1–3 €

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Bonsaj »

Alejandro Zambra »

Bonsaj je »pomanjšan« roman o običajni, dokaj stereotipni ljubezenski zgodbi z nesrečnim koncem, ki se razvija ob prebiranju romanov in s tem povezani laži. Ljubimca, ki ljubezensko strast pijeta iz branja znamenitih romanov, si lažeta glede romana, o katerem zatrjujeta, da je zanju ključen: brala naj bi Proustovo Iskanje izgubljenega časa. In zato njuna strast ugasne. Ljubezen je treba »znati gojiti«, česar pa ljubezenski par ne zna – zna pa avtor in napiše romaneskni tekst s tem sporočilom.
Dialogov skorajda ni, tiste, ki so, govori pisatelj sam, osebe, ki jih brez poglobljenega portretiranja bežno vključi v dogajanje, pa takoj, ko jih pripelje na prizorišče, opusti, tako kot zgolj začenja in takoj zatem prekinja tudi dogajanje. Vse ostaja v nastavkih, v nedokončanih zamislih, ki se povezujejo samodejno med branjem.

več »

Božji otročički »

Tatjana Gromača »

Roman Božji otročički sestavljajo fragmentarni dnevniški, z avtoričinim značilnim črnim humorjem prežeti zapisi hčere psihotične matere, ki ima za nameček še to smolo, da je Srbkinja v okolju poosvoboditvene Hrvaške. Vendar knjiga ni le pripoved o posttravmatski usodi neke ženske ne kronika družine, na katero usodno vpliva duševna bolezen enega od članov, saj bolezen posameznika v romanu prerase v metaforo bolezni širše družbe.
Tatjana Gromača je najvidnejša pisateljica nove hrvaške proze, ker je nepodkupljiva, ostra in jedka. Njeno pisavo odlikuje malone groba neposrednost, očiščena sleherne sladkobnosti in mladostnega optimizma.

več »

Brezno »

Fernando Vallejo »

Zgodba se dogaja v kolumbijskem mestu Medellín, kamor se pripovedovalec po dolgem času vrne zaradi družine. Razlog za njegovo vrnitev je brat Darío, ki je zbolel za aidsom in potrebuje oskrbo. Medtem ko se bratovo zdravje vztrajno slabša, tudi zaradi zlorabe alkohola in marihuane, pripovedovalec obuja spomine na njuno najstniško življenje, polno zabav in homoseksualnih ljubezenskih odnosov. Pomembno vlogo v romanu ima tudi Smrt, ki se proti koncu vse pogosteje pojavlja, kar dodaja simbolno razsežnost pripovedi, ki je kruto iskrena in prežeta s kritiko nasilne družbe, kolumbijske politike in katolicizma.

več »

Deset zgodb o kajenju »

Stuart Evers »

Deset zgodb o privlačnosti, izdajstvu, nostalgiji, samoti, zapeljevanju, ranjenosti, poželenju in izgubi; o tišini, ki se pretrga, ko roka uprasne vžigalnik, nespečnosti v soju žarečega ogorka, čarovnikovem triku, vonju ljubice, poslednji želji. Zgodbe, ki prodirajo naravnost v srčiko stvari.

Rdeča nit zbirke kratkih zgodb je kajenje. Vendar ne gre za hvalnico cigareti, skozi zgodbe se bolj kot cigaretni dim vijejo žalost, osamljenost, obžalovanje in hrepenenje. Poročne priče v Las Vegasu, ki odide s fantovščine in se znajde v skrivnostnem kazinu sredi puščave, kjer se zdi, da je čas obstal, in tam naleti na kadilca, ki ležerno izpihuje dimne like ter v svojo pripoved vplete prenekatero življenjsko modrost; moškega, ki ga po smrti staršev izdelava družinskega drevesa popelje na pot iskanja sorojencev, za katere sploh ni vedel, da obstajajo; ranjene ženske, ki na obisku pri premožnem bratu začne verjeti, da bo lahko pustila za seboj svoje izpraznjeno življenje v zakajeni garsonjeri; žene, ki prevzame nase breme krivde ljubljenega moža ...

več »

Deset zgodb o kajenju »

Stuart Evers »

Rdeča nit zbirke kratkih zgodb je kajenje. Vendar ne gre za hvalnico cigareti, skozi zgodbe se bolj kot cigaretni dim vijejo žalost, osamljenost, obžalovanje in hrepenenje. Poročne priče v Las Vegasu, ki odide s fantovščine in se znajde v skrivnostnem kazinu sredi puščave, kjer se zdi, da je čas obstal, in tam naleti na kadilca, ki ležerno izpihuje dimne like ter v svojo pripoved vplete prenekatero življenjsko modrost; moškega, ki ga po smrti staršev izdelava družinskega drevesa popelje na pot iskanja sorojencev, za katere sploh ni vedel, da obstajajo; ranjene ženske, ki na obisku pri premožnem bratu začne verjeti, da bo lahko pustila za seboj svoje izpraznjeno življenje v zakajeni garsonjeri; žene, ki prevzame nase breme krivde ljubljenega moža ...

