E-novice

Knjiga

Materinska nedelja

Graham Swift»

prevod: Katarina Mahnič

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 128

vezava: mehka, zavihi

izid: 27. april 2019

ISBN: 978-961-287-112-3

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,15 €

vaš prihranek: 0,75 €

na zalogi

Drobni roman pripoveduje o enem samem sončnem marčevskem dnevu na angleškem podeželju leta 1924 – materinski nedelji, ko so imeli služabniki tradicionalno prost dan, da so lahko obiskali svoje družine.
Mlada služkinja, sirota Jane, služi svojim gospodarjem že od najstniških let in ima ves ta čas skrivno razmerje s Paulom, bogatim dedičem, ki živi na sosednjem posestvu. Paul jo tega dne prvič po sedmih letih povabi v njihovo prazno hišo in svojo spalnico, kot v nekakšno slovo pred bližajočo se poroko s sebi primernim dekletom. Okrog tega dogodka se vrti roman, ki počasi in melanholično, v izbrušenem jeziku in brez šokantnih preobratov drsi v katastrofo. Bralec je postavljen v kožo ljubimke Jane, ki v svojih mislih vrti ta dan naprej in nazaj, v preteklost in prihodnost, ko je že postala priznana pisateljica. Sončna materinska nedelja je bila namreč dan, ki je pomembno zasukal in preoblikoval tok njenega življenja.

 

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko se je približala Upleighu, je naredila nekaj, česar ni naredila še nikoli. Ni se približala kot običajno od zadaj, po vrtni stezi – pustila bicikel skrit v znanem glogovem grmičevju, potem pa, ves čas na preži, nadaljevala peš. Izbrala je cesto spredaj in drzno zapeljala skozi glavni vhod in skozi lipov drevored ter oblake narcis naprej po dovozu.
To ji je bil naročil – ukazal, da naredi. Sprednja vrata. Šele ko je zavila skozi vhod, je dojela izjemnost in nezaslišanost tega darila – ja, to je bil njen dan. Sprednja vrata! In gotovo si jo je želel opazovati pri tem početju, saj so se, komaj se je ustavila poleg verande, sprednja vrata – ali raje ena od njih, tam so bila dvoja visoka, občudovanja vredna bleščeče črna vrata – kot po čudežu sama odprla.
Tedaj še ni vedela, da njegova spalnica gleda na dovoz. Morda bi ga za hip opazila pri odprtem oknu v prvem nadstropju, če bi ga iskala s pogledom. Toda tako ali tako ga je nenadoma zagledala, ko je stopil izza vrat, ki so se navidezno sama odprla – da mu je rekla »gospa«, on pa njej, da je »bistra«. Hitro je naslonila bicikel ob pročelje. Tla hodnika onkraj vestibula so pokrivale črno-bele ploščice. Tam so bili slapovi žareče belega cvetja.
»Materine dragocene orhideje. Toda nisva tukaj zato, da bi jih občudovala.«
In odvedel jo je – ali bolje potiskal – navzgor po stopnicah.
Potem je bil mogoče on na vrsti, da jo pokliče »gospa«, kajti ko sta bila enkrat v spalnici, jo je skoraj nemudoma začel slačiti, česar ni naredil še nikoli – pravzaprav, kot da še nikoli prej ni imel priložnosti za to. Ali bi pravzaprav mogla reči, da jo je sploh kdaj »slačil«?
»Stoj takole, Jay. Pri miru stoj.«
Zdelo se je, da noče, da bi se premikala, medtem ko so njegovi prsti postopoma odpenjali in osvobajali njena oblačila in pustili, da so padala okrog nje. Torej sploh ni bilo tako zelo drugače kot pri »odpenjanju« gospe Niven, kadar jo je ta utrujeno zaprosila za to. Ni pa mogla zanikati, da se je on naloge lotil s spoštovanjem, s kakršnim se sama ni nikoli posvetila gospe Niven. Bilo je kot slovesno odkrivanje. Tega ne bo nikoli pozabila.
»Miruj, Jay.«
Medtem se je lahko ozrla okrog sebe po tisti neverjetni sobi, v kateri ni bila še nikoli. Toaletna mizica s tridelnim ogledalom, nastlana z drobnimi, večinoma srebrnimi predmeti. Naslanjač s črtastim zlatim in krem vzorcem. Zavese s podobnim vzorcem, popolnoma odgrnjene (medtem, ko jo je slačil!) in rahlo premikajoče se. Odprto okno. Zbledela preproga barve cigaretnega dima, pomešanega s sončno svetlobo, in sončna svetloba, ki se je stekala noter. Postelja.

/…/

Bil je marec 1924. Ni bil junij, a dan je bil podoben junijskemu. In moralo je biti malo čez poldne. Okno je bilo odprto na stežaj, in gol se je sprehodil po osončeni sobi tako brezbrižno kot neoblečena žival. Saj je njegova soba, mar ne? V njej lahko počne, kar se mu zljubi. Očitno lahko. In še nikoli prej ni bila v njej, in nikoli več ne bo.
In tudi ona je bila gola.
Trideseti marec 1924. Pred davnimi časi. Sence z okenske mreže so zatrepetale po njem kot listje. Ko je s toaletne mizice pobral cigaretnico, vžigalnik in majhen srebrn pepelnik, se je obrnil, in tam, pod gnezdom temnih dlak, so bili njegov tič in jajca, obliti s sončno svetlobo, samo ohlapen in še vedno lepljiv dodatek. Lahko jih je gledala, če je želela, ni ga motilo.
Ampak tudi on je lahko gledal njo. Ležala je gola, na sebi je imela samo par – svoj edini par – cenenih uhanov. Ni se pokrila z rjuho. Celo roke je sklenila za glavo, da bi si ga bolje ogledala. Tudi on je lahko gledal njo. Napasi si oči. Ta fraza ji je prišla na misel. Fraze so ji začele prihajati na misel. Napasi si oči.

