Avtor

Cristóvão Tezza

brazilski pisatelj, 1952

Cristóvão Tezza velja za enega najvidnejših pisateljev srednje generacije v Braziliji: pisatelj mestnega, meščanskega okolja in generacije, ki jo je zaznamovala vojaška diktatura v Braziliji (1964–85). Uveljavil se je z romanom Cunja (Trapo), ki ga je napisal leta 1982, izšel pa je po mnogih zavrnitvah šele leta 1988 in doživel velik uspeh. Med romani naslednjih dveh desetletij omenimo Noč v Curitibi (Uma noite em Curitiba, 1995), ki ga imamo od leta 2011 tudi v slovenskem prevodu, Majhno razdaljo med barvo in senco (Breve espaço entre cor e sombra, 1998), za katero je prejel nagrado brazilske Narodne knjižnice za najboljši roman, ter Fotografa (O fotógrafo, 2004), ki ga je kot najboljši roman leta nagradila Brazilska književna akademija. Potem pa je leta 2007 izšel Večni sin, ki je pobral tako rekoč vse literarne nagrade v Braziliji, vključno z najpomembnejšo med njimi, nagrado Jabuti, in ga postavil na svetovni literarni zemljevid. Po Večnem sinu je Tezza delo na univerzi (bil je profesor portugalščine) leta 2009 obesil na klin in se posvetil samo pisanju. Sledili so roman Čustvena pomota (O erro emocional, 2010), zbirka kratke proze Beatriz (2011) in esej Duh proze – literarna avtobiografija (O espírito da prosa – uma autobiografia literária, 2012).

Knjige

na vrh strani

Večni sin »

Cristóvão Tezza »

Med kajenjem cigarete za cigareto glavni junak v bolnišnici pričaka rojstvo svojega prvorojenca. Toda še preden se dobro vživi v očetovsko vlogo, se izkaže, da ima njegov sin Felipe Downov sindrom. Novica, na katero je povsem nepripravljen, poruši njegova pričakovanja in projekcije, povezane z otrokom, in zamaje temelje njegovega življenja. Sledi obdobje obiskovanja bolnišnic in izvajanja terapij, ki ga postopoma povežejo z otrokom, zgodba o sinovem odraščanju pa postane zgodba očetovega soočanja s samim seboj in z lastnimi omejitvami, kamor sodijo tudi notranji boji z občutki sramu in hrepenenje po »normalnem« življenju, ki je za vedno izgubljeno.

več »