Knjiga

Bonsaj

Alejandro Zambra»

prevod: Ferdinand Miklavc

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 72

vezava: mehka, zavihi

izid: 13. 4. 2016

ISBN: 978-961-241-947-9

redna cena: 12,40 €

modra cena: 11,78 €

vaš prihranek: 0,62 €

na zalogi

Bonsaj je »pomanjšan« roman o običajni, dokaj stereotipni ljubezenski zgodbi z nesrečnim koncem, ki se razvija ob prebiranju romanov in s tem povezani laži. Ljubimca, ki ljubezensko strast pijeta iz branja znamenitih romanov, si lažeta glede romana, o katerem zatrjujeta, da je zanju ključen: brala naj bi Proustovo Iskanje izgubljenega časa. In zato njuna strast ugasne. Ljubezen je treba »znati gojiti«, česar pa ljubezenski par ne zna – zna pa avtor in napiše romaneskni tekst s tem sporočilom.
Dialogov skorajda ni, tiste, ki so, govori pisatelj sam, osebe, ki jih brez poglobljenega portretiranja bežno vključi v dogajanje, pa takoj, ko jih pripelje na prizorišče, opusti, tako kot zgolj začenja in takoj zatem prekinja tudi dogajanje. Vse ostaja v nastavkih, v nedokončanih zamislih, ki se povezujejo samodejno med branjem.
Osnovna avtorjeva zamisel je ustvariti literarno umetnino tako, kakor ustvarimo bonsaj – s striženjem, skrajševanjem, rezanjem in oblikovanjem »na silo«. Tako je pred nami »literarni bonsaj«, miniatura, ki naj bo podoba resničnosti, ki je le nakazana in pomanjšana na »sobno velikost«. Bralec naj si zato sam izriše zgodbo, osebe in značaje, kakor da fantazira o drevesu, kakršno bi zraslo v naravnem okolju.
Po romanu Bonsaj je bil leta 2011 posnet istoimenski film.

Preberite odlomek

na vrh strani

Prva laž, ki jo je Julio izrekel Emilii, je bila, da je prebral Marcela Prousta. Glede tega, kaj je bral, sicer ni lagal, toda tisto drugo noč, ko sta oba spoznala, da se nekaj začenja in da bo to nekaj pomembno, pa naj traja, kolikor bo pač trajalo, tisto noč je Julio s poudarkom v glasu zaigral intimnost in rekel, da seveda, da je prebral Prousta, pri sedemnajstih, neko poletje, v Quinteru. V Quinteru takrat ni nihče več letoval, niti Julieva starša, ki sta se spoznala na obmorski peščini El Durazna, nista hodila v Quintero, ki je bil lep obmorski kraj, potem pa so ga zasedli barakarji, in tam se je Julio pri sedemnajstih zaprl v hišo starih staršev, da bi prebral Iskanje izgubljenega časa. Seveda je bila to laž: tisto poletje je šel v Quintero in je veliko bral, toda Jacka Kerouaca, Heinricha Bölla, Vladimirja Nabokova, Trumana Capoteja in Enriqueja Lihna, ne pa Marcela Prousta.
To isto noč se je Emilia prvič zlagala Juliu, in laž je bila, da je tudi ona prebrala Marcela Prousta. Za začetek se je zadovoljila s trditvijo: Tudi jaz sem prebrala Prousta. Sledil pa je dolg premor, ki ni bil premolk zaradi zadrege, marveč v pričakovanju, tako da je morala Emilia dopolniti zgodbo: Bilo je lani, nedavno, vzelo mi je kakih pet mesecev, saj veš, imela sem polne roke dela s študijem. Toda hotela sem prebrati vseh sedem knjig in v resnici so bili to v mojem bralskem življenju najpomembnejši meseci.
Uporabila je ta izraz: moje bralsko življenje, rekla, da so bili to nedvomno najpomembnejši meseci v njenem bralskem življenju.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.