Knjiga

Antifa cona

Erica Johnson Debeljak»

prevod: Andrej E. Skubic

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 232

vezava: mehka, zavihi

izid: 2012

ISBN: 978-961-241-675-1

redna cena: 19,90 €

modra cena: 18,90 €

vaš prihranek: 1,00 €

na zalogi

Roman Antifa cona raziskuje meje in pripadnosti med nemirnimi mladimi, ujetimi v zgodovino, ki je niso ustvarjali sami. Njihove zgodbe so v primerjavi z dogodki iz preteklosti domačega kraja navadne otročarije. Ali pa se jim tako vsaj zdi, dokler v bližnji jami ne odkrijejo trupla. In to sploh ni kakšen fosil, tudi ne le posušene, okamnele kosti, ampak pravo pravcato truplo, mlado telo, ki ni tako zelo drugačno od njihovih. Tokrat se prvič zares in povsem od blizu srečajo s smrtjo, s pravo smrtjo, kar pomeni tudi, da se srečajo z življenjem. V zgodbo se seveda vplete lokalni policijski inšpektor, in življenja antifajevcev, kot se poimenujejo, in njihovega kroga ter inšpektorja in njegovega sveta se na lepem tesneje prepletejo. Prepleteta pa se tudi sedanjost in preteklost, saj mračni dogodek obudi stare zamere in dogodke iz preteklosti.
Erica Johnson Debeljak z Antifa cono v svojem opusu odpira novo poglavje. Z njenimi prejšnjimi deli jo še vedno vežeta tematiki tujstva in pripadnosti, hkrati pa je z novim romanom naredila vznemirljiv zasuk. Antifa cona se namreč spogleduje s kriminalko, čustveno jedro romana pa zgradi na najstnici Ini, za katero lepi neznani mrtvec postane nekakšen izhod iz klavstrofobičnega rojstnega mesteca. Avtorica se z novim delom torej oddalji od avtobiografske proze, na njeno mesto stopi tema odraščanja. Približa se ji s posebno senzibilnostjo, ki se, ko »zasleduje« najstnico Ino, odraža tudi v atmosferi romana.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Antifa cona je roman o tem, kako se skupina hitro konsolidira ob tujcu; ta je enkrat uglajen vojak, ne moremo reči niti okupatorski, če služi doma, samo na vzhodni meji, mi bi rekli na Primorskem, in potem igro izključevanja, z večjimi ali manjšimi posledicami, preigravajo vse generacije. Ker so glavni protagonisti, ob rahlo nestrpnih starših, truplo, inšpektor, skrivnostni invalidni tujec, mladi počitniški arheologi in skupina mularije, je roman pregled različnih prepletanj preteklega in sedanjega, s čudnim občutkom, da zgodovina prav borgesovsko ljubi ponavljanje in variacije.
Roman je spisan dinamično, prepleten je z izpovedmi, poganja ga pravi kriminalistični suspenz, nekaj je erotičnih epizod in morda kakšna nenavadna, presenetljiva, kompulzivna. Sicer očitno za Debeljakovo, »tujko v hiši domačinov«, če citiramo kar naslov neke druge njene knjige, stoji poglobljena raziskava zgodovine regije, ki se je loteva iz privilegiranega, torej distanciranega in čezideološkega in nemoralizatorskega gledišča.

Matej Bogataj, »Mularija ob fojbi«, Mladina, 15, 12. 4. 2013
_______

Erica Johnson Debeljak zgodbo suvereno dozira in zapleta, toda nemara se zdi še bolj pomembno nekaj drugega. Resda je njen način slikanja najstnice, zastrte z dvomi in pričakovanji, nekaj unikatnega, dvomim, da je zadnje čase kdo bolj presunljivo natančno pred bralci razgrnil turbulentni način delovanja mladostniške glave, toda z lepim zamahom da iz zgodbe sevati vsemu mučnemu, globalnemu in lokalnemu, tako slovenskemu odnosu do preteklosti, ki je – kot vidimo pred vsakimi volitvami – visokooktanska večna tema politikov in politikantskega plebsa, slovenski obliki tolerantnosti do tujcev, ki je – pavšalno povedano – nekaj fascinantno sfiženega, da o generaciji mladih, ki morajo prihodnost iskati daleč od domovine, in o tistih, ki prihodnosti sploh ne vidijo, niti ne govorimo.

