E-novice

Knjiga

Drevo brez imena

Drago Jančar»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 368

vezava: mehka, zavihi

izid: 31. 3. 2018

ISBN: 978-961-287-082-9

redna cena: 23,90 €

modra cena: 23,90 €

na zalogi

Drevo brez imena je pripoved o človeku, ki se mu spodmaknejo tla pod nogami. Arhivar Lipnik zavzeto raziskuje dokumente o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Pri tem kot zgodovinar zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu, kot moški z domišljijo pa nadgrajuje erotične prizore. A njegovo zanimanje se razraste čez običajne meje, tako da izgubi občutek za prostor in čas. Njegov spomin začne naplavljati dogodke iz preteklosti, ne da bi jih opremljal z datumi. Kmalu ne ve več, kaj iz preteklosti ga v resnici zadeva in kaj ne. Kljub potopitvi v vzporedno resničnost pa ga nikoli zares ne zapusti spomin na mlado učiteljico v lepi beli bluzi – na brezpogojno, smrtno resno deško zaljubljenost.
V romanu se na zgodovinskem ozadju druge svetovne vojne izrisujejo pretresljive in ganljive zgodbe o ranjenih ljudeh in le redki so bralci, ki se jih ne dotakne njihova psihološka globina.

Roman je prvič izšel leta 2008 v zbirki Euroman. Doslej je bil preveden v hrvaščino, nemščino, ukrajinščino, madžarščino, albanščino, angleščino in turščino.

Preberite odlomek

na vrh strani

Pred nekaj dnevi je Janez Lipnik prvič pomislil: Ni češnjevih cvetov, ni pomladi. Čas je izgubil svoj tek. Potapljam se v te zapiske in one druge, iz psihiatrične bolnišnice. Prvič je pomislil, da je pravzaprav že dolgo odsoten s tega sveta. Kukec leti iz arhivskih listin, zaletava se ob šipe, dokler ne najde izhoda, potem leti med češnjevimi cvetovi, vse vidi. Ali nisem bil na Turjaku, pomisli trdoglavec kukec, še prej pa na Dobravi? Ali ni Aleksij dejal, naj poskrbim zanjo, če se njemu kaj zgodi? Se mu je kaj zgodilo, ga je raznesla mina? Ali pa je res poletel s svojim motociklom čez turjaške gozdove, čez Krim, nizko nad Barjem? Prvič je pomislil: Ni junij, ni pomlad, ni češnjevih cvetov. Dvoriščni tlak ni pokrit z belimi listki, tam rase veliko drevo, mogoče bor. Ni pomlad leta 2000, jesen je, zgodnja jesen leta triinštirideset, vidim listje, ki je padlo z dreves, z bukev, z javorja, ni še začelo gniti, drsi mu pod nogami, ko se vzpenja po strmem pobočju. V daljavi je slišati posamezne strele, še zadnje ranjence ubijajo, bejž no – kdo bi ubijal ranjence? Pred turjaškim gradom, spodaj v Velikih Laščah, povsod streljajo razorožene vaške stražarje, ki so se predali na Turjaku, nedaleč od tam pa četnike, ki so jih partizani zlomili v Grčaricah. Pred njegovimi očmi je čelo mladega fanta, ki ga je v vrsti, kjer so razoroženi čakali, da jim povežejo roke, počil vosovec. Prepoznal ga je, slovenskega brata, ki je hodil v seminar na tehniki, obrnil ga je, ni ga mogel gledati v oči, ukazal mu je, naj leže na trebuh, ustrelil ga je v tilnik. Slabo je meril in strel je udaril v lobanjsko kost, samo še krvava luknja je zazevala, zdrobljene kosti in hrustanec, kri je šinila po vojaku, ki je stal poleg njega. To ne morejo biti sanje, je pomislil Janez Lipnik, sanje so bile, ko sem sedel v arhivu in gledal češnjeve cvetove, ki padajo na dvoriščni tlak. Toda zakaj tega pobočja noče biti konec? Vsakokrat, ko prileze skozi gosto podrast, mu zdrsne na debeli plasti odpadlega listja in ga z vso težo, večja je teža, večji je pospešek, odnese nazaj, čisto dol, do potoka. Vedel je, kam ga vleče, tja, kjer je bil, ko je stopil z drevesa. Toda zdaj se je moral skrivati. Po cestah so se vlekle partizanske kolone, med njimi je bilo tu in tam videti zvezane ujetnike. Oblaki so se spustili nad krošnje dreves. Začelo je deževati. Popoldne je bil samo še streljaj od Dobrave. Zdaj je že dobro vedel, kaj ta beseda pomeni, streljaj, tako daleč kot nese puška. Videl je zvonik in streho župnišča. Sklenil je, da bo še malo počakal, na njeno okno bo potrkal, ko se bo stemnilo. Zala bo ugasnila luč in v temi vprašala, kdo je. Potem bo odprla vrata, kakor jih je odpirala Aleksiju in jih zdaj odpira njemu. Umil se bo in legel z njo v posteljo. Ni hotel misliti na Aleksija, njegovo ležišče je bilo tam zgoraj, nad smrekami, še više, nad zvezdami, lebdeče v prostranstvih nebeškega Jeruzalema. Morda ga zdaj vidi, morda ve, kaj misli – kaj pa mi vemo o tem, kako je potem? Sicer pa je rekel, naročil mu je, naj poskrbi zanjo, če se njemu kaj zgodi. Ne ve, kaj se mu je zgodilo, ampak njega ni, ni ga, Aleksija. Ni hotel misliti nanj, nanjo je mislil, k njemu bo legla v spalni srajci, morda v svileni kombineži. Sedel je v mah in se s hrbtom naslonil na hrapavo deblo velikega bora, v krošnjah je nalahno požvižgaval jesenski veter, zdaj je še toplo, kmalu bo zima. Bilo je toplo in utrujenost ga je preplavila, zaspal je.

