Knjige

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Jaz, Maja Plisecka »

Maja Plisecka

Maja Plisecka (1925–2015) je živela na Vzhodu, v dramatičnem obdobju surovega političnega režima v Sovjetski zvezi. V Stalinovih čistkah so ji ubili očeta, mater pa deportirali v Kazahstan. Sama je dobršen del življenja čutila, kaj pomeni biti otrok »sovražnika ljudstva«. Kljub težavam je z nadarjenostjo, neverjetno energijo, strastno predanostjo plesni umetnosti in pokončno držo zrastla v ikono baletne umetnosti 20. stoletja. Nastopala je 50 let, zadnjikrat je zaplesala leta 2003 pri 78 letih v Favnovem popoldnevu.
Sovjetska oblast ji je dovolila nastopiti v tujini šele leta 1959. S soprogom, skladateljem Rodionom Ščedrinom, je od 80. let veliko časa preživela v tujini, med drugim je delovala kot umetniška vodja Rimske operno-baletne hiše in Španskega nacionalnega baleta v Madridu. Pri 65 letih se je kot solistka poslovila od Bolšoj teatra, kjer je bila primabalerina od leta 1960.

več »

Na slepem tiru »

Dnevnik kulturnega urednika Dela, januar 1989–maj 1991

Jože Horvat »

Knjiga Na slepem tiru je Horvatov dnevnik iz časa, ko je bil urednik kulturne rubrike časnika Delo – natančneje, od 9. januarja 1989 do 14. maja 1991. Napisana je s perspektive neodvisnega, samostojnega novinarja, ki se je kot dolgoletni član kulturne rubrike Dela uveljavil kot suveren, kritičen komentator dogajanja v literaturi in kulturni politiki pa tudi kot zagovornik slovenske samobitnosti in idejnopolitično odprtega, pluralnega žurnalizma. S tem nazorom je kmalu po začetku urejanja kulturne rubrike naletel na nerazumevanje in čedalje večje zavračanje uredniškega kolegija. V glavnem so bili njegovi komentarji sicer deležni pohvale, toda z najvažnejšim predlogom – da naj bi uredniški kolegij edinega nacionalnega dnevnika Delo v času večstrankarskega sistema tvorila »koalicija različno mislečih«, ne pa skupina pripadnikov ene stranke (tedaj prenoviteljske) – ni uspel in je po dveh letih in pol odstopil ter se zaposlil pri založbi Mladika.

več »

Permafrost »

Andrej E. Skubic »

Upokojeni častnik izraelske vojske Avishai Bronfman – včeraj mu je umrl oče, in danes ga je iz Rusije poklicala bivša žena – med raziskovanjem podatkov za družinsko drevo naleti na dosje, ki ga je o njegovem dedu Levu zbrala izraelska varnostna služba. Osupne ga del, posvečen Marku Potokarju iz Slovenije, učitelju kemije z uničenim zakonom in težavnimi odnosi s sinom. Včeraj mu je umrl oče, in danes ga je iz Rusije poklicala bivša žena ... in mu
povedala o pustolovščini, v katero je bil njegov oče vpleten, ko je ob koncu druge vojne kot mlad partizan med spremljanjem člana ruske misije na tajajočem se ledeniku našel zmrznjeno truplo iz bronaste dobe. Truplo so prepeljali
v ZSSR, kjer ga je kasneje prevzel genetski inštitut v Moskvi. Potem je skrivnostno izginilo, njegove sledi pa vodijo v Izrael ...

več »

Kdo vlada svetu? »

Noam Chomsky »

Knjiga Kdo vlada svetu? v 23 ›slikah‹ prikaže zgodovinske korenine in aktualne posledice ameriškega intervencionizma povsod tam, kjer je politika v zadnjih dveh stoletjih prepoznavala strateške politične ali ekonomske prednosti, katerih Američani niso želeli prepuščati drugim – drugim (konkurenčnim) dejavnikom ali preprosto domačinom. Ker pa je svet nadvse raznobarven in je v njem težko totalitarno ohranjati eno sámo linijo hegemonije, ni treba veliko, da se iz začetne odločne in brezkompromisne obrambe ›tekovin‹ brutalnega kapitalizma rojevajo čudna protislovja. Lahko si ogledamo samo Bližnji vzhod, kjer je danes v zmešnjavi velikih vojn, groženj z jedrskim orožjem, nepreštevnih proksi in ad hoc vojn, celo nedoločenega števila držav in ad hoc samozvanih držav težko z zanesljivostjo reči, kdo je v katerem trenutku zaveznik ali nasprotnik kogarkoli drugega; sploh so pa ta razmerja fleksibilna, že davno ne več toliko odvisna od nacionalnih motivov (čeprav so tudi ti še vedno boleče živi: glej primer Palestina!) kot, zdi se, borzno-strateških projekcij svetovnih bogatašev.

več »

Slovenija v vojni 1941–1945 »

Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Nevenka Troha

Druga svetovna vojna je bila po vseh merilih največji vojaški spopad v zgodovini. Vanjo je bilo vpletenih kar 96 odstotkov takratnega prebivalstva in 61 držav, vojaške operacije so zajele 40 držav na več kot petini zemeljske površine. Bila je najstrašnejša vojna tudi glede na število mrtvih.
Slovenci, eden manjših narodov v Evropi, smo drugo svetovno vojno doživeli v vseh njenih razsežnostih. Za številčno majhen narod je bila to velika preizkušnja in po vseh merilih vélika vojna. Bila je morda najbolj krizni trenutek v vsej narodovi zgodovini. Napadalci oziroma okupatorji so slovenskemu narodu vzeli svobodo in mu namenili izničenje, zato se je, če je hotel obstati, moral upreti.

več »

Cvetje v jeseni »

Dramatizacija Mirana Herzoga v poljanskem narečju

Ivan Tavčar, Miran Herzog, Andrej Šubic (ur.)

