Knjiga

Glasovi

Mirana Likar»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 176

vezava: mehka, zavihi

izid: 19. 9. 2015

ISBN: 978-961-241-923-3

redna cena: 13,90 €

modra cena: 13,20 €

vaš prihranek: 0,70 €

na zalogi

Zgodbe iz Glasov postavijo povsem običajne like v povsem običajen življenjski trenutek, vendar se skozi mojstrsko minimalistično pisavo povrhnjica dogodka natrga, razpoke pa odprejo pogled v njihovo ranljivo ali ranjeno intimo. Ponekod ta ostaja na ravni impresije, slutnje, drugje je osvetljena bolj jasno. Takrat življenjska situacija ali osebni problem, ki tičita v globinah – pa naj gre za neizpolnjeno ljubezen, bolezen, odvisnost, odhod otrok od doma, spolno zlorabo, izgubo otroka ali nacionalizem –, pred bralčevimi očmi vznikata kot v soju sveče mehko ožarjena, a ne povsem fiksirana podoba, ki priča o dramatičnem ozadju lika.
Pisateljica torej ne postavlja opozicije videz–resnica, da bi razgalila, kaj se za zavajajočim videzom v resnici skriva, temveč ji vsakdanji dogodek služi kot skrivni prehod, ki pelje v zatemnjeno globino. Bralca zgodba tako posrka v vrtinec proti dnu, dokler ga spet ne izvrže na površje, nazaj k izhodiščni situaciji, ki pa jo zaradi izkušnje dna uzre v širšem kontekstu in drugačnih tonih, prežeto z nekakšno melanholijo, kakršno poraja izguba. »Slikam iz življenja« – obisk muzeja, obed turistov v gostilni, udeležba na otvoritvi razstave, srečanje s prijatelji na koncertu, obisk bolne prijateljice, družinska zabava na vrtiljaku, čakanje na letališču – odgrinja tančice intimnega vsakič z drugačnim pripovednim prijemom in energijo, lastno le posamezni zgodbi.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Sikl sikl sikl, pride sestra do Sineta, ki ga vse bolj boli grlo. Sikl sikl, po gumijastem hodniku, sestrsko modro krilo sega natančno do kolen, beli natikački s plutovinastim podplatom, zlata šnolica je ravno prav velika za napis Dr. Schinnekaj, rdeči nohti se obetajoče vidijo skozi črne nogavice, zdaj ste vi na vrsti, se skloni k njemu, tako da ima poln nos vonja po ... po medicinski sestri! Takoj bi mu moralo biti bolje, ko bo o svoji bolezni in današnjem večeru pripovedoval, se bo hvalil, da mu je bilo takoj bolje. Doktor je zdaj nazaj z intervencije, a greste noter, mu reče sestra, ko se skloni nadenj in se Sine zazija v njen izrez na uniformi. V resnici pa mu je še vedno slabo, noge se mu tresejo, nesrečen je ko pes, načrti za konec tedna so vsi pozabljeni in nepomembni brcnjeni v kraj, kakšne Benetke, kakšen let s privatnim letalom, pa če investitorja nikoli več ne vidi, kakšni nakupi, samo da dobi antibiotike, pa da tole potihne, tale tk tk, tk tk v sencih, da ga neha slabiti od grla do tresočih se kolen ... najprej sploh ni hotel k Tišku, Tiško ima pacientov, pa malo bolj resnih in nujnih, kot je Sine, vsak dan ko blata. Sineta je skoraj sram, da ga nadleguje ponoči na urgenci, ampak res se slabo počuti, res je švohoten, pa saj mu ne bo vzel preveč časa ... Kakšno srečo ima Tiško, pomisli, skozi slabost, ko gre za sestro, sam sebi lahko napiše zdravilo, pa takoj si lahko sam pomaga. Kakšno srečo. Pa tele in take sikl sikl sestre, pa ponoči na urgenci, sam z njimi, sam, pa še gospod doktor, to mora biti sikl sikl sem, pa sikl sikl tja. Kaj imam pa jaz od življenja? Same probleme, prazne obljube in predvidljivo dolgočasje, pa nobenih pravih razburljivosti.
V ordinaciji gredo na stežaj odprta vrata levo in desno v nove in nove prostore bolnišničnega sveta. Tiško je v tistem levo, a, tukaj si, reče glasno, a ti zmeraj zboliš ponoči, ko sem jaz dežuren, takoj bom. Sem ravnokar nazaj, mogoče bo zdaj kakšne pol ure mir. Sestre se vljudno in vdano zasmehljajo, Sinetu gre Tiškovo dohtarjenje na živce, rad bi mu kaj pametnega in duhovitega odvrnil, a se nič ne spomni. Pa tudi razume ga, ve, kakšne adrenalinske vožnje odrajtava Tiško, zdravnik urgentne medicine, vsako uro svoje službe.
