Knjiga

Galerija na izviru Sončne ulice

Roman Rozina»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 144

vezava: mehka, zavihi

izid: 2010

ISBN: 978-961-241-396-5

redna cena: 14,20 €

modra cena: 13,49 €

vaš prihranek: 0,71 €

na zalogi

V neobičajni galeriji v slepi mestni ulici odmaknjeno živi ostareli galerist. Lepa Marija, ki obišče odprtje razstave, postavi enoličnost njegovega življenja na glavo. Sooči ga z neštetimi vprašanji, ki se jim je prej izmikal. Iščoč odgovore nanje sestavlja zgodbo o čudaški galeriji in njenih prebivalcih. Nepovezane drobne zgodbe, okruški spominov in njegova razmišljanja se počasi sestavljajo v skladno zgodbo, fantastično pripoved o iskanju lepega. Pri tem se vse bolj briše meja med resničnim in namišljenim, saj ga iskanje zadnje resnice sili, da prestopa meje, ki jih postavlja razum, vstopa v svetove nenavadnih oblik in razsežnosti, kjer je nešteto pomenov in jezikov, kjer ni usmerjen niti čas.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Večplastni in večpomenski Rozinov romanček je tako natrpan z lepimi podobami, zanimivimi mislimi in večnimi resnicami, da je skorajda potreben večkratnega branja ali vsaj paberkovanja. Vsako bo bralcu odstrlo kaj novega, nezgrešljiva in najbolj pohvale vredna pa je misel, ki se kot rdeča nit vleče od izvira do izliva Sončne ulice: umetniška dela morajo navduševati z lepoto in predajati se jim moramo z naklonjenostjo, ne da bi nas bilo strah, da s svojo izbiro ne bi šli v korak s trenutnimi trendi in umetnostnimi kritikami.

Katarina Mahnič, Radio, Tretji program ARS, 25. 4. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

