Knjiga

Marijin testament

Colm Tóibín»

prevod: Jure Potokar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 104

vezava: mehka, zavihi

izid: 13. 4. 2016

ISBN: 978-961-241-945-5

redna cena: 13,90 €

modra cena: 13,20 €

vaš prihranek: 0,70 €

na zalogi

Marija, ki sinovega imena noče izreči, obuja spomine na svoje življenje, k temu pa jo spodbujata njegova učenca, ki jo v brezimnem daljnem zatočišču redno obiskujeta (in tudi skrbita zanjo), ker zbirata material za pisanje evangelijev. Njunih obiskov ni vesela, vendar se zaveda, da ne more drugače, skeptična pa je tudi do vsega, kar ji obiskovalca skušata položiti na jezik. Njena zgodba je zato neolepšana in zavezana resnici – čudeži, ki jim je bila priča, sploh niso čudeži –, ker je posredovanje resnice edino, kar jo v zadnjih dneh življenja še zanima. Po sinovi strašni smrti na križu, ki je ni dočakala, ker je, kot pove, zbežala, saj se je bala za svoje življenje, izreče ključno in najbolj sporno vprašanje: Ali je bilo vredno? Izreče ga seveda kot mati, ki se nostalgično spominja sinovih najzgodnejših dni in si želi samo, da bi se lahko vrnila v čas pred usodnimi dogodki, ki so jo za vselej zaznamovali.
Tóibínova Marija ni zadržana in plaha, ampak odločna, preudarna in iskrena ženska, njena zgodba pa je napisana v avtorjevem običajnem stvarnem slogu, ki ga obenem, kot v nekakšnem kontrapunktu, preplete z liričnim. Po obsegu bi bila lahko daljša novela ali kratek roman, kot ga je opredelila žirija Bookerjeve nagrade, ko ga je leta 2013 uvrstila v ožji izbor nominiranih del, loteva pa se občutljive tematike, saj daje glas enemu najbolj slovitih in čaščenih ženskih likov iz človeške zgodovine, o katerem pa je le malo znanega. Avtor, ki v romanih tudi sicer največkrat upodablja ženske, je tokrat torej namesto posamične, vsakdanje »junakinje« (kot v Brooklynu ali Nori Webster) izbral ikono in dialog z univerzalnim ženskim likom.

Prevod je finančno podprl Irski sklad za literarno izmenjavo (ILE).