več »

Deseti december »

George Saunders »

Zbirka kratkih zgodb Deseti december se dotika različnih tem in problemov modernega (ameriškega) življenja. Njihova skupna podlaga je neke vrste psihološki realizem, ki črpa svoje pripovedi sicer iz neposredne, marsikdaj celo na videz banalne empirije, a je – kot odsev realnosti – vseskozi nekoliko sumljiv. Ta stvarnost namreč deluje tako, kot da bi jo avtor opisoval v nekem drugem, sicer neskončno bližnjem, a za nekaj bistvenih fizikalnih konstant, za ›fazni premik‹ vendarle toliko spremenjenem vesolju, da si z našim sicer deli ime in predmetno stvarnost, njegove čustvene, umske in moralne samoumevnosti pa kakor da so nekoliko ›mimo‹ (npr. Beg iz pajkove glave, Moj viteški fiasko).
Druga temeljna značilnost pravzaprav vseh zgodb je njihova bolj ali manj izostrena socialna nota, ki pripovedovanje poganja v jedek kontrapunkt, v katerem se izza svojih okopov strmo gledata nasproti ›bogastvo‹ in ›beda‹. Pri čemer sta to relativni kategoriji, odvisni od pojmovanja posameznikov in tudi obrnljivi (npr. Al Roosten, Semplike).

več »

Domov »

Aljoša Furlan

Aljoša Furlan je bil eden od treh otrok Borisa Furlana. Dokler v življenje ni posegla vojna, je družina Furlan živela v Trstu, nato pred fašističnim režimom zbežala v Ljubljano, od tam pa pred vojno preko Carigrada, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna v New York. V Ljubljani je ostal le sin Borut. Aljoševa sestra Staša se z mamo preko Londona pozneje vrne v Jugoslavijo, kjer se pridruži partizanom, Aljoša pa še mladoleten v Ameriki ostane sam. Tu se začne zgodba te knjige – pripoveduje o priložnostnih delih, ki jih je moral opravljati, če je hotel preživeti, o opravljanju mature na Gimnaziji Georgea Washingtona v New Yorku in največ o poti domov, nazaj v Jugoslavijo, k partizanom, oziroma na šolanje za vojnega pilota v ruski Čkalovsk. Ta pot ni bila tako preprosta, kot je lahko danes.

več »

Dve sliki »

Drago Jančar »

Med demonstranti na Majskem trgu v Buenos Airesu, ki protestirajo proti ideološki vojni, v kateri je izginilo trideset tisoč nasprotnikov vojaškega režima, so tudi matere s fotografijami izginulih sinov v rokah, ki terjajo nazaj svoje sinove.

več »

Flush »

Življenjepis

Virginia Woolf »

Virginia Woolf je za Flusha (1933), življenjepis koker španjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning, uporabila svoj običajni pristop k pisanju biografij, kombinacijo resničnih dejstev, ki naj bi proizvedla »estetski učinek resnice«, s fikcijo. S portretom Flusha se je pisateljica, kolikor je to sploh mogoče, približala predstavljanju »skrivnostnih, tihih, nepredstavljenih življenj«, medtem ko je upodobitev njegove gospodarice pogled na zasebno življenje ženske – od dolgih ur bolezni v spalnici v zadnjem delu hiše na Wimpole Streetu, ljubezni do pasjega prijatelja, dvorjenja Roberta Browninga, do pretresljive Flusheve ugrabitve in srečanja z revno narobno stranjo bahave prestolnice, skrivne poroke in pobega v Italijo, rojstva otroka in srečanja s smrtjo.

več »

Glasovi »

Mirana Likar »

Zgodbe iz Glasov postavijo povsem običajne like v povsem običajen življenjski trenutek, vendar se skozi mojstrsko minimalistično pisavo povrhnjica dogodka natrga, razpoke pa odprejo pogled v njihovo ranljivo ali ranjeno intimo. Ponekod ta ostaja na ravni impresije, slutnje, drugje je osvetljena bolj jasno. Takrat življenjska situacija ali osebni problem, ki tičita v globinah – pa naj gre za neizpolnjeno ljubezen, bolezen, odvisnost, odhod otrok od doma, spolno zlorabo, izgubo otroka ali nacionalizem –, pred bralčevimi očmi vznikata kot v soju sveče mehko ožarjena, a ne povsem fiksirana podoba, ki priča o dramatičnem ozadju lika.

Pisateljica torej ne postavlja opozicije videz–resnica, da bi razgalila, kaj se za zavajajočim videzom v resnici skriva, temveč ji vsakdanji dogodek služi kot skrivni prehod, ki pelje v zatemnjeno globino.

več »