»Ugibanje?«
»Je tudi ugibanje, čeprav gre bolj za preizkus vašega poznavanja slikarstva.«
»Res me nenehno presenečate. Pred nekaj dnevi ste me prosili, da bi vas učil, danes pa ste že vi meni pripravili preizkus.«
»Ko mi boste končno dopustili, da opišem nalogo, se bodo strahovi, kako želim preizkusiti vaše znanje, razkadili. Torej, pritegnila me je neka slika, ki vam jo bom opisovala po koščkih, vi pa morate čim prej ugotoviti, katera je.«
Čeprav ni bilo potrebno, sem pokimal, Marija pa je medtem povedala, da iščem olje na platnu iz druge polovice devetnajstega stoletja.
»Tudi če podatek opremite še z natančnimi merami platna, se bojim, da nalogi nisem kos.«
»To naj bi bil drugi namig, a bom sprejela vašo sugestijo in ga preskočila. Naslednji pa je, da slika visi v eni izmed pariških galerij.«
»Še vedno ploveva po oceanu slik, ki ga vaša pojasnila skorajda ne krčijo. Povejte mi kaj o avtorju, o motivu, kakšno zanimivo okoliščino.«
»Potem bi naloga postala prelahka, česar pa nočem. Verjetno tudi vi ne. Torej, sliko obrobljajo debla dreves.«
Skomignil sem z rameni.
»Zadaj sta rečica in čoln.«
»Pri tej uganki bom izpadel popoln nevednež, saj skorjo, ki zakriva rešitev, luščite tako spretno, da ničesar ne odkrijete. Navajate dejstva, ki ustrezajo armadam slik, ali pa so tako neznačilna, da ne budijo nobenih predstav.«
»Prav to je lastno dobrim ugankam. In ne bodite nečimrno užaljeni, če vam že takoj ne povem, da iščeva nekaj, kar hodi po štirih nogah in mijavka.«
Dvignil sem roki v znak predaje in strinjanja.
»Zdaj pa prihajava v nevarne vode, skoraj dobesedno. V rečici je kopalka v svetli obleki. Pravzaprav se zadenjsko spušča v vodo ali pa se iz nje vzpenja na breg.«
Možgani so prelistavali kopalke in iskali pravo, a sem se kmalu ustavil. Marija je tako počasi odstirala temo s slike, da kopalka zagotovo ni glavna junakinja, središčni motiv. Potrditev je prišla že z naslednjim opisom: da je nagnila glavo, kot bi kradoma pogledovala skupino pred njo.
»Ne vem.«
»V središču slike je torej skupina ljudi. Na skrajni desni je gospod s črnim pokrivalom, črno brado, črno suknjo, hlače pa ima sive.«
Še vedno tema.
»Zleknil se je tako, da se opira na levo podlaket, pri čemer mu v levici leži sprehajalna palica z ukrivljenim zgornjim delom.«
S kakšno lahkoto se misel oprime napačnih predstav, kako enostavno jo je zapeljati v zmoto. Izraz skupina so možgani prevedli v desetino ljudi, ki stoje opazujejo rečico, naravo in verjetno tudi kopalko, če je že tam. Ampak vsaj eden leži in ne stoji. In skupina so lahko tudi že trije, zato pa ima lahko kopalka desetine tovarišic. Morda pa si možje ogledujejo zgolj sliko kopalke na steni ... Znova sem odkimal.
»Verjetno nekaj pripoveduje, saj na iztegnjeni desnici ravnokar proži kazalec: kot bi nekaj našteval in je prištel do drugič.«
Sestavljanka se je zdaj kar sama, brez kakršnegakoli miselnega truda, zložila v Manetov »Zajtrk na travi«. A sem se, prav tako hipoma, odločil, da zatajim rešitev.
Nadaljevala je, da je tudi njegov sogovornik bradat gospod v temnejšem suknjiču in svetlih hlačah. Da se zdi razpet med poslušanje in zamišljenost, na obrazu pa se mu slika nekakšno zadovoljstvo, ki bi lahko bilo povezano z žensko, ki sedi ob njem. Tudi naslednji opis je gradila tako, da je veliko govorila in kar najmanj povedala. Da bi jo danes ocenili za nekoliko debelušno, da ima zadaj spete rjave lase, da si z desnico podpira brado. S ceste se je odprl prvi razgled na morje, upodobljena ženska pa je levo nogo spodvila podse, medtem ko je imela pol skrčeno desno nogo uprto v tla. Začeli smo se spuščati proti obali, ko je poleg nje ležal rumen klobuk s črnim trakom in modro pentljo.
»Če je gospa gola, kajti izpustili ste njeno obleko, Marija, potem končno poznam odgovor.«
»Všeč mi je, kako ste rekli Marija. Še nikoli me niste poklicali po imenu.«
Voznik je ustavil povsem blizu skoraj opustele plaže. Marija je iz prtljažnika vzela svetlo modro odejo in košaro s sadjem ter mi oboje potisnila v roke. Sezula se je in s sandali v rokah zakoračila v mivko, se po par korakih obrnila in zaklicala, naj že pridem. Odejo sva razgrnila dovolj blizu morja, da sem slišal nizke valove, ki so se razlivali po mivki, in je slano zadišalo.
»Zakaj niste odgovorili takoj, ko ste razvozlali uganko?«
Hotel sem že reči nekaj o njeni jasnovidnosti, a me je prehitela. »Z vašega obraza lahko berem kot iz knjige, vse je zapisano z velikimi črkami. Zato lahko izpustite pripombo o preroštvu in mi raje odgovorite na vprašanje.«
»Rad vas poslušam. In igra mi je postala zanimivejša, ko sem poznal rešitev, ker sem nekako splaval iz podrejenega položaja, ko ste imeli odgovor v posesti le vi. Lahko še nekoliko ugibam? Mislili ste, da me boste z nizanjem natančnih podatkov, ki pa niso razkrivali skoraj ničesar, in s prikrivanjem tistih, ki bi vodili k rešitvi, dovolj zmedli, da bi uganko strl šele z njeno uprizoritvijo.«
»Naj vam vrnem vprašanje o jasnovidnosti?« se je zadovoljno nasmehnila. Nato je slekla obleko in nenadoma je sedela pred mano le v kopalnih hlačkah. Njena svetla koža me je zaslepila, da sem sunkovito obrnil glavo proti brezkrajnemu morju. A njegova sivkasta modrina ni zmogla prekriti slike njenega čudovitega golega telesa, ki se je do zadnje podrobnosti izrisalo v možganih. Občutki, da je neprimerno videti, so se bojevali z željo, gledati, podivjana lakota se je zagrizla v bogve kdaj in kje udomačeno pravilo, da ne smem jesti s prepovedanega drevesa.
»Boste jabolko,« je z roko pomahala pred mojimi očmi.
Odkimal sem s pogledom, še vedno prikovanim na morsko obzorje. Z rokama sem si potegnil čez obraz: naj se ne sprašujem več, saj sliši vsako mojo misel. Nov val sramu se je zgrnil nadme, a že so se zajedljive besede zarezale v njegovo opno in jo trgale kot zveri: kdo je iskal besede, ki bi jo nasmejale, kdo je hotel ugajati, kdo je hotel, da bi se nekako zaljubila vanj ...
»Zakaj se ozirate stran? Se vam ne zdim lepa?«
»Še več, prelestni ste, vaše lepote ne znam primerjati z ničimer,« sem iskal prave besede.
»Glej ga no, saj znate laskati. Umikam prejšnjo ponudbo, da vas vzamem v uk,« se je nasmehnila. »Ampak če se vam res zdim lepa, zakaj ste potem zasidrali pogled nekam daleč na odprto morje? Vas vznemirja moja golota?«
»Težko mi je govoriti, ne znam urediti misli in najti pravih besed. Nenadoma sem ves razklan, ker me pehate v neprijeten položaj in mi obenem odpirate paradiž. Rad bi strmel v vas, a se hkrati bojim ponorelih želja, ki bodo hotele več in ne bo nikdar dovolj. Zdi se mi nekako neprimerno, gledati vas golo, čeprav je to smešno, saj nas je na tej jesenski plaži manj oblečenih kot golih. Ampak z vami je že ves čas drugače: vznemirja me vsaka vaša beseda, težko čakam vaših obiskov, zdaj pa me je en samcat poblisk vaše gole kože katapultiral v popoln kaos.«
»Saj je samo koža, na okvir napeto platno. Zavezali ste se, da me boste učili videti, govorite mi, naj slik ne dojemam razumsko, naj jih vsrkavam s čustvi, zdaj pa mižite. Godi mi, če se vam zdim lepa, če vas razvnemam.«
Pokleknila je predme in me z obema rokama prijela za glavo, tako da nisem mogel uiti njenemu pogledu. Poljubila me je na desno oko in potem še na levo. Njene ustnice so bile kot razbeljeno železo, a bilo mi je vseeno, ali še kdaj vidim ali nikoli več.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010

