E-novice

Knjiga

Brezno

Fernando Vallejo»

prevod: Ferdinand Miklavc

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 152

vezava: mehka, zavihi

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-811-3

redna cena: 12,20 €

modra cena: 11,59 €

vaš prihranek: 0,61 €

na zalogi

Zgodba se dogaja v kolumbijskem mestu Medellín, kamor se pripovedovalec po dolgem času vrne zaradi družine. Razlog za njegovo vrnitev je brat Darío, ki je zbolel za aidsom in potrebuje oskrbo. Medtem ko se bratovo zdravje vztrajno slabša, tudi zaradi zlorabe alkohola in marihuane, pripovedovalec obuja spomine na njuno najstniško življenje, polno zabav in homoseksualnih ljubezenskih odnosov. Pomembno vlogo v romanu ima tudi Smrt, ki se proti koncu vse pogosteje pojavlja, kar dodaja simbolno razsežnost pripovedi, ki je kruto iskrena in prežeta s kritiko nasilne družbe, kolumbijske politike in katolicizma.
Roman izhaja iz nekaterih avtobiografskih dejstev, kot sta rojstni kraj in bratova usoda, ta pa podobno kot pri drugih delih Fernanda Valleja prehajajo v fikcijo.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

NAGRADA RÓMULA GALLEGOSA 2003

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko so mu odprli, je vstopil brez pozdrava, se povzpel po stopnicah, prečkal nadstropje, šel do sobe zadaj, se zrušil na posteljo in zapadel v komo. Tako, osvobojen samega sebe, na robu brezna smrti, v katerega je imel strmoglaviti nedolgo zatem, je preživel, mislim, da od daljnega otroštva svoje edine dneve v miru. Bil je božični teden, najsrečnejši za otroke Antioquie. In kaj, če smo bili otroci! Minili so nam dnevi, leta, življenje, s tako vihravostjo kakor ta reka Medellína, ki so jo spremenili v kanal, da namesto lesketavih klenov prejšnjih časov med vrtinci besa vali v svojih umazanih vodah drek, drek in še več dreka proti morju.
Okrog novega leta se je že vračal v resničnost: k neizbežnemu, k svoji bolezni, k zaprašeni norišnici svojega doma, mojega doma, ki je razpadal v ruševine. Toda mojega doma, pravim? Tepec! Koliko časa že ni več moj dom, odkar je očka umrl, in zaradi tega ves ta prah, ker dóma, odkar njega ni bilo več, nihče ni pometal. Norica je z njegovo smrtjo izgubila bolj služkinjo kakor pa moža, edino, ki je vztrajala pri njej. Vztrajal je pol stoletja, kar gre hitro z jezika. Bila sta ogledalo ljubezni, sonce sreče, popoln zakon. V prvih dvajsetih letih, dokler je stroj še deloval, sta, za večjo slavo Boga in domovine, naredila devet otrok. Kakšnega Boga, kakšne domovine! Tepca! Bog ne obstaja, in če obstaja, je prašič in Kolumbija klavnica. In jaz, ki sem prisegel, da se ne vrnem! Nikoli ne reci, te vode ne bom pil, saj bomo glede na to, kako nam gre, in glede na to, koliko nas je, lepega dne vsi pili gnojnico te reke. Naj bo vse za večjo slavo tega, ki sem ga omenil, in te, ki sem jo omenil. Amen.
Vrnil sem se, ko so mi sporočili, da Darío, moj brat, prvi med neštetimi, ki sem jih imel, umira, ne ve se od česa. Človek, od te bolezni pedrov vendar, ki je moda, modelček, ki je danes v veljavi, in zaradi katere hodijo po ulicah kakor trupla, kot prosojni prividi, gnani od svetlobe, ki premika metulje. In ki se imenuje kako? Ah, ne vem. Ob tej slabosti, ki sem jo vedno čutil do žensk, ne vem nič o pedrih, razen tega, da jih je vse polno na tem svetu, vključno s predsedniki in papeži. Saj ni treba hoditi daleč od te dežele sikarijev, mar nismo tukaj namesto Prvega Mandatarja ravnokar imeli Prvo Damo? In so zlobni jeziki (ki o tem vedo več kakor jeziki plamenov Svetega Duha) govorili o apostolski slabosti do lepotcev oziroma marchettov Rima, ki je obšla Papeža Pavla. Enaka, kot je obšla mene, ko sem bil tam in sem ga spoznal, oziroma bolje rečeno videl od daleč nekega nedeljskega dopoldneva in na Trgu Svetega Petra, ko je blagoslavljal s svojega okna. Kako ga pozabiti! On zgoraj med blagoslavljanjem in spodaj mi, nagnetena čreda v ogradi trga. Po mojem mnenju, mojem skromnem mnenju, je preveč blagoslavljal, in preveč nedoločno in preveč brezbrižno, kakor da bi imel zlomljeno roko, kot bi mu šla po svoje, delal po zraku križe, ki smo jih morali uganiti. Njegova Svetost si je pokvaril blagoslov kakor notar, ki si s tolikšnim podpisovanjem pokvari podpis. Preveč je blagoslavljal, nespretno, sem, tja, proti severu, proti jugu, proti vzhodu, proti zahodu, kogarkoli in proti komurkoli, v desno in v levo, v tri krasne. Kakšna ploha blagoslovov nas je zasula! Tega jutra je bil Njegova Svetost bolj odprte ročice kakor pa zdravnik, ki izdaja recepte za antibiotike.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014