Zdajle recimo stoji pred veliko belosivo plastično stvarjo, nekakšno privzdignjeno banjo iz keroka, gmota ima pipe in tuše, bolj na njej kot v njej pa leži človek rožnate barve, ki momljajoče toži. Tiško ga gleda nekam od daleč, sestre pa stojijo okoli in ga umivajo. Tudi one imajo gumijaste rokavice. Po zraku plava rahel sladkast vonj po gnilem. Voda šumi čez dogovarjanja, kaj in kako bodo. Še dobro, da imajo rokavice, si misli Sine. Z rokavicami mogoče še gre, čeprav tistega vonja ne zna prav locirati in si ga razložiti, ne ve, mogoče pa ni vonj, mogoče je pa samo njegovo grlo.
A ti vidiš, mu Tiško prebere misli, ko se obrača in gre proti njemu z iztegnjeno roko. A ti vidiš! Za kaj Sem Jaz Študiral! Poglej, s čim Se Jaz Ukvarjam! Sine najprej ne vidi nič, potem pa se mu nekaj zazdi. Uš, pravi Tiško, uš, jebešMiSve. Pa črvi! Sine še nikoli ni videl uši in je tudi zdaj ne bi preveč rad videl. Uš je Tiškotova, tu ni kaj, če ne bi bil Tiško njegov najboljši prijatelj, bi mu jo mogoče celo malo privoščil, ker mu zavida sestre in ga moti njegovo občasno dohtarjenje. Črve je preslišal, misli si, da je prijatelj rekel nekaj drugega, misli si, da je narobe razumel.
Ko pogleda proti kadi in Tišku, ga prevzame celo nekakšna žalost, sočutje, pomisli, da mogoče pa sestre v črnih nogavicah pod plavimi krilci tudi niso vse pa mogoče tudi to, da si spoštovan zdravnik, ki se mu sestre smehljajo, ni vse. So stvari, ki jih morajo zdravniki prijemat, pa kaj vem, si misli Sine, če so ravno za prijemat.
Za to Jaz Dežuram, vidiš, jamra Tiško.
A ima uši, vpraša Sine, da pač nekaj vpraša, in pomigne proti kadi in rdečkastemu telesu, da pač nekam pomigne. Ja, uši, pa rane, pa delirij, pa podhranjenost, pa cirozo, pa gangrenozno in črvivo nogo, stoka in se jezi Tiško. Take gospode klošarske pripeljejo vsake toliko, zrežemo čevlje in nogavice z njih, noge so polne ran, živci jim gredo zaradi gnitja in nič ne čutijo, nikoli se ne sezuvajo, potem se jim pa zaredijo mušje ličinke, taki beli črvički, včasih razrežemo še obleko, malo jih okopljemo in razušimo, človek ostane v bolnici, toliko, da pride k sebi, dobi drugo obleko, socialna pa to, kmalu je pa spet na ulici, dokler jih policaji spet neke take zimske noči ne poberejo in ne pripeljejo ... Malo jih porihtaš ... Potem pa neke druge noči nekje zmrznejo. Nikoli končana zgodba, zdravniki pa zmeraj premalo delamo in imamo prevelike plače. Pa v takem delamo ... Novo urgenco bomo dobili ob svetem nikoli, ljudje crkavajo na hodnikih, krivi smo pa mi ... Eh ...
Ne da bi se ga dotaknil, potiska Tiško Sineta proti tisti gmoti, poglej, ti samo poglej. Sinetu se zazdi, da bo pošteno oddelal svoje antibiotike. Že stoji tako blizu, da razloči človekov mokri obraz, ki še vedno momlja in stoka, najbrž je prej tudi vpil. Gotovo je vpil, si misli Sine, ko gleda gladke in uigrane gibe sester in čuti Tiškovo resigniranost na hrbtu, pa so mu dali kakšno reč, ker je zdaj kar miren, vseeno pa čuti okoli kadi ostanke nemira, ki še visi v zraku in vrtinči energijo vseh.
Ne bom pogledal njegovih nog, ne bom pogledal njegovih stopal, si reče Sine, noge so najhujše. Videl je že klošarska stopala na poletnih ulicah velemest in ve, da se kodrlajsastim gnilim nogam lahko zmeša in gredo potem dneve in dneve s teboj zataknjene v očeh in spominu, še jesti ne moreš pošteno, še govorijo ti: Rajši zgnijemo, rajši crknemo, kot da bi še naprej hodile po teh groznih poteh, od litra do litra, od haustorja do haustorja, od šprice do šprice ... rdeče, črnikaste in zelenorumenkaste ...
Kljub temu pa Sineta malo zanima, kakšne so črvive noge, za to še ni slišal. Ampak ne upa si čisto ...
