Knjiga

Ljubezenski roman

Ivana Sajko»

prevod: Polona Glavan

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 120

vezava: mehka, zavihi

izid: 10. 11. 2016

ISBN: 978-961-241-981-3

redna cena: 10,90 €

modra cena: 10,90 €

na zalogi

Ljubezenski roman ni (zgolj) ljubezenski roman, ampak tudi in morda predvsem generacijski roman. »Pisati sem ga začela tako rekoč iz nič,« pravi pisateljica. »Ženska, moški, otrok, tukaj in zdaj. Pet kar najbolj odprtih motivov in nešteto možnosti, ki jih odpirajo.« Ženska in moški sta mlad par z otrokom in najemniškim stanovanjem, igralka in pisatelj z visoko izobrazbo in brez zaposlitve, ›tukaj in zdaj‹ pa je od tranzicije razdejana Hrvaška, kjer peščica bogatih ne razume množice lačnih; situacija, skratka, ki je dobro znana tudi pri nas. Toda subtilen in natančen prerez družbenega trenutka, ki se večkrat zazdi brezupen, se vendarle izteče v tisto, kar vedno in povsod ponuja smisel in upanje – ljubezen.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

In kolikokrat mu je že rekla, da je vse to posledica njegovega zjebanega značaja, kolikokrat mu je že grozila, da tako ne more več, kolikokrat ga je že obtožila, da samo leži, leži in leži na tistem kavču kakor prah, kolikokrat se je že zalotila, da izgovarja fraze, ki bi jih najraje pregriznila, in to brez vsakega rezultata, samo zato, da se je on še globlje pogreznil v prevleko taistega kavča in se ni oziral niti na njeno ironično vprašanje, kdaj bo vendarle umrl.
Morda mu vseeno ne bi smela govoriti takih stvari?
Morda pa le ni kriv za vse?
Kriva sta ta usrana država in Jezus.
Ta dva sta jih zajebala že v štartu.
Tega ni smela izreči na glas, ne pred sosedom in ostalimi. Tak besednjak se ni podal vlogi niti frizuri. Podal se ni niti priložnosti, saj je z druge strani sosedovih vrat pronicala pesem, podobna tisti, ki so jo pele nune med kidanjem snega. Ko je pozvonila, je zamrla. Notri so sedeli ljudje z disciplinirano dobroto na obrazu in pomakali kolačke v kavo. Sosed jo je predstavil s ponosnim glasom, gospa je igralka, je rekel, ima moža, s katerim se je pred letom dni priselila v njihovo stavbo, ampak takrat še ni imela otroka, samo trebuh, zaradi katerega je bila še lepša. Čestitali so ji, ona pa je v prepričanju, da sosed pretirava, skušala preusmeriti temo na nekaj drugega, tako da je komentirala njegovo ročno delo, iz katerega se je širil gniloben vonj po gozdu. Sredi sobe se je na veliki preprogi praproti dvigal panj Golgote s tremi prekrižanimi paličicami, vsajenimi češarki in cipresovimi vejicami, ki so verjetno predstavljale palme. Poleg njega se je bleščal hlevček, prekrit z listjem in mlečnimi žarnicami, majhna procesija krušnih figuric pa se je med osli, kravami in ovcami vila proti modro obarvanemu jajcu, položenemu v venček suhih mimoz. Sosed ji je razložil, da jajce predstavlja Jezusov grob, ona pa je to sporočila otroku. To je Jezusov grob, tega se ne dotikaj. Potem ga je pohvalila, da je vse videti kot pravo, celo zajčki, ki kukajo izza češarkov. Trudila se je biti simpatična. Otrok je sodeloval. Spodobno se je plazil okrog instalacije in se zadrževal pred tem, da bi si karkoli stlačil v usta. Dobri ljudje so jo zvedavo opazovali. Igralka, torej? Kako lepo. Kje pa igra? V katerem gledališču? V kateri predstavi? Njen glas se jim zdi od nekod znan. Abonma imajo, spremljajo repertoar, najbolj pa so jim všeč kostumske predstave. Kdor ne ceni zgodovine, tudi sebe ne ceni, kajne? Kdor nima interesa za dramo, ga nima niti za svojega bližnjega, ni tako? Še naprej je strmela v instalacijo. Zajčki so imeli gobčke kot dobermani. Kot pravzaprav tudi dobri ljudje.
