Knjiga

Deseti december

George Saunders»

prevod: Andrej E. Skubic

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 256

vezava: mehka, zavihi

izid: 4. 4. 2015

ISBN: 978-961-241-886-1

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,15 €

vaš prihranek: 0,75 €

na zalogi

Zbirka kratkih zgodb Deseti december se dotika različnih tem in problemov modernega (ameriškega) življenja. Njihova skupna podlaga je neke vrste psihološki realizem, ki črpa svoje pripovedi sicer iz neposredne, marsikdaj celo na videz banalne empirije, a je – kot odsev realnosti – vseskozi nekoliko sumljiv. Ta stvarnost namreč deluje tako, kot da bi jo avtor opisoval v nekem drugem, sicer neskončno bližnjem, a za nekaj bistvenih fizikalnih konstant, za ›fazni premik‹ vendarle toliko spremenjenem vesolju, da si z našim sicer deli ime in predmetno stvarnost, njegove čustvene, umske in moralne samoumevnosti pa kakor da so nekoliko ›mimo‹ (npr. Beg iz pajkove glave, Moj viteški fiasko).
Druga temeljna značilnost pravzaprav vseh zgodb je njihova bolj ali manj izostrena socialna nota, ki pripovedovanje poganja v jedek kontrapunkt, v katerem se izza svojih okopov strmo gledata nasproti ›bogastvo‹ in ›beda‹. Pri čemer sta to relativni kategoriji, odvisni od pojmovanja posameznikov in tudi obrnljivi (npr. Al Roosten, Semplike). Pehanje za pobeg iz sfere revnih in za vstop v socialni krog bogatih je pomembna motivacija, toda hkrati tudi neizprosno kaže meje med kastami, ki se izrisujejo v plimovanju ultrakapitalističnih, futurističnih, razčlovečenih, ultrapovršnih odnosov med ljudmi. Pogosta fantastika v zgodbah je spretna mešanica avtorjeve domišljije in najrazličnejših doživljajskih avantur pod vplivom farmacevtskih oziroma drugih psihoaktivnih substanc – spet bodisi dejanskih bodisi futurističnih.
V Desetem decembru ob tej avtorjevi obravnavi aktualnih življenjskih ne manjka niti zgodba o travmatiziranem veteranu iz iraške ›vojne proti terorju‹ (Domov) niti psihotriler z nevarnim posiljevalcem (Zmagovalni krog), kljub temu pa splošni vtis bralca navdihuje, polni s hvaležnostjo za avtorjev neizprosni komentar stranpoti in brezen, ki zijajo pod stezami usod človeka v tistem poznem ali v tem zgodnjem stoletju … No, da sploh ne govorimo o slovenskih bralcih. Ti bodo kraljevsko uživali v suverenem, sijajnem prevodu Andreja E. Skubica!

