E-novice

Knjiga

Mladi volkovi

Colin Barrett»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 248

vezava: mehka, zavihi

izid: 10. 10. 2016

ISBN: 978-961-241-978-3

redna cena: 19,90 €

modra cena: 18,90 €

vaš prihranek: 1,00 €

na zalogi

Sedem kratkih zgodb iz zbirke Mladi volkovi je umeščenih v izmišljeno, a zato nič manj resnično irsko mestece Glanbeigh: »Nikoli niste bili niti blizu mojega mesta, vendar poznate taka.« Sredi 90. let prejšnjega stoletja ga je tako kot vso državo prizadel propad irskega gospodarskega čudeža, tako imenovanega »irskega tigra«, in mesto je od tedaj opustel kraj, zaznamovan z zdolgočasenim popivanjem mladeži v pubih in nočnih barih ter nepričakovanimi izbruhi nesmiselnega nasilja.
V takem okolju Barrettovi junaki živijo divje in hitro, kot da bi s tem lahko zacelili rane, ki jim jih je zadalo življenje. Nekateri med njimi, na primer nesrečno zaljubljeni Bat iz zgodbe V svoji koži, zaznamovan, ker mu je Nubby Tansey z gojzarjem zmečkal obraz, so pasivne žrtve, ki se pred svetom poskušajo skriti za alkoholom in nočnimi vožnjami z motorjem. Drugi, kakršen je Arm iz Miru s konji, oče avtističnega petletnika, čigar usoda je zapečatena, ko s partnerjem Dympnom zamoči nalogo, ki sta mu jo zadala dobavitelja trave, poskušajo svet aktivno podrediti svoji volji. A resničnost, ki jo opisuje Barrett, je neprizanesljiva in se posmehuje njihovim naporom.
V vsaki zgodbi glas, ki ga je zaznamovalo lokalno okolje irskega podeželja in mladinske subkulture, pripoveduje o brezupu sodobne irske družbe po gospodarskem zlomu. Podobe pred nas stopajo skozi svojsko pripovedno tehniko opisovanja stvarnosti, v kateri si brez odvečnih komentarjev roko podajajo nasilje, lirizem in ironija: z elipsami, izvirnimi metaforami, premolki in tipičnim irskim humorjem, ki vsaj nekoliko ublaži tesnobno prikazovanje tesnobne današnjosti, kakršno poznamo tudi zunaj »zelenega otoka«.

Prevod je finančno podprl sklad Literature Ireland.

_______

MEDNARODNA NAGRADA FRANKA O'CONNORJA 2014

Izzivanje

na vrh strani

Colin Barrett bere zgodbo Bait (Izzivanje) iz zbirke Mladi volkovi.

Preberite odlomek

na vrh strani

Bil je tam, tik zraven, na pol pogreznjen v blato. Arm ga je objel z dlanjo, ta gladki, težki oval, in zamahnil proti Fanniganovemu sencu, kjer je plašno utripala rečna delta ožilja. Kamen je z zamolklim tleskom trčil ob Fanniganovo glavo. Fanniganu so veke zadrgetale, in kot da nima kosti, se je zgrudil na travo.
Kakor hitro je mogel, je Arm potisnil roke pod Fanniganovo telo in ga zvlekel kvišku. Bilo je toplo in zdelo se je, da ga pomalem stresajo krči. Arm je zabredel v reko, bredel je globlje in globlje, dokler mraz ni skozi kavbojke zarezal v vrh njegovih stegen. Napel je prsi in zabrisal Fannigana proti sredini struge. Ko je priletel v vodo, je dvignil perjanico pršca in tok ga je pri priči potegnil za sabo.
Arm je splezal nazaj na breg in opazoval Fanniganovo truplo, kako ga odnaša. Plavalo je z obrazom navzdol, z ritjo navzgor, in včasih ga je posrkalo pod površje, preden ga je spet sunkovito potisnilo nadenj. Kmalu je bilo samo še čedalje manjši drobec v čedalje ožjem vrtincu in nato je izginilo proti zalivu in odprtemu morju.
Arm se je zazrl v mlahavi totem oblačil ob vodi. Domneval je, da se bo zaradi teh ostankov vse skupaj zdelo še bolj premišljeno, pripovedovali bodo zgodbo o tem, kako si je Fannigan, ko ga je obsedla misel na samomor, obredno slekel svojo bedno obleko, preden se je vrgel v Mule. Arm je s tal pobral kamen, s katerim je mahnil Fannigana, in ga vtaknil v žep. Rekel si je, da bo vdrtino na Fanniganovi glavi mogoče pojasniti tako, da je medtem, ko ga je nosilo proti morju, z glavo butal ob skale. Bil je pijanec in zguba, ta Fannigan, in Arm je menil, da razen njegove mame nihče, ne policija ne mrliški oglednik ne katerakoli druga živa duša, ne bo iskal pojasnil onstran očitnih, ko si bo treba košček za koščkom ustvariti sliko vzroka njegovega konca.
Povzpel se je nazaj na cesto; kjer je mogel, je stopal po kamenju, poskušal je zabrisati odtise svojih stopal, ki so po mehkejših tleh vodili navzdol, ne da bi se dotaknil sledov Fanniganovih škornjev. Znova si je nataknil superge in pomolil nos čez rob zidu; ne prometa ne ljudi. Zdrsnil je čez zid. iPod v njegovem jopiču je še vedno igral. V obleko so se mu zataknili trni in smolaste vejice. Arm si je otrkal ramena in rokave jopiča.
V ušesa si je vtaknil slušalke, se pokril s kapuco in nadaljeval pot iz mesta. Njegove skoz in skoz premočene hlače so se med hojo sušile. Nazadnje se je znašel ob dobro znani ograji iz kovanega železa, ki je zrla na plažo. Prežrlo jo je vreme, tam, kjer mu je bila najbolj izpostavljena, so se njene palice stanjšale v skorjasta vretena rje. Za njo so ležali z ločjem porasli grički in peščene plitvine, pesek je bil v mesečini mlečno moder. Arm je dolgo opazoval razpenjene valove, to, kako se vsak od njih dviga, zrase v trdnjavo in se nato zruši.
Bilo je blizu četrte zjutraj, ko se je podal nazaj v mesto. Naproti mu je po drugi strani ceste prihajal par najstnikov. Arm si je iztaknil slušalke in poslušal, kako prvi glasno ošteva drugega, ker je skoraj oddrobil glavo tretjemu, tam v pubu ali klubu ali kjer so pač bili; tisti, ki se je važil, je vihtel pesti po zraku in nespretno oponašal boksarske gibe, njegov tovariš pa se mu je hehetal. Arma nista opazila. Bil je na tisti strani ceste, ki je mejila na reko, in slišal je Mule, in ni si mogel kaj, da ne bi vlekel na ušesa, da bi prestregel kak glas ali krik ali rjovenje, kajti čeprav je vedel, da je oni skoraj zagotovo mrtev, ga je kakor v sanjah še mučila groza, da je Fannigan nekako ubežal zakonom minljivega sveta in uprizoril vstajenje.
Ampak: Ššššššššššš, je rekla voda.
In: Haaaaaaaahhh, je rekel veter.
In iz oddaljenega, a čedalje bližjega mestnega centra je do njega prodrlo spokojno brnenje taksijev, ki so po svojih začrtanih poteh krožili skozi tisto, kar je ostalo od noči.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016