spati moram, tu nimam kje, ne morem še ene noči presedeti na stolu, hrbet me bo ubil, križ me bo ubil, jaz pa moram delati, šef je že zdaj nervozen, prevečkrat sem bila odsotna, ne morem biti vsako jutro s tabo, celo izmeno moram prestati na nogah, zato moram domov, spat, moram v posteljo, ampak vrnila se bom jutri, po službi, prišla bom in ti kaj skuhala, zjutraj pojej jogurt, za kosilo imaš korenčkovo juho, pustila ti jo bom na štedilniku, lahko noč, oče, sem mu rekla, on pa me je šele takrat pogledal in rekel, lažeš, saj vem, kaj bi rada, moj denar bi rada.

v
Poklicala me je Dijana, vprašala, kako je, rekla sem, slabo. Rekla je, saj boš zdržala, ti samo moli in gospa ti bo olajšala vse muke, jaz vsak dan molim in gospa mi vsak dan pomaga, blažena devica Marija, prav ona.

vi
Domov sem prišla med vremensko napovedjo pred dnevnikom. Josip je sedel za kuhinjsko mizo in s steklenimi očmi buljil vame. Poleg njega velika steklenica za kokakolo, prazna, z nekaj kapljicami žganja na dnu. Nič nisem rekla, šla sem proti sobi, samo da zlezem v posteljo, samo da prespim vse in vsakogar, a mi ni dovolil. Kje pa si bila do zdaj, je rekel votlega pogleda. Kje si bila do zdaj, kje se potepaš, kurba, spet si se nekje vlačila, kar naprej nekam hodiš, kar naprej neki izgovori, kurba, ti si kurba, samo kurbe se cele dneve sprehajajo naokrog, kurbe, kraljice noči, hahaha, ti, kraljica, ti si zadnja smet in govno, dno dna, navadna umazanija, ti si kurba, kar naprej neke zgodbe, niti besedice nočem več slišati, dovolj imam pogovorov, dovolj laži in izgovorov, nimaš se kaj izgovarjati, kurba prekleta, to si ti, kurba, dno, dno, ki ga je treba poteptati! Dvignil je roko, stekla sem v sobo in se zaklenila, on pa je vso noč še vpil.

vii
Budilka je zazvonila ob petih. On je smrčal z glavo na kuhinjski mizi. Ob njegovi glavi se je pojavila še ena steklenica kole, žganje v njej je bilo do polovice izpito. Na tleh razsute testenine. Razbito keramično posodje. Moj plašč poteptan in zmečkan. Kavč sredi kuhinje. Pljunek na televizorju. Vhodna vrata zaklenjena. Poskušala sem jih odkleniti, a se mi ni posrečilo. Zamenjal je ključavnico.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Multimedija

na vrh strani

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.