Potem so prešli na »mi« in zalajali v en glas.
Braniti bi morali gledališča, ne pa tovarne, saj se bo človek brez dela že znašel, brez duha in tradicije pa se ne bo. Dela je dovolj za vsakogar, ki želi delati, za duha in tradicijo pa smo morali umirati, vse to zato, da smo spet pozabili, kdo smo in za kaj smo se ob božji pomoči borili. Za zgodovino, ne pa za kruh, kaj ni res? Za mesta, grobove in meje, zaradi katerih smo že od pamtiveka to, kar smo, ne pa za ne vem kakšno golazen, ki tej zemlji ni ničesar dala in ni vanjo nikogar pokopala. Od vsepovsod so se pritepli. Celo Kitajci. Nimajo kulture, nimajo vzgoje, nimajo izobrazbe, nikakršnih vrednot ne spoštujejo, so lajali in naštevali, v glavnem pizdarije. Otrok je skrivaj mečkal mimoze okrog Jezusovega jajca, oprezal proti njej in čakal, da ga opomni. Ni ga.
Kaj pa dela njen mož? Najbrž je tudi on umetnik?
Njen mož?
Na parkirišču kopiči smeti.
Bleknila je to, kar ji je v tisti sekundi priletelo v glavo. Iz ust ji je skočilo s hitrostjo vrženega kamna, razbilo lestenec in treščilo v regal. Učinek je bil v resnici zelo podoben. Sredi nelagodne tišine je naredila požirek kave. Sosed se je trapasto zasmejal in vsi so pomislili, da se je pošalila. Potem je otrok pograbil jajce in ga zakotalil čez svetnike in domače živali, ona pa ni naredila nič, da bi ga ustavila, ampak je tudi njo prijelo, da bi naredila podobno škodo, zato je še naprej metala kamen za kamnom, dokler ni podrobno odgovorila na vsako zastavljeno vprašanje, začenši s tem, da njen mož ne dela ničesar, saj mu tako imenovana izobrazba ne dopušča, da bi karkoli delal, za to preprosto nima kvalifikacij, borza pa je natrpana s prav takimi visoko izobraženimi in dobro vzgojenimi ljudmi, ki na videz ne želijo delati ničesar, čeprav so porabili pol življenja, da so se na pamet naučili Danteja, v izvirniku, prepričani, da tudi to velja za delo, ki ga bodo lahko zaračunali, celo prepričani, da neprecenljivo koristijo zgoraj omenjenemu boju, saj bi znali vsakogar razporediti po zaslugah, na ene naščuvati sršene in ose, druge potopiti v vrelo smolo, tretje prebičati z repi kuščarjev, četrte politi z izločki, pete vkovati v led, prav oni, prav njen mož, ki mu je od vsega Danteja ostala le še navada, da prezira ljudi, še posebno tiste, polne duha in tradicije, tiste, ki so prav za to umirali, tiste, ki ga imajo zato za dolžnega, najbolj pa tiste, podobne njemu, ki ta dolg še naprej brezpogojno vračajo, zato so razprodali vse knjige in kupili poceni kavč, na katerem lahko padejo v depresijo, in ne zanima jih več, kaj kdo nosi v duši, ampak kaj ima v hladilniku, saj duše lahko lažejo, hladilnik, čevlji ali avto pa nikoli, tako pravi njen mož, ona pa se strinja, saj je tudi ona padla kot žrtev tega usranega boja, le da ni obležala, temveč je sprejela prvo, kar so ji ponudili, tako da od takrat snema reklame za verigo živilskih trgovin, deklamira kretenske pesmice o prašku, čokoladi in suhih klobasah, zato jim njen glas zveni znano, tam so jo slišali, vendar se jim je izmuznil patos njene interpretacije, ni jim padlo na pamet, da take verze govoriš edino iz obupa, stoodstotno jim ni, dol jim je viselo za dramo, kot jim dol visi za svojega bližnjega, poslušali so jo, kako recitira o znižanjih na oddelku z mesom, in zapravljali, zapravljali, zapravljali ...

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.