Knjiga

Leto petelina

Tereza Boučková»

prevod: Nives Vidrih

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 464

vezava: mehka, zavihi

izid: 14. 7. 2015

ISBN: 978-961-241-898-4

redna cena: 16,90 €

modra cena: 16,05 €

vaš prihranek: 0,85 €

na zalogi

Avtobiografski roman Leto petelina je odkritosrčna izpoved ženske, ki se ji življenje počasi drobi na koščke. Njena družina, do tedaj njena največja vrednota, razpada, hkrati pa sama doživlja tudi ustvarjalno krizo ter krizo srednjih let. V letih po posvojitvi dveh romskih fantkov se ji iz dneva v dan podirajo vse iluzije o dejanskem vplivu staršev na otroke. Po povsem drugačni izkušnji z lastnim sinom, ki ga je rodila pozneje, pa se spremeni tudi njen pogled na pomen vzgoje in možnosti, da bi ta vplivala na človekovo naravo, kakršno je podedoval. Njena posvojena sina se kljub vsemu njenemu trudu kot odraščajoča najstnika ne vključita v družbo in ne prevzemata odgovornosti za svoja dejanja, ampak ravnata samo v skladu s svojo trenutno voljo. Njeno življenje je tako prepredeno s klici socialnih delavk, dogovarjanji z vzgojnimi zavodi, zaslišanji na policiji in obravnavami na sodišču, z razbitimi šipami in ukradenim denarjem pa se mora spopadati tudi v lastnem domu.
V središču romana se kot podlaga družinske zgodbe razkriva romska problematika, ki je prikazana stvarno in brez olepševanja, kar je sprožilo v češki družbi precej polemičnih odzivov.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.
Prevod je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Češke.

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko sem bila s fantoma nazadnje na psihiatriji, sem od tam prinesla tablete zase. Patrik je že popolnoma zavrnil sodelovanje, Lukáš pa ga je posnemal. Ko je zdravnica videla, kako se tresem, je pomirjevala namesto fantoma predpisala meni in s tem dejanjem se je slavnostno končalo zdravljenje njunih možganskih disfunkcij, hiperaktivnosti in vedenjskih motenj.
Dolgo sem se trudila, da ne bi zaspala. Da se morilske sanje ne bi nadaljevale. Ampak tableta je prijela, zaspala sem, niti ne vem, kako. Zbudilo me je zvonjenje telefona. Od določenega časa – kakšni dve leti ali tri, mi pri zvonjenju stacionarne linije dopoldne na delavnik postane slabo. To je vedno pomenilo sranje. In jaz sem pričakovala slabe novice o Patriku.
Klicala je neznana socialna delavka iz mesta. Povedala mi je, da je Patrik kazensko preganjan, ker je skupaj še z dvema fantoma oropal neki klub tam in tam – natanko na svoj osemnajsti rojstni dan. (To pomeni, da je od nas odšel naravnost krast! Kako je to mogoče po vsem tistem, kar sva mu rekla?) Kaznivo dejanje je zagrešil še kot mladoletnik in dodeljen je bil njej. Povzročene škode je za petinosemdeset tisoč. Skupaj z razbitim oknom in poškodovanimi vrati skoraj sto. Sto tisoč kron.
Kriminalisti so storilce hitro ujeli in Patriku se šteje v dobro, da je vse priznal in preiskovalcem povedal, kje so ukradene stvari, tako da so jih precej našli. Rop je organiziral polnoleten moški in fantom je za nagrado obljubil denar in marihuano. Socialna delavka bi rada pomagala Patriku, vidi prizadevanje, da se stvari popravijo. Verjame mu. (Blagor njej.)
Patrik ima srečo, da se vedno najde dovolj ljudi, ki jih s svojim videzom prelisiči. Na prvi pogled namreč zgleda kot zelo spodoben fant. In s tem, da je brihten. Ve, kaj se splača govoriti, kaj se dobro sliši. Njegove besede pa so povsem nekaj drugega kot dejanja, ki sledijo. Niti sence ujemanja besed in dejanj. Niti senčice! Hitro se pokaže njegova glavna motnja, namreč absolutno nezanimanje za druge ljudi – tudi najbližje, za kakšno soodnosnost med njim in njimi, za vezi.
Dolga leta sem potrebovala, da sem se pregrizla skozi vprašalnike, očitke, preudarjanja, obup, bes, jok, tresavico, jok, vprašalnike in spet od začetka in kar naprej eno in isto, do spoznanja, da se v tako poškodovanem človeku čustva sploh ne prebudijo. Kajti nima tistega okenca, gube, zareze, na katerih bi se čustva lahko naselila in gojila! Prav tako sem potrebovala dolga leta, preden sem odkrila, kar znanstveniki ves čas raziskujejo in ne morejo dognati, jaz pa že vem: to je dano stanje.
V torek je prvo zaslišanje. Povabljena sem kot zakonita zastopnica. Ne vem, če bom šla. Vem, da mi ni do tega – po vsem, kar se je zgodilo. Ni mi do tega. Ne da se mi.
Usedla sem se v avto in se odpeljala v mestece preverit, koliko bi stale mreže za okna. Vsi, ki so doživeli podobno družinsko zgodbo, so naju posvarili, da bomo prvi oropani mi. Lahko smo veseli, da se to ni zgodilo, da nas Patrik ni izbral za tatvino. Morali bi se zavarovati, da se to ne bi moglo zgoditi kdaj drugič, toda mreže so drage, nimava denarja zanje.
Pa čemu mreže, če imata fanta ključ?

© Modrijan založba, d. o. o., 2015