Igor Bratož, »Resnica v fojbi«, Književni listi, Delo, 23. 10. 2012

Preberite odlomek

na vrh strani

Ko so fantje raztovorili avto, poskrili hladilne torbe v senco za bele skale ter potopili in zavarovali pivovske pločevinke, se je Pero začel ozirati po Ini. Našel jo je, kako sedi sama in namaka bose noge v bistro, plitvo vodo. Voda, ki je imela od daleč prosojen odtenek akvamarinsko zelene, je od blizu postala popolnoma prozorna. Vsak od Ininih drobnih, temnordeče polakiranih nohtov, vsak od drobnih kamenčkov na rečnem dnu je sijal pod nakodrano gladino; v hladni bistri vodi je bil videti še bolj oster in povečan, kot bi bil na sparjenem zraku.
»Živjo,« je rekel Pero, sedel poleg nje in ji ponudil pivo.
»Živjo.«
Ni ga pogledala niti vzela ponujenega piva. Pilotska sončna očala so ji prekrivala polovico obraza. Z rokami je oklepala skrčena kolena in odsotno zrla v svoje nožne prste, ki so migotali pod vodo. Hrbet je imela gol. Pero je lahko razločil vsako posamezno vretence v loku njene hrbtenice. Ob vznožje hrbta, tik nad črto kopalk, ji je prislonil mrzlo pločevinko.
»Hej!« Ina se je ob dotiku ledeno hladnega aluminija zravnala in se divje obrnila. »Kaj pa delaš?«
»Saj je samo pivo,« je rekel, »daj, da se ti opravičim.«
Še vedno ni vzela ponujene pijače. »Saj si se mi že zadnjič ponoči opravičil. Se ne spomniš? Si zdaj tudi zadet?« je rekla prezirljivo.
»Ne, nisem še zadet.«
Glas je imel zagrenjen in jezen, kot da namerava biti temeljito zadet ves preostanek svojega življenja. Toda potem se je zbral in začel znova, skrbno je izgovarjal besede, ki jih je pripravil že vnaprej: »Poglej, Ina, res te imam rad. Rad sem bil s tabo tisto noč. V celem življenju se nisem nikoli ob nikomer tako počutil. Ne vem, kaj se je zgodilo potem ...« mu je zmanjkalo glasu. Njegov glas – raskav moški glas, ki je že davno šel skozi preobrazbe odraščanja, a je še vedno zvenel nekako nevajeno in ranljivo – se je nekoliko tresel, ko je nadaljeval, in oči so se mu svetile. »Še najbolj mi je žal, da sem te v nedeljo ozmerjal s prasico. Nisem mislil resno. Oprosti.«
Obrnila se je proč od njega, nazaj k rubinastim nohtom pod vodo.
»Saj ni važno,« je rekla.
»Meni je važno,« je pohitel obžalujoče. »Res te imam rad. Tako te imam rad, Ina. Tako sem besen na tistega usranega mrtvega Cigana. Vse je pokvaril.« Način, kako je to izgovoril, je bil nekako izumetničen, kot da besede le preizkuša.
Ina se je sklonila in razprto dlan narahlo pomočila v vodo. Sonce je sijalo tako svetlo, da je bilo videti, kot da gladino prebadajo diamanti, ki padajo proti rečnemu dnu in se sesedajo med bele kamenčke.
»Meni se ne zdi, da je bil Cigan,« je polglasno odvrnila.
»Briga me, kdo je bil.« Pero je s tleskom odprl pivo in ji ga podal. »Kdorkoli je bil, je vse zajebal. V glavnem, zdaj kaže, da ne bomo nikoli izvedeli.«
Pločevinko je ponesla k ustom in naredila požirek hladne tekočine. Običajno ji okus piva ni bil všeč, vendar je bilo zdaj tako neznansko vroče. Pločevinko je odložila poleg sebe in si porinila velikanska očala na vrh glave. Nenadoma se je obrnila in se mu pozorno zazrla v obraz.
»Prisezi mi, Pero,« je rekla. »Prisezi mi, da ti nisi imel nič s tem.«
Odmaknil se je, ves osupel. »Kaj pa bi lahko imel s tem?« je protestiral. »Saj sem bil s tabo, se spomniš?«
»Tam si bil pred mano. Pa vse te laži – kdo je bil tam, kdo ni bil, kdo laže za koga, carinarnica, antifa cona – človek si težko predstavlja, kaj se je res zgodilo.«
»Tja sem prišel tik pred tabo,« je rekel in s poudarkom ponovil, »tik pred tabo, Ina. Prišel sem, da se dobiva. Zakaj bi te peljal gor, če bi tam ravnokar ubil nekega tipa? Zakaj bi ...« se je obotavljal, »bi ti to naredil prav tam, na istem mestu?«
»Nisi me ti peljal gor. Sama sem prišla, na svoji vespi. In nič nisi naredil meni. Skupaj sva naredila. V glavnem, lahko bi samo hotel, da bi bilo videti, kot da nimaš kaj skrivati.«
»Nisem tako pameten, Ina,« je prosjačil, njegov glas je znova postal raskav in globok, mogoče že blizu solz. »Nisem tako kul, če še nisi opazila. Bil sem živčen, Ina. Samo nate sem lahko mislil. Bil sem doma, dokler se nisva dobila. Stuširal sem se in se obril in preoblekel v čisto. Hotel sem se zrihtati zate.«
»Obril?« se je skoraj posmehnila.
»Kaj?« je ponesel roko k licem. »Kaj bi zdaj rada povedala? Kaj za en kurac, Ina?«
»Nič, Pero, nič.«
In nazadnje mu je verjela, čeprav ni to ničesar spremenilo, ob njem se ni počutila tako, kot se je prej. Prezir je bil, ki je izpodrinil vse ostalo: njeno vzburjenje ob njem, pripravljenost, da mu ustreže, in zdaj celo sum, da bi utegnil imeti kaj pri smrti tega fanta.
»Nič,« je ponovila in si spet spustila sončna očala na oči. Kretnja in beseda sta govorili isto: slovo, zaprta vrata.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012

