E-novice

Knjiga

Kakor poti v megli

Burni dnevi Otta Grossa

José Morella»

prevod: Ferdinand Miklavc

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 264

vezava: mehka, zavihi

izid: 15. 7. 2017

ISBN: 978-961-287-008-9

redna cena: 21,90 €

modra cena: 21,90 €

na zalogi

Osrednji lik romana je Otto Gross, avstrijski boem, anarhist, utopični mislec in prezrt psihoanalitik, ki je v začetku 20. stoletja deloval tudi v sloviti komuni v švicarskem zdravilišču Monte Verità. O njem želi scenarist Llerandi posneti dokumentarni film, zato iz rodne Španije odpotuje v Gradec, na Dunaj in v Berlin, da bi sledil Grossovemu življenju, poiskal sorodnike in ljudi, ki so ga poznali, in na podlagi zbranega gradiva ustvaril film o osebi, ki ga navdušuje. Najpomembnejšo pričevalko, osemdesetletno Lise, vnukinjo Otta Grossa, najde kar blizu svojega doma. Llerandi in Lise, ki zdravi svoje travme s stikom z zemljo – iz gline izdeluje lončenino – sta plod literarne domišljije in delujeta kot pola notranjega monologa.
Roman je kot mozaik, z različnih zornih kotov opisuje scenaristova prizadevanja in izid njegovih iskanj, odsev pisateljevih raziskav pri zbiranju gradiva. Na njihovi podlagi je ustvaril roman, v katerem se izrisujejo podobe časa, mnogih osebnosti in predvsem znamenitega Otta Grossa, od mučnega otroštva ob sadističnem očetu (ta je začetnik znanstvene kriminološke forenzike) do njegove zgodnje smrti zaradi družbene izključenosti, telesne izčrpanosti in odvisnosti od mamil. Pred nami sta kompleksna zgodba, v junakovih mislih oblikovana tudi kot filmski prizori, in poglobljena podoba Evrope v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja; ta vznemirja tudi zaradi neprijetno podobnega stanja duha danes.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Otto je zelo občudoval Carla Gustava Junga, ker je imel prodoren um, ker je mnogo vedel o psihoanalizi in je bil odkritosrčen človek in mu ambicije niso zameglile razumevanja. Poznala sta se že leta in Otto je slutil, da sodi med redke, ki bi mu lahko pomagali. Zaupal je, da mu bo pomagal, da se otrese svojih zasvojenosti in zaustavi to neznosno dirko, od katere si ne more nikoli oddahniti. Llerandi si zamišlja prizor z možakoma, ki sta si kake tri metre vsaksebi, drug nasproti drugega, na lesenih stolih, ki sta ju prinesla ven in ju postavila pod drevo. Otto ima preveč oblačil, nekaj srajc in suknjič, kakor da bi se hotel z debelo plastjo tkanin česa obvarovati. Na oblačilu je videti nekaj madežev. Nosi kratko neurejeno brado in ima mastne lase. Carl pa je, obratno, oblečen kot stereotip znanstvenika: obleka, ki ne zbuja pozornosti, brezgrajna, elegantna, vendar ne preveč. V prvih desetih ali petnajstih minutah Otta bolj kot kdajkoli muči želja po odmerku opija. Govori, toda kar reče, se zdi kakor v drugem planu zavesti. V prvem je slabo počutje in slabost: čuti, kot bi se mu nagubala notranja stran ustnic, kot da bi se odpirale drobne razpoke, skozi katere prodira kovinski okus, ki mu kakor kakšna huda srbečica sega v grlo. Skuša se zamotiti, pozabiti ta občutja in se osredotoča na zven besed ali na vonj sadnega drevja, ki mu ga prinaša sapa. Trudi se, da bi pozabil na krče v mišicah vek, o katerih je Carl že zapisal opombo. Otto jih ponekod na licih in v vekah čuti kakor prhutanje ujete žuželke. Abstinenca mu tudi zmanjšuje tek. Komaj kaj jé. Prenese samo sadje in kruh. Te dni je bolehen, z zelo ostrimi potezami obraza in z nenadoma mnogimi osivelimi lasmi. Zdi se, kot bi ga pred kratkim osvobodili iz ujetništva ali rešili iz zapora, v katerem so z njim zelo slabo ravnali.
Pripoveduj mi o Adele, je rekel Carl. Otto se je zasmejal, nekako med prisrčnostjo in obžalovanjem, obenem pa kot razorožen, kot da se mu že vse zdi nemogoče. Carl, o materi si me spraševal že kakih dvajsetkrat. Izsiljuješ. Prosim, zberi se malo.
Ker se zdi, da nimaš matere. Govoriš samo o očetu.
Otto se je moral zelo truditi, da je lahko nadaljeval: kolcanje je bilo močnejše in zdelo se je, da se pojavlja ravno v trenutku, ko hoče odpreti usta, da bi odgovoril. Občutil je tudi zavijanje po črevesju in za trenutek pomislil, da bo moral steči in spustiti hlače ob katerem od tistih dreves. Hlepenje po opiju se je spuščalo od lic proti grlu kakor praznina v organizmu, ki grozi, da bo dosegla želodec in srce in ju ohladila, omrtvičila. Carl je videl, v kakšnem stanju je, in je bil že na tem, da zaključi seanso. Prav v tistem trenutku je Ottov glas zazvenel kot iz ozadja, hripav in neznan: jasno, da je to povezano z materjo, me imaš morda za slaboumnega? S kom pa misliš, da se pogovarjaš? S katero od tistih judovskih mladenk, ki ti jih očetje bankirji vodijo v ordinacijo in ob katerih ne počneš drugega, kakor da sanjariš, da ti zlezejo v posteljo? Mar me ne poznaš? Carl, žališ me. Žališ me.
Te besede je izrekel zelo počasi, s težavo, vendar s čudovitim, skoraj preračunanim občutkom za ritem. Niso se skladale z izrazom na njegovem obrazu, in zato se je zdelo, kot da ne prihajajo toliko iz njegove zavesti, bolj iz jeter ali srca. Carl je poslušal in v zavest mu je prišel izraz črna kača, kar je zapisal v beležnico. Otto je govoril, kakor da bi mu iz ust lezla črna kača. Pošastni črevesni zajedavec. Carl je začutil bolečino in se za trenutek zbral, da bi začutil, od kod prihaja ta bolečina, katerega živca ali občutja se je dotaknil Otto. Bila je bolečina z dvojno vibracijo, ali morda dve bolečini: nenaden občutek sramu, ker je užalil Otta s podcenjevanjem, druga pa, malo manjša, vendar tudi očitna: da je sam doživel žalitev. Otto mu je ravnokar rekel, da je slab strokovnjak. Ne prav resen, lažen, s skritimi nameni. Mora ostati miren. Govori s pacientom in ne sme dovoliti, da bi ga zaneslo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017