/…/

Bila je materinska nedelja 1924. Nekaj čisto drugega kot nesmisel, ki ga danes imenujejo materinski dan. In ona ni imela matere, razumete?
Odrasla je v sirotišnici, potem je šla služit. Še ena fraza, ki je dandanes ne slišite pogosto, toda še en »začetek v življenju«, ki bi ga priporočila tistim, ki hočejo postati pisatelji (čeprav nikakor ni bil priporočljiv v osemdesetih ali devetdesetih letih preteklega stoletja). Ker si tako postal poklicni opazovalec življenja, s svojega položaja si od zunaj gledal noter. Ker so tisti, ki so stregli, stregli, tisti, ki so jim stregli – pa so živeli. Čeprav se je takrat, odkrito rečeno, včasih zdelo ravno nasprotno. Služabniki so bili tisti, ki so živeli, čeprav njihovo življenje ni bilo lahko, tisti pa, ki so jim stregli, niso vedeli, kaj natanko početi s svojim življenjem, vsaj videti je bilo tako. Prave zgubljene duše, res, nekateri od njih ...
Služit je šla pri štirinajstih. Dve leti pozneje, 1917, se je znašla na posestvu Beechwood v Berkshiru. Še enkrat sta jo tako rekoč vzela pod streho gospod in gospa Niven, ki se jima je družina nedavno zmanjšala zaradi izgube dveh sinov, in sta v težkih vojnih časih poleg že obstoječe kuharice potrebovala samo še neizkušeno služkinjo (kar je z drugimi besedami preprosto pomenilo, da je poceni).
Zaradi razlogov, ki sta jih najbolje poznala sama – čeprav mogoče niso bili tako zapleteni – sta pretehtano izbrala siroto, in potem odkrila, da ubogi zapuščeni stvarci še zdaleč ne manjka brihte in zdrave pameti. Izkazalo se je, da zna brati bolje kot večina služkinj, da zna prebrati več kot besedo »Brasso« na konzervi, napisati več kot nakupovalni seznam ter da zna računati.
»Mi lahko poveš, Jane, koliko je tri in šest plus sedem in šest?«
»Enajst šilingov, gospod Niven.«
Bila je napol izobražena.
Nekega dne je celo prišlo na dan, da bi rada brala knjige. Knjige! In namesto da bi jo zaradi te želje imeli za prekleto predrzno, je le še spodbudila dobrodelna nagnjenja v Nivenovi hiši. V gospodu Nivenu je sprožila nekakšen vzvod starševske popustljivosti, da mora tej sirotni deklici – temu Fairchildu – dovoliti, da si izposoja knjige iz njegove knjižnice.
Ko je izvedel, kakšne knjige so ji všeč, je obzirno protestiral, toda mogoče je zaradi njene izbire postal še popustljivejši. Včasih je sam izginil v knjižnico. Zato so knjižnice, je včasih pomislila: da moški izginejo vanje in se še vedno čutijo pomembni, čeprav so izginili.

/…/

Postala bo pisateljica, in ker bo pisateljica ali ker bo tisto, zaradi česar bo postala pisateljica, bo kar naprej obsedena z nestanovitnostjo besed. Ne, beseda ni stvar. Stvar ni beseda. Toda nekako sta ti dve – stvari – postali nerazdružljivi. Je vse velika izmišljotina? Besede so kot nevidna koža, ovijajo svet in ga delajo resničnega. In vendar ne moreš reči, da sveta ne bi bilo, da ne bi bil resničen, če bi mu odvzeli besede. V najboljšem primeru se zdi, da stvari lahko blagoslovijo besede, ki jih razpoznavajo, in da besede lahko blagoslovijo vse.

/…/

Postala bo pisateljica. Pisala bo knjige. Napisala bo devetnajst romanov. Postala bo celo »sodobna pisateljica«. Toda kako dolgo ostaneš »sodoben«?
To je kot beseda »mladost«. In ali je to tisto, za kar pri pisanju gre: sodobnost? Spoznala bo obdobja in spremembe in o njih pisala. Doživela bo več kot devetdeset let, skoraj sto, in v poznejši letih, ko bo razvila očitno nagajivo plat in jo bodo spet pripeljali na oder – »Jane Fairchild pri osemdesetih«, »Jane Fairchild pri devetdesetih« – bo omenjala imena pisateljev iz preteklosti, kot da bi nekoč res bili njeni prijatelji.
Vsi prizori. Vsi resnični in vsi tisti v knjigah. In vsi, ki so bili nekako vmes, ker so bili samo tisto, kar si si lahko predstavljal in domišljal o resničnih ljudeh. Kot kadar si je skušala predstavljati svojo mater. Ali samo tisto, o čemer si lahko le domneval, da bi bilo mogoče resnično, če bi se bile stvari – nekoč davno – drugače zasukale. Morda bi šla z njim, morda bi se nekako čudežno uredilo, da bi stisnjena k njemu stala ob ograji, v hladu zore, medtem ko bi sonce razvijalo velike žareče preproge čez gričevje /…/.

© Modrijan založba, d. o. o., 2019