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

V malo delavnico 2 so poslali neko bledo, dolgo punco.
»Kako se ti zdi?« je rekel Abnesti prek zvočnika.
»Meni?« sem rekel. »Ali njej?«
»Obema,« je rekel Abnesti.
»Kar v redu,« sem rekel.
»Okej, veš,« je rekla. »Normalno.«
Abnesti naju je zaprosil, da drug drugega bolj merljivo ovrednotiva v pogledu lepote, v pogledu spolne privlačnosti.
Izkazalo se je, da drug drugega ocenjujeva bolj ali manj povprečno, tj. med nama ni bilo nobene posebne privlačnosti ali odpora.
Abnesti je rekel: »Jeff, spustimo?«
»Potrjujem,« sem rekel.
»Heather, spustimo?« je rekel.
»Potrjujem,« je rekla Heather.
Potem sva se spogledala, kakor, kaj bo pa zdaj?
Zgodilo se je to, da je Heather kmalu zgledala supermega. In videl sem, da si je tudi ona to mislila o meni. Zgodilo se je tako iznenada, da nama je šlo kar na smeh. Kako da nisva mogla že od začetka videti, kakšen lepotec je tisti drugi? Še hvala bogu, da je bil v delavnici kavč. Zdelo se je, kot da je bilo v infuziji poleg tistega, karkoli so že preizkušali, tudi nekaj ED556, ki ti čut za sramežljivost zbije skoraj na nulo. Kajti prav kmalu sva tam na tistem kavču kar začela. Štimunga med nama je bila supervroča. Pa to ne samo na tisti kurbirski način. Vroča, ja, ampak tudi absolutno prava. Bilo je tako, kot da si si vse življenje želel biti z določeno punco, in kar iznenada je bila tukaj, skupaj s tabo v delavnici.
»Jeff,« je rekel Abnesti. »Rad bi tvoje dovoljenje, da ti malo požgečkam jezikovne centre.«
»Navali,« sem rekel, zdaj že pod njo.
»Spustimo?« je vprašal.
»Potrjujem,« sem rekel.
»Meni tudi?« je rekla Heather.
»Tako je,« je rekel Abnesti in se nasmejal. »Spustimo?«
»Potrjujem,« je rekla vsa zasopla.
Kmalu ob pomoči dotoka Verbaluceja™ v infuziji nisva samo prav dobro fukala, ampak tudi res carsko govorila. Mislim, namesto da bi govorila samo tiste seksualne stvari kot prej (v stilu »vau« in »o bog« in »ja, ja« in tako dalje), sva začela s prosto improvizacijo na temo najinih občutij in misli v izpopolnjeni skladnji, z osemdesetodstotno razširjenim besediščem, najine izjemno artikulirane misli pa so se snemale za nadaljnjo analizo.
Zame je bil občutek približno tak: osuplost ob razsvetlitvi spoznanja, da se ta ženska v realnem času ustvarja neposredno iz mojega lastnega duha, in mojih najglobljih hrepenenj. Končno, po vseh teh letih (sem si mislil), sem našel natančno tako kombinacijo telesa/obraza/uma, ki pooseblja vse, kar si je mogoče želeti. Okus njenih ust, pogled na tisto avro svetlih las, raztresenih okrog angelskega, a vendar porednega obrazka (zdaj je bila pod mano, z nogami visoko v zraku), celo (pa nočem biti grob ali onečastiti vzvišenih občutij, ki so me prevevala) občutenje njene vagine po vsej dolžini mojega prodirajočega penisa, vse je bilo natanko tisto, česar sem stradal vse svoje življenje, čeprav se nisem nikdar do tega trenutka sploh zavedal, da je tako.
To se pravi: nenadoma se je pojavilo poželenje, sočasno z njim pa tudi potešitev tega poželenja. Bilo je, kot da bi (a) hrepenel po določenem (doslej še nikoli zaznanem) okusu, dokler (b) omenjeno hrepenenje ne postane malone nevzdržno, in ravno v tem trenutku se mi (c) grižljaj hrane z natanko takim okusom znajde v ustih, da v popolnosti poteši moje hrepenenje.
Vsaka beseda, vsaka sprememba položaja je govorila enako: poznava se že od nekdaj, sva sorodni duši, spoznala in ljubila sva se že v številnih prejšnjih življenjih in srečevala in ljubila se bova tudi v naslednjih, vselej z enako transcendentno omamnimi rezultati.
Potem je sledilo težko opisljivo, a nadvse stvarno drsenje v več zaporednih sanjarij, ki jih lahko mogoče najbolje opišem kot nekakšne nepripovedne umske pokrajine, tj. kot vrsto duhovnih podob krajev, na katerih nisem nikoli bil (nekakšna z borovci poraščena dolina v visokih, zasneženih gorah; počitniška hišica na koncu slepe ceste, katere dvorišče preraščajo debela, zakrnela seussovska drevesa), od katerih mi je vsaka vzbudila globoko, sentimentalno hrepenenje, vsa hrepenenja pa so se združevala in končno zvedla v eno osrednje hrepenenje, tj. intenzivno hrepenenje po Heather in samo Heather.
Ta pojav z duhovnimi pokrajinami je bil najmočnejši med najinim tretjim (!) navalom ljubljenja. (Kaže, da je Abnesti v mojo infuzijo vključil tudi nekaj Vivistifa™.)
Po vsem tem so se iz naju sočasno usule izjave ljubezni, jezikovno kompleksne in metaforično bogate: drznem si reči, da sva postala poeta. Dovolili so nama ležati tam s prepletenimi okončinami skoraj celo uro. Bila je blaženost. Bila je popolnost. Bila je tista nemogoča reč: sreča, ki ne oveni, da bi razkrila drobne kali kakega novega poželenja, ki poganjajo izpod nje.