© Drago Jančar in Modrijan založba, d. o. o., 2008, 2018

Poglejte tudi

na vrh strani

Smrt pri Mariji Snežni »

Drago Jančar »

V majhen kraj ob Muri leta 1931 večkrat pride neznanec, ki govori neko mešanico ruskih, nemških in slovenskih besed. Pogosto se ustavlja pri Mariji Snežni in tamkajšnjemu cerkovniku pove, da je zdravnik. Vladimir Semjonov se kmalu preseli v kraj in odpre ordinacijo.

več »

Dve sliki »

Drago Jančar »

Med demonstranti na Majskem trgu v Buenos Airesu, ki protestirajo proti ideološki vojni, v kateri je izginilo trideset tisoč nasprotnikov vojaškega režima, so tudi matere s fotografijami izginulih sinov v rokah, ki terjajo nazaj svoje sinove.

več »

Lucijine oči »

Drago Jančar »

Na razstavo mladega slikarja Milana Raka pride študentka tekstilne tehnologije. Čeprav ni poznavalka umetniških slik, jo njegove slike povsem očarajo. Čez nekaj časa se z umetnikom zaplete v ljubezensko razmerje. Postane prvi ljubitelj njegovega slikarstva. Ker v njegovih slikah vidi to, česar ne vidi nihče drug, jo preimenuje v Lucijo.

več »

Prikazen iz Rovenske »

Drago Jančar »

Samotna turista opazujeta nedokončan valobran, mogočno in nikoli dokončano gradnjo v Rovenski na Lošinju, in se sprašujeta o smiselnosti takšnega človeškega početja.
Zgodba v nadaljevanju pripoveduje o dveh junakih. O avstrijskem nadvojvodi Ferdinandu Maksu, ki postavi temeljni kamen za valobran velikega pristanišča, ki ni bilo nikoli zgrajeno. Nekaj let pozneje se odzove klicu usode in postane mehiški cesar. Slovesno se odpravi v glavno mesto Mexico, kjer ga doleti žalosten konec.

več »

Prerokba »

Drago Jančar »

Antonu Kovaču, ki ima do odhoda s služenja vojaškega roka le še mesec dni, groteskno zaplete življenje straniščni napis, ki ga sredi mirnega avgustovskega dopoldneva zagleda na notranji strani straniščnih vrat »Travo boš jedel, kralj Jugoslavije. Osli te bodo jebali v debelo rit.« Naslednje dni v kasarniški knjižnici, kjer dela skupaj z mladim redkobesednim profesorjem klasične filologije iz Beograda, imenovanim Trule, preživi v nenehni rahli napetosti, napadajo ga strašne misli, da bi lahko bil prav on osumljen za to dejanje.

več »

Zalezovanje človeka »

Drago Jančar »

Andrej Žigon, mladi arhivar iz IHN, se nenadoma, brez razvidnih razlogov zapre v svoje stanovanje in nikomur ne odpre. Njegov izostanek v arhivu prvi opazi upokojeni honorarni sodelavec Janez Kostrin, dobrohotni stari arhivar, nekdanji vodja arhiva. Ko po nekaj dneh Žigonov izostanek vendarle prijavi Kadrovskemu, se njegovo mirno življenje spremeni v peklensko duševno bolečino.

več »

Zoževanje prostora »

Drago Jančar »

