E-novice

Knjige

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Vojna vse spremeni »

Stasha Furlan Seaton

Najbolj krizni trenutek v zgodovini Slovencev – čas druge svetovne vojne – je spletel mnogo tragičnih in presunljivih zgodb. Ena teh zgodb se nam v vsej svoji razsežnosti kaže šele zdaj, več kot sedemdeset let po vojni. Napisala jo je ameriška Slovenka, ki je zaradi težkih spominov in življenja v Ameriki opustila celo materni jezik in knjigo objavila v angleščini. To je Stasha Furlan Seaton, drugi otrok dr. Borisa Furlana, slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947.

več »

Resna igra »

Hjalmar Söderberg »

Resna igra (1912) velja za najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter za enega najboljših švedskih ljubezenskih romanov. Opisuje dolgo in mučno ljubezensko razmerje med Arvidom Stjärnblomom in Lydio Stille. Arvid je mlad, obetaven novinar, ki se zaljubi v prikupno Lydio, hčer priznanega stockholmskega slikarja. Arvid se kljub zaljubljenosti noče vezati, ker se boji izgube svobode. Lydia se poroči z drugim. Arvid se zaplete z več ženskami, z eno izmed njih ima celo nezakonskega sina, za katerega materialno skrbi. Kljub vsemu se čez čas le poroči, a ne z Lydio. Ujet je v zakon z žensko, ki je ne ljubi, še vedno pa hrepeni po Lydii. Po desetih letih od njunega mladostniškega ljubimkanja se Arvid in Lydia po naključju ponovno srečata.

več »

V Bordeauxu je odprt prostor »

Hanne Ørstavik »

Protagonistka romana je norveška umetnica, ki si za prizorišče svoje nove razstave izbere trg sredi Bordeauxa, kamor bo umestila mimohode in srečanja priložnostnih obiskovalcev. Postavitev njene razstave seveda ni naključna: tako odprt prostor, ki prerašča v večplastno metaforo, kot tudi medčloveška bližina jo vse bolj obsedata, odkar se je zapletla v zvezo z Johannesom, ki ji ostaja odtujen. Telesna in čustvena združitev, po kateri hrepeni, ji je namreč spodmaknjena, saj se sicer radoživi Johannes za njeno telo ne zmeni, to pa spodjeda njeno notranjo integriteto. Rada bi se združila, stopila z njim, namesto tega pa zgolj izgublja sebe – drugi razločno ostaja drugi, česar ne omilijo niti seksualne zveze z drugimi moškimi.

več »

Tito je mrtev »

Marica Bodrožić »

Zbirka kratkih zgodb Tito je mrtev je prva knjiga Marice Bodrožić, izšla leta 2002. To je galerija štiriindvajsetih literarnih utrinkov iz obdobja otroštva, nedolžnosti in čiste preprostosti tako pripovedovalke kot tudi trde, skromne, toda vedno očarljive južnodalmatinske zemlje. V te živopisne podobe figovcev, mandljevcev, cvetočih polj in z roji metuljev zastrtega avgustovskega neba nenehno vdirajo motivi iz zunanjega, velikega sveta, ki določajo to sočasno hrvaško/balkansko stvarnost: vojn, revščine, politike, zdomstva, razseljenstva, tujstva, zla. Te prvine pa v zgodbah ne nastopajo v banalni, tehnizirani obliki, kajti avtorica gleda nanje kot na nekakšne pojave iz narave, in enako velja navsezadnje tudi za ljudi: junaki njenih zgodb večinoma niso prepoznavnih narodnosti, prav tako nimajo vnaprej stereotipiziranih vlog, ampak so vsi najprej in predvsem ljudje, posamezniki s čisto posebnimi, osebnimi usodami.

več »

Kot konji, ki spijo stoje »

Paolo Rumiz »

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«

več »

V pogonu »

Neko življenje

Oliver Sacks »