*

(2. oktober)
Drek.
Fak.
V družino je udaril totalen grom, bodoči bralec.
Bom razložil.
To jutro Thomas in Lilly zaspana za mizo, Eva še v postelji, Pam peče jajca, Ferber pod nogami, upa, da mu pade košček hrane. Thomas s kolačkom v roki odplava do okna.
Thomas: Vau. Kaj, vraga. Oči? Pridi malo sem.
Grem k oknu.
Semplik ni več.
Totalno ni več (!).
Oddivjam ven. Stojalo prazno. Mikronitke ni. Vrata odprta. Malo divje se zapodim po ulici, da vidim, če je kje kakšna sled.
Je ni.
Pridivjam nazaj noter. Pokličem Greenwaya, pokličem policijo. Pridejo policaji, prečešejo vrt. Policaj mi pokaže sled vlečenja mikronitke v blatu blizu vrat. Pravi, da to pravzaprav dobra novica: če je mikronitka še notri, bo semplike laže najti, saj jim mikronitka omejuje hitrost hoje, ker so med begom v skupini, povezani z mikronitko, prisiljene drobencljati, da nobena ne zaostane/prehiti drugih, kar bi povzročilo trzljaj mikronitke, trzljaj, ki bi poškodoval možgane tisti, ki je potegnila.
Drugi policaj pravi, ja, to bi držalo, če bi hodile peš. Ampak dajte no, semplike niso peš, so v kombiju kakšnih aktivistov kdo ve kje in se krohotajo kot nore.
Jaz: Aktivistov.
Prvi policaj: Ja, saj veste: Women4Women, Državljani za ekonomsko enakost, Semplica gnoj pekla.
Drugi policaj: Četrti incident ta mesec.
Prvi policaj: Te punce se niso snele same.
Jaz: Zakaj bi to naredile? Saj so se same odločile, da bodo tukaj. Zakaj bi šle stran z nekimi totalnimi –
Policaja se nasmejita.
Prvi policaj: Zavohale so ameriške sanje, ljubi moji.
Otroci zadaj presrani. Otroci vsi na kupu pri ograji.
Šolski avtobus pride in gre.
Prispe Greenwayev terenski predstavnik (Rob). Rob = visok, suh, upognjen. Videti je kot lokostrelski lok, če bi lahko imel lok pirsing v ušesu + dolge lase kot pirat in nosil kratek usnjen telovnik.
Rob nemudoma spusti bombo: pravi, da mu je žal, ker mora biti v času naše težke preizkušnje bolj ali manj trd, ampak zakon ga obvezuje, da nas obvesti, da bomo, če se semplike ne najdejo v roku treh tednov, v skladu z našo pogodbo z Greenwayem prevzeli odgovornost za polno poplačilo nadomestnega odbitka.
Pam: Čakajte, kaj?
Po Robovih besedah, nadomestni odbitek = 100 USD/mesec na komad za vsak mesec, kolikor so imele še pogodbe z Greenwayem v času izginotja (!). Betty (preostalo 21 mesecev) = 2100 USD; Tami (13 mesecev) = 1300 USD; Gwen (18 mesecev) = 1800 USD; Lisa (34 mesecev (!)) = 3400 USD.
Skupaj = 2100 USD + 1300 USD + 1800 USD + 3400 USD = 8600 USD.
Pam: Jebemu mater.