Ivan Tavčar se je rodil 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko, in čeprav je rojstni kraj zapustil zelo mlad, je ostal z njim povezan vse življenje. Domači kraj ter poljanski rojaki s svojo posebno, pojočo, mehko govorico so navdihnili tudi skoraj vse njegove zgodbe; ena najlepših je povest Cvetje v jeseni, ljubezenska zgodba o Janezu in Meti, ki je izšla leta 1917.

Preprosti ljudje so to zgodbo že zgodaj priredili za živo uprizarjanje. Ker je nastala in se dogajala v Poljanski dolini, so jo najprej uprizorili na poljanskem odru. O prvih uprizoritvah pod kozolci in na gostilniških dvoriščih krožijo samo legende, v njih so nastopali bližnji potomci junakov iz povesti. Spomini na kasnejše uprizoritve po vojni pa so že bolj živi, ohranjenih je nekaj pisnih in slikovnih dokumentov pa tudi časopisnih člankov o gostovanju Poljancev v Mestnem gledališču ljubljanskem; znana so tudi imena nastopajočih. Zadnjo uprizoritev Cvetja v jeseni v Poljanah je režiral Miran Hercog.

več »

Tisoč let mraka in luči »

Oris kulturne zgodovine srednjega veka: slikarstvo, glasba, literatura

Marko Trobevšek

Knjiga na zanimiv in privlačen način razprostre tančico skrivnostnega srednjega veka. Delo teži k povezovanju in sintezi. Prinaša svež pogled na dobo in pregledno predstavi njene dosežke v slikarstvu, arhitekturi, glasbi in literaturi. Razloži, kako so v srednjem veku pojmovali področja, ki jih danes združuje pojem umetnosti, v kakšni hierarhiji so jih videli, in načenja vprašanje njihove povezanosti; pojave skuša dosledno razlagati v povezavi z zgodovinskimi okoliščinami. Razgleduje se tudi po srednjeveškem naravoslovju in filozofiji, s čimer teži k celovitemu prikazu duha časa. Na več mestih se dotika Slovencev oziroma njihovih prednikov v srednjem veku, posebej pa se jim posveti še v daljšem pripisu na koncu. Podoben pripis je posvečen sočasnim neevropskim civilizacijam, s čimer je evropski srednji vek postavljen v širši kontekst.

več »

Moj mož »

Rumena Bužarovska »

Enajst zgodb v zbirki Moj mož pripoveduje prav toliko na videz različnih žensk. Zgodbe preraščajo v nekakšne osebne izpovedi, ki nudijo vpogled v enajst usod žena in njihovih mož, ljubimcev, otrok, prijateljic, družin, v njihova družbena okolja. Pred nami je galerija izjemno natančno profiliranih likov in mojstrsko izpeljanih osebnih dram, psiholoških in družbenih, z uperjenostjo proti patriarhatu, proti družbi, v kateri naj bi bila ženska izpolnjena šele, ko je poročena.

več »

Tesla, portret med maskami »

Vladimir Pištalo »

Romana Tesla, portret med maskami, ki velja za »najprepričljivejšo biografijo edinega gromovnika med ljudmi«, ni mogoče umestiti med biografske romane. To je nenavadna pripoved o zelo nenavadnem človeku, umetniška upodobitev, ki skozi tri poglavja, Mladost, Amerika in Novo stoletje, odstira in osvetljuje notranji svet genija.
Literarni lik Nikole je postavljen med številne druge literarne like tako, da ga spoznavamo skozi njegove misli, občutja, strahove in zablode, uspehe in neuspehe, vzpone in padce, predvsem pa skozi samoto, osamljenost, to njegovo najvztrajnejšo sopotnico. Dogodki iz resničnosti so samo izhodišče za številne ekskurze v iracionalno in nadrealno.

več »

Radosti in dnevi »

Marcel Proust »

Proustov prvenec Radosti in dnevi (Les plaisirs et les jours, 1896) je vsebinsko in oblikovno zelo raznolik: poleg šestih daljših novel obsega krajša razmišljanja o svetovljanskem življenju, značajske skice in psihološke analize, razpoloženjske pesmi v prozi ter krajši ciklus pesniških »portretov slikarjev in skladateljev« v rimanih aleksandrincih.
Sodobniki so zbirko, v katero je petindvajsetletni avtor uvrstil mladostna dela – »pene na razburkanem življenju, ki se zdaj umirja« – sprejeli z blagim posmehom, kot delo diletanta, prikupno otročjega salonskega leva.
Beremo jo lahko kot zastrto avtobiografijo, umetnikov mladostni portret. Še jasneje kot Proustov zasebni psihološki profil pa se v zbirki izrisuje njegov pisateljski razvoj. To je eno tistih mladostnih del, v katerih je kljub začetniški okornosti – ali pa ravno zaradi nje – mogoče uzreti kal nečesa velikega.

več »