Knjiga

Črna mati zemla

Kristian Novak»

prevod: Đurđa Strsoglavec

naslovnica: Vesna Vidmar (ilustracija Dunja Janković)

format: 130 × 200

strani: 392

vezava: mehka, zavihi

izid: 10. 9. 2015

ISBN: 978-961-241-904-2

redna cena: 16,90 €

modra cena: 16,05 €

vaš prihranek: 0,85 €

na zalogi

Roman Črna mati zemla (2013) je močna in mestoma mučna zgodba o uspešnem mladem pisatelju, ki skuša odpraviti ustvarjalno in ljubezensko blokado, kar ga pripelje do bolečega razkrivanja vzrokov za potlačeno otroško travmo. Hkrati z njim te vzroke spoznava tudi bralec, ki ga Novakova premrežena pripovedna struktura (npr. prepletanje žanrov in perspektiv) povsem vsrka vase – kakor ga prevzamejo tudi posebna ozračja romana (tesnobno, evforično, travmatično, navidezno mirno ipd.). K temu pripomore tudi izredna jezikovna mimetičnost – v romanu odmevajo knjižna hrvaščina, slengi različnih interesnih skupin, medžimursko narečje, zagrebški urbani govor, medicinski žargon, gnomski izrazi, arhaično ljudsko izročilo ipd.
Črna mati zemla je družbeni roman, psihološka kriminalka, kvazidokumentaristična proza, literarizirani esej …, besedilo o strahu in upanju, nenavadnem prijateljstvu in strašanski osamljenosti. In neverjetnem pogumu. Potlačena zgodba med drugim razkrije osem samomorov, dva demona, grozljivo izgubo prijatelja ter velike (usodne) mite in lokalne legende, ki sežejo tudi čez Muro v Slovenijo.
Novak je s tem romanom vzbudil izjemno zanimanje bralcev. Hrvaška strokovna javnost je njegovo inovativno in lucidno tematiziranje travme (ki je, vsaj v južnoslovanskem prostoru, v zadnjem desetletju stalnica velikih zgodb, kar neizogibno pripelje do zdrsa v ponavljanje že videnega/napisanega) nagradila z literarno nagrado Tportala 2014.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