Preberite odlomek

na vrh strani

Zdaj se oba pojavljata pogosteje in ob vsakem obisku se zdita bolj nestrpna do mene in do sveta. Nekakšno lakoto in grobost imata v sebi, kri jima kipi od surovosti, ki sem jo že videla in jo lahko voham, kot jo lahko voha žival, ki jo preganjajo. Vendar me zdaj ne preganjata. Nič več. Skrbita zame, me tiho zaslišujeta in opazujeta. Mislita si, da ne poznam zamotane narave njunih želja. Vendar mi zdaj ne uide nič razen spanca. Spanec mi uhaja. Morda sem prestara za spanje. Ali pa morda s spanjem ni mogoče pridobiti ničesar več. Morda mi ni treba sanjati in ne potrebujem počitka. Morda moje oči vedo, da se bodo kmalu za vselej zaprle. Ostala bom budna, če mora biti tako. Šla bom navzdol po teh stopnicah, ko napoči zora, ko zora prikrade žarke svetlobe v to sobo. Svoje razloge imam, da oprezam in čakam. Pred končnim počitkom pride ta dolga budnost. In zadostuje mi, da vem, da se bo končala.
Mislita, da ne vem, kaj se počasi razvija na svetu; mislita, da ne vidim smisla njunih vprašanj in da ne opažam krute sence ogorčenja, ki se jima prikrita pojavi na obrazu ali v glasu, kadar izrečem kaj nesmiselnega ali neumnega, nekaj, kar nas ne vodi nikamor. Kadar se mi zdi, da se ne spomnim, kaj mislita, se moram spomniti. Preveč sta zapletena v svoje neizmerne in nepotešljive potrebe in preveč otopela od preostankov groze, ki smo jo tedaj vsi občutili, da bi opazila, da se vsega spominjam. Spomin mi telo napolnjuje v enaki meri kot kri in kosti.
Ugaja mi, da me hranita, mi plačujeta oblačila in me varujeta. In v povračilo bom zanju naredila, kar morem, vendar nič več od tega. Prav tako kot ne morem vdihniti sape za drugega ali pomagati srcu nekoga, da bi bílo, ali njegovi koži, da bi se ne nagubala, ne morem povedati več, kot lahko povem. In vem, kako globoko ju to bega, in nasmehnila bi se tej iskreni potrebi po bedastih anekdotah ali rezkim, preprostim vzorcem v zgodbi o tem, kaj se je zgodilo z nami vsemi, samo da sem pozabila, kako se smehljati. Nobene potrebe nimam več po smehljanju. Prav tako kot nimam več nobene potrebe po solzah. Bil je čas, ko sem mislila, da mi pravzaprav ni preostala niti ena solza več, da sem porabila svojo zalogo solz, vendar imam srečo, da se tako neumne misli nikoli ne mudijo, hitro jih nadomesti, kar je pravo. Vedno so solze, če jih dovolj potrebuješ. Telo je tisto, ki ustvarja solze. Solz ne potrebujem več, in to bi moralo biti olajšanje, vendar ne iščem olajšanja, zgolj samoto in malo mračnega zadovoljstva, ki izvira iz gotovosti, da ne bom povedala ničesar, kar ni res.
Od dveh mož, ki prihajata, je bil eden tam z nami do konca. Takrat so bili trenutki, ko je bil blag, pripravljen objeti in tolažiti, kot se je zdaj pripravljen nestrpno mrščiti, ko zgodba, ki mu jo pripovedujem, ne sega do nekakšnih meja, ki jih je določil. Pa vendar še vidim znamenja te blagosti in pridejo trenutki, ko se blesk vrne v oči, preden zavzdihne in se vrne k svojemu delu, drugo za drugo piše črke, ki sestavljajo besede, za katere ve, da jih ne morem brati, ki pripovedujejo, kar se je zgodilo na hribu in pa v dnevih prej in v dnevih, ki so sledili. Prosila sem ga, naj mi glasno prebere besede, pa jih noče. Vem, da je pisal o stvareh, ki jih nisva videla ne on ne jaz. Vem tudi, da je dal obliko tistemu, kar sem preživela in čemur je bil priča, in da je poskrbel, da bodo te besede pomembne, da jim bodo prisluhnili.
Preveč se spominjam; sem kot zrak na spokojen dan, ko ostaja negiben in ne pusti, da bi kaj ušlo. Kakor svet zadržuje sapo, jaz ohranjam spomine.
Ko sem mu torej povedala za zajce, mu nisem pripovedovala nečesa, kar sem napol pozabila in se spomnila samo zaradi njegove vztrajne bližine. Podrobnosti tega, kar sem mu povedala, so bile z mano vsa leta na enak način, kot so bile z mano moje roke ali lakti. Tistega dne, dne, o katerem je hotel podrobnosti, tistega dne, za katerega hoče, da mu ga vedno znova obnavljam, sredi vsega, kar je bilo nejasno, sredi vse groze in vrišča in joka, je k meni pristopil moški, ki je imel kletko, v kateri je bila ujeta velika jezna ptica, ptica, ki je bila en sam ostri kljun in razkačeno bolščanje; kril ni mogla docela iztegniti in zdelo se je, da ta omejitev ptici zbuja razočaranje in jezo. Morala bi leteti, loviti, planiti na svoj plen.
Moški je nosil tudi vrečo in sčasoma sem odkrila, da je do polovice polna živih zajcev, majhnih klobčičev divje in prestrašene energije. In v teh urah na tistem hribu, v urah, ki so minevale počasneje od vseh drugih ur, je zajce drugega za drugim povlekel iz vreče in jih potisnil v komaj priprto kletko. Ptica se je najprej lotila kakšnega dela njihovega mehkega trebuha, razparala je zajca, dokler se ni ven streslo drobovje, potem pa seveda njihovih oči. Zdaj ni težko govoriti o tem, ker je le malenkost odvračalo pozornost od tega, kar se je zares dogajalo, in o tem ni težko govoriti tudi zato, ker je bilo nesmiselno. Zdelo se je, da ptica ni lačna, četudi je morebiti trpela globljo lakoto, ki je vse živo meso drgetajočih zajcev ne bi moglo potešiti. Kletka se je do polovice napolnila z napol mrtvimi, ne docela požrtimi zajci, ki so spuščali čudne vreščeče zvoke. Trzali od starih izbruhov življenja. Obraz moškega pa je bil ves svetal od prizadevnosti, razširjal je žar, ko si je ogledoval kletko in nato prizor okoli sebe, skoraj se je smehljal od krute naslade, vreča še ni bila prazna.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016