Andreja Žigona zjutraj zbudi pasji lajež in prvič pomisli, da bi ubijal. Izbruhi negativne energije se nadaljujejo, pomisli na pištolo, s katero bi ubil lajajočega psa, na požig arhiva, v katerem je delal, razstrelitev kmečke podrtije, v kateri sta bivala njegova ostarela starša, dezinfekcijo svoje prijateljice Tihce, poznavalke dialektičnega materializma, ljubiteljice čistoče in svežine.

več »

Severni sij »

Drago Jančar »

Če v mestu, ki je vse drugačno, kot se ga spominjaš, čakaš na prijatelja, ki ga ni, iščeš modro kroglo v rokah svetnika, o kateri nisi prepričan, ali je sploh resnična, tavaš po ulicah, ki se zdijo, da drsijo proti težki, temni reki, se zatekaš v beznice in k njihovim propadlim prerokom, imajo stvari drugačen priokus. Drugačno svetlobo. Svetlobo severnega sija.
Tako je doživljal Maribor Josef Erdman, ki je na novoletni dan 1938 z vlakom pripotoval v mesto, da bi se dobil s poslovnim prijateljem. Razen nekaj vmesnih poglavij, ki nizajo kulise onstran Erdmanovega sveta in z nekaj specifičnimi prizori ali opisi podajo bralcu prerez bolnosti meščanske družbe in gojišča zla, ki se je v takratni Evropi pripravljalo na skorajšnji izbruh, in končnih poglavij, ki Erdmana umestijo v širši kontekst, bralec iz poglavja v poglavje tava z zmedenim, včasih prestrašenim, drugič obupanim, pasivnim in včasih brezsramnim junakom skozi vsakdanja, pa tudi nenavadna doživetja.

več »

Pisanja in znamenja »

Drago Jančar »

Drago Jančar poleg romanov, dram in kratkih zgodb piše še literarne refleksije, najpogosteje ob knjigah ali gledaliških predstavah, občasno pa tudi o splošnih estetskih vprašanjih o literaturi in njenem položaju v svetu. Zbirko esejev, ki se ukvarjajo z literarnimi temami, z naslovom Privlačnost praznine je izdal že leta 2002, tokrat pa je zbral razmisleke o pisanju in pisateljevanju iz zadnjih let. V njih se ukvarja deloma z romani, pesništvom in dramami drugih avtorjev, izrazita pa so tudi avtorefleksivna besedila, v katerih opisuje družbene in osebne okoliščine svojega pisateljskega razvoja.

več »

Jakobova lestev »

Drago Jančar »

V knjigi Jakobova lestev so zbrane kolumne, ki jih je Drago Jančar pisal za Sobotno prilogo Dela v rubriki Pomisleki med letoma 2004 in 2007. Z ostrim pisateljskim očesom je načenjal teme iz sodobnega slovenskega in evropskega življenja, o njih premišljeval, jih opisoval, odpiral vprašanja o njih in skušal v bralcih vzbuditi večjo toleranco do drugih in predvsem nujnost, »da drug drugega poslušamo in slišimo«.

več »

Maj, november »

Drago Jančar »

Maj, november, deseti roman Draga Jančarja, se začne kot šala, nadaljuje se kot ironija in satira, sčasoma pa začne postavljati globlja vprašanja o življenju mladega Cirila Kraljeviča in o svetu, v katerem živi. V nekaj mesecih se odvijejo sklepna poglavja njegovih poskusov, da bi našel svoj prostor pod soncem in si postavil smiselni življenjski cilj, ki se neulovljivo premika med skrajnima poloma visokih sanj o umetnosti in ljubezni ter banalno, tudi brutalno vsakdanjostjo, v kateri je treba predvsem preživeti. Med kratkim potovanjem skozi družbo, kjer so vse velike zgodbe že zaključene in za njimi ostajajo zgolj ostri robovi povzpetništva in pridobitništva, se njegova želja po polnem in smiselnem življenju spreminja v tavajoče iskanje identitete in vse bolj izgubljenih iluzij. V še zmeraj mladostno vedrino se počasi naseljuje grenkoba nesmiselnega nesporazuma s svetom.

več »

Drevo brez imena »

Drago Jančar »

Drevo brez imena je pripoved o možu, ki ga posrka preteklost. Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.
Lipnik bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje.

več »

Novele »

Drago Jančar »

Smrt pri Mariji Snežni, Dve sliki, Lucijine oči, Prikazen iz Rovenske, Prerokba, Zalezovanje človeka in Zoževanje prostora – sedem novel Draga Jančarja v novi preobleki ponovno med bralci.

več »

To noč sem jo videl »

Drago Jančar »

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače prepričane udeležence zgodovinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razumeli – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idiličnem zavetju neke graščine na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.

več »