Poglejte tudi

na vrh strani

Šumijo besede domače »

Roman Rozina »

Besede v Rozinovi zbirki kratkih zgodb šumijo, se kot gumijaste žogice odbijajo od naslovnikov ali pa se ukrivljajo v nove pomene in napačna razumevanja.
Nastopajoči se skozi zmedo sporočil, ki jih oblikujejo besede, prebijajo vsak po svoje. Pisatelj v uvodni zgodbi, postavljen v vlogo slavnostnega govornika, se po tem, ko so njegove besede že desetič zavrnjene, v tragičnem zaključku sam sooči z njimi. Tudi postarana pripovedovalka v zadnji zgodbi ugotavlja podobno – nikogar ne zanima, kar še želi povedati, in preslišano je bilo tisto, kar je že povedala; zato se odloči preseliti v svet tišine, v nemost in gluhost.

več »

Zločin in ljubezen »

Roman Rozina »

Zločin in ljubezen je roman o nastajanju romana Zločin in ljubezen.
Podjetna Petra kupi propadlo založbo, da bi knjigo z družbenega roba prestavila v središče zanimanja, ji vrnila bralce in visoke naklade, od podpor odvisno založništvo spremenila v cvetoč posel. Na prvi pogled nemogoč podvig začne uresničevati s pomočjo poslušnega pomočnika Petra, priljubljenega pisca kriminalk Aleša Seliškarja, avtorice popularnih ljubezenskih zgodb Maje Meden in upokojenega literarnega urednika. Njihovo pripovedovanje, razmišljanja in nasprotujoča si človeška izhodišča – živahen, sedanjosti zavezani hedonist Aleš, osamljena, otopela in v strahove zapredena Maja ter romantični častilec knjig, kot so bile nekdaj – počasi sestavljajo nenavadno zgodbo Zločina in ljubezni.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.