E-novice

Knjiga

Kinderland

Liliana Corobca»

prevod: Aleš Mustar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 192

vezava: mehka, zavihi

izid: 6. 8. 2015

ISBN: 978-961-241-905-9

redna cena: 12,70 €

modra cena: 12,06 €

vaš prihranek: 0,64 €

na zalogi

Roman Kinderland obravnava izjemno aktualno in perečo problematiko moldavskih otrok, ki so ostali prepuščeni sami sebi, potem ko so njihovi starši odromali na Zahod v iskanju boljše prihodnosti. Pripovedovalka zgodbe, glavna junakinja Cristina, ki je še sama otrok, je primorana postati »mati« mlajšima bratoma, potem ko so njihovi starši odšli s trebuhom za kruhom v tujino. Življenje na podeželju v Moldaviji danes, ko v vaseh najdemo le še ostarele in otroke, je opisano skozi pogled dvanajstletnice. V kriznih in brezvoljnih časih se morajo otroci znajti sami, sami morajo najti rešitev, kako bodo preživeli do trenutka, ko se jim bo izpolnil edini sen, da se starši vrnejo domov. Vendar se ti ne omehčajo, ne vrnejo se niti takrat, ko se nadnje zgrnejo magični, poganski obredi. Otroci se, prepuščeni sami sebi, sami ljubkujejo s spomini na običajno družinsko življenje. Cristina kruto in obenem nežno spregovori o deželi prezgodaj odraslih otrok, o bolečini in nežnosti, o obupu in upanju.
Z romanom Kinderland si je Liliana Corobca učvrstila status zagovornice nebogljenih otrok, vdanih v usodo v obdobju miru, katerih glasu noče slišati nihče.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Seveda otrok ne smemo tepsti. Toda včasih me prime, da bi ga kar pomendrala. V naši hiši samo jaz pospravljam, pometam, se plazim po vseh štirih, da bi pomila tla, tako delam, da mi jezik moli iz ust, namesto da bi se tudi sama igrala, gledala televizijo ali brala knjige, ki jih priporočajo otrokom, starim do dvanajst let! Pa ti pride noter Marcel, umazan kot svinja, s palicami, polnimi blata in trave, in se z njimi sprehaja gor in dol po hiši, na koncu pa jih vrže na tla v najčistejši sobi, ki sem jo pravkar počistila, da bi v njej lahko s tal jedel! Vrh vsega pa se sploh ne igra z njimi, pusti jih tam, ker mu na pamet pade kakšna druga igra ali bog ve kaj! Začela sem kričati nanj, pograbila metlo in pohitela do njega, da bi ga našeškala. Ko pa je nad sabo zagledal veliko metlo, je glavo zavaroval s svojimi drobnimi ročicami in čakajoč na udarce začel ječati. Tako nebogljen je bil videti. Sploh ni razumel, zakaj kričim, zakaj ga hočem tepsti, sploh se ni poskušal braniti, nikogar ni imel, ki bi se mu lahko potožil, mame ali očeta. Jaz, njegova starejša sestra, ga tepem, on pa ima samo mene in Dana, ki ga že za vsako malenkost udari, četudi ga potem poljublja. Metlo sem zaustavila v zraku, nisem ga udarila, še dotaknila se ga nisem. Poskušala sem mu razložiti: »Veš, Marcelček, eno uro sem pospravljala, medtem ko si se ti zunaj igral, poglej, kako se vse sveti, ti pa si s svojimi palicami, s katerimi bi se lahko igral na dvorišču, namesto da jih nosiš po celi hiši, naredil takšno svinjarijo.«
Poskušala sem mu razložiti, da ni bilo dobro, kar je naredil, toda palice ne bi izginile, tudi če bi ga tepla. Tako moraš ravnati z otroki, nežno jim moraš govoriti. Majhni so še, igrali bi se radi. Marcel je razumel, da je nevarnosti konec, metla mu ni več pretila, slovesno mi je obljubil, da bo naredil vse, kar sem ga prosila, celo tri palice je pobral s tal, kot da bi tudi on pospravljal. Rekel je, da je hotel zgraditi mesto. In zakaj v hiši, zakaj bi gradil mesto v hiši? Mesta se gradijo zunaj. Da ne bi nanj deževalo, da ga ne bi kdo nehote pohodil. Zagotovila sem mu, da ne Dan ne jaz ne bova pohodila njegovega mesta, da zunaj lahko zgradi tudi vodnjak, da notri tega ne more narediti, saj ne more skopati jame. Midva mu bova pomagala. Prišel je Dan in palice sva znosila ven, potem sem morala še enkrat pomesti. Ne glede na to sem bila ponosna nase: nisem ga tepla. Ravnala sem pravilno in pedagoško – vzgajala sem ga. Ko bom imela svoje otroke, jih bom vzgajala v duhu nežnosti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015