Poglejte tudi

na vrh strani

Prepovedani kruh »

Spomini

Erica Johnson Debeljak »

Newyorška avantura ameriške bančnice z eksotičnim slovenskim pesnikom se konča s skokom v zakon in selitvijo v daljne kraje divjega, nemirnega Balkana. Kjer se vse, začenši s primerjavo razsežnosti New Yorka, kjer je dotlej živela, in Ljubljane, ki je postala njen novi dom, v hipu obrne skoraj na glavo. Sveže zaljubljeni tujki novo življenje prinese obilico prijetnih in vsaj toliko neprijetnih presenečenj. Izrisani so s perspektive, ki so jo omogočila dolga leta spoznavanja dotlej neznanega sveta: izostreno pa tudi s humorjem, ki bo ponekod še posebej nasmejal slovenskega bralca.

več »

Tovarna koles »

Erica Johnson Debeljak »

Suban, policijski inšpektor iz obmejnega mesteca, se znajde v prestolnici, da bi poiskal hčer Hano, študentko, ki je po pričanju na rutinski policijski preiskavi zoper tatu koles izginila brez sledu. Zapleti, presenečenja in tudi nemoč, ki jo doživlja med iskanjem, razgalijo neprijetno resnico, da o svoji hčeri le malo ve in da jo je kot oče izgubil že zdavnaj prej. Njegovo iskanje tako postane tudi razreševanje odnosa s hčerjo, obenem pa odstre pogled v mračno zakulisje, ki se skriva za bleščečo fasado prestolnice.
Knjiga, ki prepleta dve liniji pripovedi, Hanino in Subanovo, je postavljena v čas protestov oziroma vstajništva. Z družbeno kritično ostjo in zanimivim pogledom »od zunaj« – pisateljica je namreč priseljenka – motri stvari in pojave, ki jih sprejemamo kot samoumevne, neobremenjeni pogled na prestolnico, ki ji z lahkoto najdemo paralelo v dejanskem svetu, in neprizanesljivi komentarji življenja zdaj in tukaj pa privabijo tudi kakšen nasmešek.

več »