Rob: Verjemite mi, vem, to je dosti denarja, jaz sem po osnovnem poklicu kantavtor, a to veste? Ampak naš delež pri tem je – oziroma, veste, njihov delež pri tem, delež Greenwaya, je ta, da smo mi – se pravi, oni – investirali začetni vložek, in mislim, jasno, to ni bilo poceni, čisto kar se tiče vizumov in letalskih vozovnic in tega?
Pam: Nihče nama o tem ni nič rekel.
Jaz: Sploh ne.
Rob: Pha. Kdo je z vama delal pogodbo?
Jaz: Melanie?
Rob: Ja, se mi je kar zdelo. Problem pri Melanie je, Melanie včasih malo prehitro poleti skozi stvari, da bi lahko čim hitreje podpisala. Še sploh pri paketih A, ko grejo stranke že v osnovi na kričeče aranžmaje. Pa brez zamere. V glavnem, zato je tudi ni več pri nas. Če bi se radi drli nanjo, pojdite v Vse za dom, tam dela na drugem oddelku s lazurami, verjetno prav zdaj na vse pretege laže kakšni stranki, katera barva je katera.
Počutim se jeznega, onečaščenega: nekdo vstopil na naš vrt sredi najtemnejše temne noči, ko v bližini spijo otroci, kradel? Kradel nam? Ukradel 8600 USD, plus začetne stroške za semplike (pribl. 7400 USD)?
Pam (policaju): Kako pogosto jih najdete?
Prvi policaj: Koga?
Pam strmi v policaja. (Pam = ognjevita, kadar brani družino.)
Drugi policaj: Po pravici? Moram reči, da redko.
Prvi policaj: Bolj kot nikoli.
Drugi policaj: No, doslej še nikoli.
Prvi policaj: Tako. Še zmeraj pa je lahko prvič.
Policaja odideta.
Pam (Robu): In kaj se zgodi, če ne plačamo?
Jaz: Ne moremo plačati.
Robu nelagodno, Rob zardeva.
Rob: No, to bi bilo bolj vprašanje za pravno službo.
Pam: Nas boste tožili?
Rob: Jaz vas ne bi. Oni bi vas. Mislim, to delajo. Oni – kako se reče? Oni vam skrasijo –
Pam (ostro): Okrasijo.
Rob: Oprostite. Oprostite za vse to. Melanie, vau, zadavil te bom s tisto tvojo trapasto kito. Ne, saj se hecam, z njo sploh ne govorim. Ampak stvar je taka: vse to je v vaši pogodbi. Saj vi ljudje preberete pogodbe, ne?
Tišina.
Jaz: No, malo se nama je mudilo. Zabavo sva organizirala.
Rob: O, seveda, zabave se spomnim. Dobra zabava je bila. Vsi smo razpravljali o tem.
Rob odide.
Pam razjarjena.
Pam: A veš kaj? Naj se jebejo. Naj nas tožijo. Ne bom plačala. To je perverzno. Pa naj nam vzamejo to trapasto hišo.
Lilly: Bomo ostali brez hiše?
Jaz: Ne bomo ostali brez –
Pam: Misliš, da ne? Kaj pa misliš, da se zgodi, če si nekomu dolžan devet jurjev in nisi sposoben plačati? Mislim, da bomo ostali brez hiše.
Jaz: Glej, pomirimo se, ni treba, da se čisto –
Evina spodnja ustnica se pripravlja na jok. Pomislil: o, super, krasni starši, kreganje + preklinjanje + strašenje z izgubo hiše pred ranjenim otrokom, ki je že tako vznemirjen zaradi današnjih dogodkov.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015