Če že ne bom pogledal nog, lahko pogledam njegov obraz, ne more biti tako hudo pogledati človekovega obraza, lažje že kot njegove gnile noge ali njegovo goloto. Kako črvivo pa sploh je lahko telo, da je notri še kaj človeškega? Duša recimo? A ima tole kaj podobnega? Kam se je zavlekla? Fak! Res, Tiško je najebal, ne samo, da mora to gledat, tega se mora tudi dotikat, pa čeprav z rokavicami ...
Sine se pripravlja, da bi pogledal človeku v obraz, Tiško za njegovim hrbtom še kar dohtari in črno duhoviči, ko sestre zakličejo, doktor, doktor! Ne diha! Ne diha! Drobni sestrski prsti so na človekovem vratu! Ne diha. Nimamo utripa. Reanimacija. Imamo reanimacijo. Dajmo ga posušit, je zbran Tiško, bele orokavičene sestrske roke brišejo mokro telo, masirajo srce, od nekod pripeljejo monitor, iz doslej nevidnih prostorov priletijo doslej nevidni novi ljudje, zdravniki in tehniki, neke moške roke mažejo nekakšno pasto, nanjo lepijo elektrode, srce trepeta, Tiško prime defibrilator. Šok. Nič. Dajmo še enega ... Diha! A me slišite, sprašuje Tiško in tleska s prsti nad človekovim obrazom, plip plip plip, ampak v rokavicah mu ne gre, zato ga kliče, zbudite se, zbudite se, zbudite, pa še malo ga tleska po obrazu, zbu klop di klop te se, zbu klop di te se – dokler človek ne odpre oči.
Dajmo ga na voziček, ukaže Tiško, s človekom gre monitor in Tiško gleda samo vanj, a je infarkt, vpraša sestra, Sine pa ve, da zdaj Tiško še ne bo tako kmalu pogledal njegovega grla, ki ga od napetosti sploh ne boli več, stvar ga je začela zanimati, tudi zato gre s pogledom po mokrem zabuhlem obrazu, oči se pijansko črno lesketajo, zaradi leska sploh ne vidiš, kakšne barve so v resnici, in tudi zato se v pomanjkanju informacij Sine še kar zadržuje na obrazu, gre gor in dol po njem, človek ga začuti, v njegove oči pride nekaj vseeno živega, poblisk jasnega, celo nasmehne se, bebavo in nezavedno, pa vendar, tako po svoje, da je dovolj, da Sineta oplazi spomin, ki ga prevzema bolj in bolj. Spomin, ki ni samo njegov. Čeprav ... ta spomin sploh nima tu kaj iskati, ker se take stvari ne dogajajo, vsaj Sinetu ne, in tudi ne v bolnišnici, kjer vlada natančna izmera sveta in telesa. In predvsem: če že, je kaj takega mogoče samo v knjigah, filmih in sanjah, v resničnem Sinetovem življenju ne. To ni mogoče. Ampak briga spomin za Sinetova pravila. Dela po svoje.
Gleda v poletni dan, od katerega je minilo že kakšnih štirideset let. Gleda na Rudijevo peščeno dvorišče. Ura je točno prava, usklajena z nevidnim bistvom stvari. Usoda se smrkavo vleče po prašno razporejenih sekundah sem in tja. Glanca krempeljce in se ogleduje v njih s sivimi brezizraznimi očmi. Dela samo svoj posel. Nabira neke slučajnosti, iz katerih bo enkrat pač nastala neka zgodba.
Rudi je osedlal konja, ker ateta ni doma. Vzel je moped in se nekam odpeljal, zato Rudi upa, da ne bo šlo nič narobe. Ate ne pusti, da jaha. Konj se zmantra. Pa zakaj? Za Rudijevo postavaško veselje. Za nič. Konj ni za jahat, konj je za delat. Do kopališča potrebuje Rudi kakšnih petnajst minut. Če bo tam ostal še petnajst minut, bo v petinštiridesetih nazaj. To bo njegovih petinštirideset minut. Ate se v tem času še ne bo vrnil. Pa tudi, če se. Koga briga. Malo je Rudiju že vseeno. Klofut ne čuti več tako zelo. In ima izgovor. Poleg kopališča je napajališče. Lahko reče, da je šel napojit konja. Na glavo si je dal kavbojski klobuk, ki ga je dobil od botra, ponj je šel v tazgornjo omaro. Če bo prilika, se bo še malo ofrišal, popoldan ga tako in tako spet čaka prah na travniku, ko bo do noči obračal seno.
V določenem trenutku Rudi težkega delovnega konja potreplja, v drugem preveri sedlo, v tretjem zajaha ... In tako naprej ... Usoda preračunava namesto njega. Klobuk – minuta do dve. Nova minuta za božanje konja in dve minuti za pregledovanje sedla ... Nastavi vesoljsko kuhinjsko uro za kuhanje jajc ... tk tk, tk tk ...

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.