Knjiga

Modro okrasje

Katharina Winkler»

prevod: Ana Jasmina Oseban

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 200

vezava: mehka, zavihi

izid: 24. 6. 2017

ISBN: 978-961-287-010-2

redna cena: 16,90 €

modra cena: 16,90 €

na zalogi

Modro okrasje je roman o ljubezni in nasilju, odvisnosti in krutem zatiranju. Pripoveduje o ženski, njenih sanjah o samostojnosti, trpljenju pod udarci moškega in o njeni nezlomljivi volji po uveljavitvi.
Knjiga je pretresljiva, ker ne govori o nasilju kake izjemne patologije, nasilju, ki bi bilo očitno družbeno nesprejemljivo in zato tudi sankcionirano. Ne. To je pripoved o družinskem nasilju, o pretepanju in maltretiranju žensk in otrok: o samoumevnosti, neizbežnosti, neizprosnosti, o nedopustnosti nasilja. Filiz v svojem zgoščenem, preprostem in ganljivem jeziku pripoveduje o odraščanju v vasi v vzhodni Anatoliji, o svojem begu iz očetove hiše in upapolni poroki, poznejših preštevilnih razočaranjih in poniževanju, o selitvi v ›bogato Evropo‹ (v Avstrijo) in končno tudi osvoboditvi od nasilnega moža.
Ta na videz in tudi po genezi dokumentarna zgodba (nastala je po resničnih dogodkih) je napisana nadvse spretno, saj se zdi, da je besedila v njej razmeroma malo, stavki so kratki, skoraj telegramski (Filiz ni ravno učena in v nemščini se izraža le okorno) – bralce pa prevzema močan učinek njenega sporočila. To v pripovedovalki ni že izoblikovano, temveč se ji medi in zori skozi celotno knjigo: ogorčena obsodba vsakršnega medčloveškega nasilja, katerega se tudi Filiz sama šele od strani do strani, od modrice do modrice globlje zaveda. Čeprav je sicer mogoče (teoretično) razumeti mehanizme tako nečloveškega vedênja v ›tradicionalnih‹ patriarhalnih družbah, pa od prve do zadnje strani knjige popolnoma zbledi kakršnakoli toleranca do njegovega golega obstoja in do tovrstne brutalne ›folklore‹ nasploh.

Filiz in njene otroke naposled avstrijske državne institucije odrešijo trpljenja, čeprav šele z roba smrti. Modro okrasje je sicer zgodba o nasilju znotraj migrantskega miljeja v sodobni Evropi; toda problem religije (muslimani/nemuslimani) tukaj ni v ospredju, prav tako ne vprašanje nacionalnosti (npr. Turki/Kurdi). Da je zgodba postavljena v srednjeevropsko državo z delujočim socialnim aparatom, ji daje oster kontrast in enoznačen ›nauk‹. S tem pa nas opominja na še vse druge ›Filiz‹, ki vdane v spoštovanje ›tradicije‹ molče trpijo in – predolgo – skrivajo svoj boleči ›nakit‹.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

NAGRADA MARE CASSENS 2016

Preberite odlomek

na vrh strani

V naši dolini živi sto modrih žensk. Nekatere so svetlo modre, kot Neclina mama, nekatere so temno modre, kot Fidanina mama, obstajajo pa še modro-rdeče in modro-črne ženske. Nekatere ženske svojo modrino nosijo okoli vratu kot ogrlico ali v vboklini pod vratom kot medaljon, druge svojo modrino nosijo okoli zapestja ali pa okoli gležnjev.
Mnoge ženske iz tedna v teden menjajo svoje modro okrasje, nekatere iz dneva v dan. Nekatere se kljub modremu okrasju vselej smehljajo, tako kot Leyla, nekatere modro molčijo, kot Zehra.
Svetlo modre ženske se spreminjajo v temno modre, modro-rdeče pa v modro-črne. Tudi temno modre ženske včasih postanejo svetlo modre, ampak to se redko zgodi, in ženske, ki nosijo modro-črno, kot recimo Ayşe, se svoje težke barve ne znebijo več.
Obstajajo tudi ženske, za katere se sploh ne ve, kakšno modro okrasje nosijo, ženske, ki ga skrivajo pod dolgimi oblekami, pod plastmi rut, pa tudi modra dekleta, kot sta Elif in Selin, ki svojo modrino nosita še negotovo, kakor prvo rdečilo za ustnice.
Modro okrasje nosi podpise moških. Orodje, poleno ali železna palica, in pa število udarcev, vse to določa odtenek modrine.
Ženske so okrašene z barvo neba. Poletnega neba, zastrtega z oblaki, ledenega zimskega neba, spremenljivega pomladnega neba, sivega jesenskega neba, somraka, mavrice.

Samo Songül je breznebesna in brez modrega okrasja. Kjer se prikaže, vsi pogovori potihnejo.
Le kaj bi se menili z breznebesno.

Z brezhibno kožo se sprehaja po vasi. Ženske se obračajo od nje, molče, brez pozdrava breznebesni. Le poglej jo! se zmrdne mama in me z modro-črno roko pogladi po laseh, ni niti pametna niti pridna. In kljub temu: niti ene modrice!
Tudi take so, reče, na žalost.

Ko bom velika, bom tudi jaz modra ženska.
Upam, da bo moj odtenek svetlo moder, kot zimsko nebo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017