Knjiga

Kuga & kolera

Patrick Deville»

prevod: Suzana Koncut

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 208

vezava: mehka, zavihi

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-835-9

redna cena: 16,70 €

modra cena: 15,86 €

vaš prihranek: 0,84 €

na zalogi

Kuga & kolera je roman o Alexandru Yersinu, pozabljenem genialnem znanstveniku, ki je kot zdravnik in bakteriolog odkril bakterijo kuge in izdelal cepivo proti njej. Yersin je bil eden zadnjih enciklopedistov velikanskega znanja, a je ob zavesti, da se znanost razvija proti skrajni specializaciji, ki jo bo zaprla v laboratorije, to raje zamenjal za pustolovsko življenje, polno romanesknih preobratov. Do končne izolacije od sveta, malodane v »raju na zemlji«, ki si ga je sam ustvaril na vietnamski obali. Bil je mornar, raziskovalec, kartograf, kralj kavčuka, proizvajalec kinina, že skoraj izumitelj kokakole.
Avtorju romana Patricku Devillu je taka romaneskna osebnost izgovor, da lahko zariše vzporednice z velikimi svetovnimi preobrati in odkritji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, primerjave z drugimi velikani iz tistega časa (Pasteur, Rimbaud, Brazza, Conrad, Céline …). Tako tematsko kompleksnost spremlja poigravanje z literarnimi žanri, saj knjiga od zgodovinskega, pustolovskega romana prehaja v reportažo, biografijo, potopis … ter z njimi spreminja ritem in ton. Vse te elemente pa iz sedanje perspektive opazuje »fantom iz prihodnosti«, nekakšen duh zapisovalca, ki se sprehaja po sledeh dogodkov in opazuje, kaj je ostalo za njimi.

Izid je finančno podprla Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo – Program kultura.
Knjiga je izšla v okviru Programa za pomoč pri izdajanju Valentin Vodnik in je prejela podporo Francoskega inštituta v Sloveniji – Francoskega inštituta Charles Nodier v Ljubljani ter Francoskega inštituta.

_______

NAGRADA FEMINA 2012

FNACOVA NAGRADA ZA ROMAN 2012

Preberite odlomek

na vrh strani

Stara pegasta dlan z odklanim palcem odgrne zaveso iz ponžéja. Po nespečni noči živa rdečica zore, slavnosten odjek činel. Snežno bela in bledo zlata hotelska soba. V daljavi luči na prečnicah visokega železnega stolpa za rahlo meglico. Spodaj zelo zelena drevesa v parku Boucicaut. Mesto sredi vojne pomladi je mirno. Preplavljeno z begunci. Vsemi tistimi, ki so mislili, da v njihovem življenju ne bo selitev. Stara dlan spusti okenski zapah in zgrabi ročaj kovčka. Šest nadstropij niže stopi Yersin skozi vrtljiva vrata iz lakiranega lesa in rumenega bakra. Voznik v uniformi za njim zapre vrata taksija. Yersin ne beži. Nikoli ni bežal. Let je že pred meseci rezerviral v neki agenciji v Sajgonu.

To je zdaj skoraj plešast moški, z belo brado in modrimi očmi. Pol gentlemanski pol farmarski suknjič, svetlo rjave hlače, bela srajca z razprtim ovratnikom. Velika okna letališča Bourget gledajo na stezo, kjer na kolesih počiva hidroplan. Mali beli kit z okroglim trebuhom za dvanajst potnikov. Stopnice potisnejo h kabini na levi strani, saj so bili prvi letalci – in med njimi Yersin – jezdeci. Vrača se k svojim majhnim anamskim konjem. Na klopeh v sprejemni dvorani peščica ubežnikov. Na dnu njihove prtljage, pod srajcami in večernimi oblekami svežnji denarja in zlate palice. Nemške čete so pred vrati Pariza. Ti tukaj so bogati, dovolj, da ne bodo kolaborirali, gledajo na uro na steni in na ure na svojih zapestjih.
Že vermahtovski motor s prikolico bi bil dovolj, da bi mali beli kit ostal priklenjen na tla. Čas odhoda je že mimo. Yersin se ne meni za zaskrbljene pogovore, v beležnico si zapiše stavek ali dva. Nad pilotsko kabino med krili je videti propeler, ki se vrti. Prečka parkirno ploščad. Ubežniki bi ga najraje potisnili, ga prisilili, da bi tekel. Vsi sedijo na krovu. Pomagajo mu po stopnicah. To je zadnji majski dan leta štirideset. Od vročine na stezi poplesuje privid luže. Letalo vzdrhti in se požene. Ubežniki si brišejo čela. To je zadnji let družbe Air France za več let. Tega še nihče ne ve.

Tudi za Yersina je to zadnji let. Nikoli več se ne bo vrnil v Pariz, nikoli več ne bo stopil v svojo sobo v šestem nadstropju Lutetie. Seveda to malce sluti, opazuje eksodus spodaj, kolone čez pokrajino Beauce. Kolesa in dvokolnice, na katerih so nagrmadeni pohištvo in žimnice. Korakoma vozeči tovornjaki sredi pešcev. Vse to lepo oplaknjeno od spomladanskih neviht. Kolone zbeganih žuželk, ki bežijo pred parklji čred. Vsi njegovi sosedje v Lutetii so zapustili hotel. Preklasti Irec s ščipalnikom, Joyce v trodelni obleki, je že v Allieru. Matisse doseže Bordeaux, potem Saint-Jean-de-Luz. Letalo leti proti Marseillu. Med dvojnimi kleščami, ki se vedno bolj stiskajo, fašizmom in frankizmom. Medtem pa se na severu dviga škorpijonov rep, pripravljen, da udari. Rjava kuga.
Yersin ju pozna, oba jezika in obe kulturi, nemško in francosko, z njunimi starimi prepiri vred. In tudi njo pozna, kugo. Njegovo ime nosi. Že šestinštirideset let na ta zadnji majski dan leta štirideset, ko zadnjič leti nad Francijo čez njeno nevihtno nebo.
Yersinia pestis.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.