ROMAN@TPORTAL.HR 2014

crnamatizemla.com

Preberite odlomek

na vrh strani

Bil je še dan, ni se mi ljubilo iti domov in razveselil sem se, ko sem na cesti videl Franca. Ko me je zagledal, je brez dogovora stekel po najino bedno žogo-zaplato. Podajala sva si jo in Franc je poskušal pojasniti, da že lažje požira, vendar je moral še vedno vsakih nekaj minut izpljuniti rožnat hrkelj iz ust. Jaz pa sem pripovedoval o Indijancu in kavboju, ki sta postala brata po krvi. Franc se ni mogel nehati smejati, kazal mi je, da ima sam glede na to kakšnih deset tisoč bratov med komarji in obadi.
Zraven naju se je ustavil Mladen Horvat v svojem rdečem jugu in spustil okno.
»Ka pa delata, dečka?«
»Malo špilava,« sem rekel, blebetavi Franc pa ni mogel ne želel prikriti, da že dneve čakava, kdaj naju bo Mladen začel trenirati, in se takoj, napet kot struna, naslonil na vrata avta.
»Lepou, lepou, te ta pa preveč dobriva. Kak je gezik, Franjo? Že lejko gučijš?« je vprašal Mladen, Franc pa je žalostno odkimal.
»Nika se ne sekejraj, tüj tou prijde. Ge pa domou s slüjžbe. Mislo san malo žogo nabijati, ideta k meni?« je veselo vprašal Mladen in zamišljeno nadaljeval, »ja, somo mogouče vaj starši ne pistijo. Tvoja mama, Matija, zna, ge si?«
»Eh, nika se ne sekejraj za tou, Mladen, una mijsli, ka san pr Zvonkoji Demokraciji pa ka prijden za kakšivi dvej vöri.«
»No, te pa lejko idemo. Pa mo pravli, ka sta malo prišla k meni pa ka smo geli napolitanke pa pilij cedevito. Če do vaj pijtali. Če pa ne do, te pa nikomi nika.«
Rekel je, da mora še v trgovino in naj ga čez pet minut počakava na makadamu pri ovinku, kjer cesta zavije iz vasi. Posadil naju je v prtljažnik, ker, je rekel, je to zelo zabavno in se je sam kot otrok vedno hotel voziti v prtljažniku. Hiša, v kateri sta živela Mladen in Milica, je bila kakšnih pet minut vožnje proti vinogradom, v odročnem delu vasi.
V prtljažniku se je bilo res zabavno peljati, ampak proti koncu mi je bilo tudi slabo. Francu je smrdelo iz ust, nisem mogel nehati misliti na tisti doštukani polmrtvi jezik.
Milica je sedela na terasi in kadila cigareto. Bila je suha in tanka ženska z upadlimi lici. Komajda nas je pozdravila. Mladen naju je poslal v garažo po žogo, vendar sem lahko slišal, da ga je Milica pridušeno vprašala, zakaj naju je pripeljal. V njenem glasu je bilo nekaj jeznega in obupanega. Pomislil sem, da je Mladen dober, ker sploh želi živeti z njo, takšno štrlečo in nejevoljno. Ko sva se vrnila, je Mladen Francu vrgel nove, še zapakirane črno-rdeče vratarske rokavice! Franc je bil na robu solz od sreče, ni si jih upal pomeriti, dokler mu jih Mladen ni nataknil na roke. Podajali smo si, nato pa je Francu kazal raztezne vaje in mu podajal žogo, meni pa je rekel, naj naredim krog okrog bližnjega gozdička, za kondicijo. Tekel sem kot nor, mislil sem, da bo srečen, ko bo videl, kako hiter sem, vendar je, medtem ko je raztegoval Frančevo nogo, rekel, da bi moral počasi, lahno, in da sem se zdaj preveč utrudil.
»Sploj san nej zmantrani, Mladen, lejko še enouk.«
»Nej, idi zaj malo notri, na stoli so napolitanke, povej Milici, naj ti napravi cedevito.«
»Ge bi osto tü vinej z voma.«
Z mize sem vzel napolitanke in se usedel na teraso. Franc skoraj ni več blebetal, nikoli ga nisem videl tako zbranega. Mladen mu je rekel, da vratar ni samo tisti, ki stoji v golu, ampak mora spremljati vso igro in iti na nasprotnega igralca, prestreči žogo. Pokazal mu je tudi, kako se je treba vreči pod noge in nato sta se malo ravsala. V usta sem si tlačil napolitanko za napolitanko. Če bi me povabila, bi se tudi sam malce ravsal. Ko smo se odpravili nazaj, je Mladen znova odprl prtljažnik. Rekel sem, da mi bo slabo, ampak ni hotel nič slišati. Pojasnil je, da bo naslednjič z njim šel samo Franc, ker morata vaditi vratarske vaje, jaz pa bom šel z njima kdaj drugič.
Zadeva je bila jasna, moral bi biti dober kot Franc, da bi me Mladen treniral. Tolažila me ni niti misel, da se mu je Franc mogoče smilil zaradi jezika, staršev pijancev in tega, da se vsi v vasi grdo vedejo do njega. Tudi do mene se ni nihče lepo vedel, pa ni nikogar brigalo. Zdaj sem še kako potreboval škatlo za bes, kar slišal sem, kako škripa blazina.
»Doma san,« sem zamomljal in stekel naravnost na podstrešje. Mračilo se je že. Škatle ni bilo. Zajela me je panika.
»Ge je škatla?« sem zavpil. Že dve leti smo živeli pridušeno in redkokatero izjavo je bilo mogoče slišati v vseh delih hiše. Mama in sestra sta se prikazali na kuhinjskih vratih, sestra je imela v roki na pol pojeden kos kruha z maslom, grižljaj se ji je ustavil v ustih. Ponovil sem, kar sem mogel mirno:
»Ge je škatla?«
»Kakša škatla? Ka te je pa prijmlolo?« je rekla mama. Nista razumeli, v kakšni nevarnosti sta.
»Črna škatla, lisena, z rdejčin vajnkišon notri. Ge je?«
»Ge san jo zejla, v njou san dala kozmetiko pa tou,« je odvrnila sestra. V pogled se ji je po dveh letih vrnil tisti strah.
»Tou je moja škatla!!!« sem zavpil in zdrvel mimo njiju v kopalnico.
Bila je na polici nad umivalnikom. V eni potezi sem jo povsem izpraznil. Svinčniki, palčke, ličila in škarjice za nohte so bobneli po ploščicah, senčilo za oči je povsem razpadlo. Blazine ni bilo.
»Vajnkiš san ta vrgla,« sem slišal negotov glas s hodnika.
Stekel sem iz hiše, samo delček mene je slišal mamo, ki je rekla, naj se pomirim in da me bo okrog ušes.
Priletel sem na travnik, se ulegel na trebuh in poskušal vpiti v zemljo, ampak je preveč uhajalo ob straneh. Topo sta me gledali s stopnic, nikakor ju nisem mogel odgnati. Besno sem zvijal roke in stiskal zobe, dokler niso začeli škripati, in počasi tonil v obup. Bes v meni se ni manjšal, rastel pa je strah, da bosta morali tudi onidve umreti zaradi mene. Vstal sem in z golimi rokami udarjal v češnjo. Po prvih udarcih so mi začeli krvaveti členki, zato sem nadaljeval z nogami. Ne vem, koliko časa je minilo, preden sem se od iznemoglosti usedel na tla.
»Ka ti gej, Matija?« je mirno vprašala mama. »Zakoj biješ drejvo?«
»Bogin se, ka vama ne mo ka napravo,« sem rekel, sestra pa se je molče pobrala v hišo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015