Knjiga
Drevo brez imena
Drago Jančar»
naslovnica: Vesna Vidmar
format: 130 × 200
strani: 368
vezava: mehka, zavihi
izid: 31. 3. 2018
ISBN: 978-961-287-082-9
redna cena: 23,90 €
modra cena: 22,70 €
vaš prihranek: 1,20 €
na zalogi
Drevo brez imena je pripoved o človeku, ki se mu spodmaknejo tla pod nogami. Arhivar Lipnik zavzeto raziskuje dokumente o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Pri tem kot zgodovinar zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu, kot moški z domišljijo pa nadgrajuje erotične prizore. A njegovo zanimanje se razraste čez običajne meje, tako da izgubi občutek za prostor in čas. Njegov spomin začne naplavljati dogodke iz preteklosti, ne da bi jih opremljal z datumi. Kmalu ne ve več, kaj iz preteklosti ga v resnici zadeva in kaj ne. Kljub potopitvi v vzporedno resničnost pa ga nikoli zares ne zapusti spomin na mlado učiteljico v lepi beli bluzi – na brezpogojno, smrtno resno deško zaljubljenost.
V romanu se na zgodovinskem ozadju druge svetovne vojne izrisujejo pretresljive in ganljive zgodbe o ranjenih ljudeh in le redki so bralci, ki se jih ne dotakne njihova psihološka globina.
Roman je prvič izšel leta 2008 v zbirki Euroman. Doslej je bil preveden v hrvaščino, nemščino, ukrajinščino, madžarščino, albanščino, angleščino in turščino.
Pred nekaj dnevi je Janez Lipnik prvič pomislil: Ni češnjevih cvetov, ni pomladi. Čas je izgubil svoj tek. Potapljam se v te zapiske in one druge, iz psihiatrične bolnišnice. Prvič je pomislil, da je pravzaprav že dolgo odsoten s tega sveta. Kukec leti iz arhivskih listin, zaletava se ob šipe, dokler ne najde izhoda, potem leti med češnjevimi cvetovi, vse vidi. Ali nisem bil na Turjaku, pomisli trdoglavec kukec, še prej pa na Dobravi? Ali ni Aleksij dejal, naj poskrbim zanjo, če se njemu kaj zgodi? Se mu je kaj zgodilo, ga je raznesla mina? Ali pa je res poletel s svojim motociklom čez turjaške gozdove, čez Krim, nizko nad Barjem? Prvič je pomislil: Ni junij, ni pomlad, ni češnjevih cvetov. Dvoriščni tlak ni pokrit z belimi listki, tam rase veliko drevo, mogoče bor. Ni pomlad leta 2000, jesen je, zgodnja jesen leta triinštirideset, vidim listje, ki je padlo z dreves, z bukev, z javorja, ni še začelo gniti, drsi mu pod nogami, ko se vzpenja po strmem pobočju. V daljavi je slišati posamezne strele, še zadnje ranjence ubijajo, bejž no – kdo bi ubijal ranjence? Pred turjaškim gradom, spodaj v Velikih Laščah, povsod streljajo razorožene vaške stražarje, ki so se predali na Turjaku, nedaleč od tam pa četnike, ki so jih partizani zlomili v Grčaricah. Pred njegovimi očmi je čelo mladega fanta, ki ga je v vrsti, kjer so razoroženi čakali, da jim povežejo roke, počil vosovec. Prepoznal ga je, slovenskega brata, ki je hodil v seminar na tehniki, obrnil ga je, ni ga mogel gledati v oči, ukazal mu je, naj leže na trebuh, ustrelil ga je v tilnik. Slabo je meril in strel je udaril v lobanjsko kost, samo še krvava luknja je zazevala, zdrobljene kosti in hrustanec, kri je šinila po vojaku, ki je stal poleg njega. To ne morejo biti sanje, je pomislil Janez Lipnik, sanje so bile, ko sem sedel v arhivu in gledal češnjeve cvetove, ki padajo na dvoriščni tlak. Toda zakaj tega pobočja noče biti konec? Vsakokrat, ko prileze skozi gosto podrast, mu zdrsne na debeli plasti odpadlega listja in ga z vso težo, večja je teža, večji je pospešek, odnese nazaj, čisto dol, do potoka. Vedel je, kam ga vleče, tja, kjer je bil, ko je stopil z drevesa. Toda zdaj se je moral skrivati. Po cestah so se vlekle partizanske kolone, med njimi je bilo tu in tam videti zvezane ujetnike. Oblaki so se spustili nad krošnje dreves. Začelo je deževati. Popoldne je bil samo še streljaj od Dobrave. Zdaj je že dobro vedel, kaj ta beseda pomeni, streljaj, tako daleč kot nese puška. Videl je zvonik in streho župnišča. Sklenil je, da bo še malo počakal, na njeno okno bo potrkal, ko se bo stemnilo. Zala bo ugasnila luč in v temi vprašala, kdo je. Potem bo odprla vrata, kakor jih je odpirala Aleksiju in jih zdaj odpira njemu. Umil se bo in legel z njo v posteljo. Ni hotel misliti na Aleksija, njegovo ležišče je bilo tam zgoraj, nad smrekami, še više, nad zvezdami, lebdeče v prostranstvih nebeškega Jeruzalema. Morda ga zdaj vidi, morda ve, kaj misli – kaj pa mi vemo o tem, kako je potem? Sicer pa je rekel, naročil mu je, naj poskrbi zanjo, če se njemu kaj zgodi. Ne ve, kaj se mu je zgodilo, ampak njega ni, ni ga, Aleksija. Ni hotel misliti nanj, nanjo je mislil, k njemu bo legla v spalni srajci, morda v svileni kombineži. Sedel je v mah in se s hrbtom naslonil na hrapavo deblo velikega bora, v krošnjah je nalahno požvižgaval jesenski veter, zdaj je še toplo, kmalu bo zima. Bilo je toplo in utrujenost ga je preplavila, zaspal je.
© Drago Jančar in Modrijan založba, d. o. o., 2008, 2018