Ko je bil Oliver Sacks star dvanajst let, mu je učitelj napovedal, da bo še daleč prišel, kadar ne bo šel predaleč. In res je bilo pogosto tako – njegova avtobiografija se začne energično, z mladostniško obsedenostjo z motorji in hitrostjo ter se nadaljuje v enako vznemirljivi maniri. Sacks piše o svojih izkušnjah mladega nevrologa, najprej v Kaliforniji v zgodnjih šestdesetih letih, ko se je boril z odvisnostjo od mamil, nato v zaprtem oddelku bolnišnice v New Yorku, kjer je odkril davno pozabljeno bolezen in se začel ukvarjati z najbolj nenavadnimi možganskimi okvarami. Iskreno in s humorjem pripoveduje o svojih strasteh, fizičnih in umskih, od dviganja uteži in plavanja do raziskovanja človeških možganov; o ljubezni do naravoslovnih ved, do literature in glasbe. Spregovori o materi, ki ni mogla sprejeti njegove spolne usmerjenosti, o 35 letih življenja brez spolnosti, o starših in svojih občutjih krivde, ker jih je zapustil, in bratu Michaelu, ki je imel shizofrenijo, pa tudi o mnogih umetnikih in znanstvenikih, ki so vplivali nanj – od Thoma Gunna do W. H. Audna.

več »

Hvaležnost »

Oliver Sacks »

Sloviti ameriški nevrolog Oliver Sacks je kmalu po tistem, ko je končal zadnjo različico spominov V pogonu (On the Move, 2015), izvedel, da je neozdravljivo bolan. Začel je pisati eseje, v njih pa ubesedil veliko hvaležnost za življenje, ki ga je dobro preživel, in se obenem soočil s smrtjo. Hvaležnost (Gratitude, 2015), zbirko esejev o življenju, bolezni, smrti in smislu, sta po njegovi smrti uredila njegov partner Bill Hayes ter dolgoletna prijateljica in asistentka Kate Edgar.

več »

Ščuka »

Gabriele d’Annunzio – Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar

Lucy Hughes-Hallett »

Ščuka je obsežna biografska pripoved o italijanskem ekstravagantnem književniku, ognjevitem nacionalistu in predhodniku tako fašistov kot futuristov Gabrieleju d’Annunziu (1863–1938).
Knjiga je v grobem razdeljena na tri dele. Prvi, uvodni del je neke vrste skrajšan, pregledni povzetek d’Annunzijeve življenjske poti, vanj so zajete najpomembnejše postaje njegove literarne kariere in javno-političnega delovanja. Drugi del je obsežnejši in obravnava številne posamezne vidike d’Annunzijeve osebnosti. Nanizani so kronološko, vsak od njih pa kot svojevrsten žaromet osvetli človeka, poeta, gizdalina, zapeljivca, megalomana, hujskača, genija, sanjača … V ta omnibus podob na velika vrata vstopajo tudi brezštevilni sodobniki iz mnogih evropskih družb, vse od poznih simbolističnih časov 19. stoletja do vzdrhtavajočih totalitarizmov v tridesetih letih prejšnjega veka. Gabriele d’Annunzio je bil v mrežo evropske inteligence vpet kot avanturistični populist in tudi kot slavljeni pesnik totalitarnega režima.

več »

Slovenska zgodovina »

Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja

Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec

Slovensko ozemlje je evropsko prometno vozlišče. Prav prek njega je po mnenju geografov – na vsej črti od južne Francije do Carigrada – pot iz sredozemskega bazena čez mogočen gorski obod Alp, Dinarskega in Balkanskega gorovja, ki ga obdaja na njegovi severni strani, najprikladnejša in najkrajša. Na slovenskem ozemlju se namreč Panonska nižina najbolj približa Sredozemlju, najvišji kraški prehodi med Ljubljano in Trstom na razdalji približno 30 kilometrov – to so Postojnska oziroma Jadranska, pa tudi Iliro-italska vrata – pa ne presegajo 600 metrov nadmorske višine. Zato je tod tradicionalno tekel promet iz zahodnega Balkana, Panonske nižine, Vzhodnih Alp in Češke proti Sredozemlju in v Italijo, na geoprometni in geopolitični pomen tega prostora pa opozarjata tudi jantarjeva pot, ki je povezovala obale Baltika s severnim Jadranom, in mit o Argonavtih – ti naj bi s Črnega morja zapluli po Donavi, Savi in Ljubljanici, pri Vrhniki naj bi ladjo razstavili, jo prek Krasa prenesli v Jadransko morje in se nato vrnili v Grčijo.

več »

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »