brazilski pisatelj, 1952

Cristóvão Tezza velja za enega najvidnejših pisateljev srednje generacije v Braziliji: pisatelj mestnega, meščanskega okolja in generacije, ki jo je zaznamovala vojaška diktatura v Braziliji (1964–85). Uveljavil se je z romanom Cunja (Trapo), ki ga je napisal leta 1982, izšel pa je po mnogih zavrnitvah šele leta 1988 in doživel velik uspeh. Med romani naslednjih dveh desetletij omenimo Noč v Curitibi (Uma noite em Curitiba, 1995), ki ga imamo od leta 2011 tudi v slovenskem prevodu, Majhno razdaljo med barvo in senco (Breve espaço entre cor e sombra, 1998), za katero je prejel nagrado brazilske Narodne knjižnice za najboljši roman, ter Fotografa (O fotógrafo, 2004), ki ga je kot najboljši roman leta nagradila Brazilska književna akademija. Potem pa je leta 2007 izšel Večni sin, ki je pobral tako rekoč vse literarne nagrade v Braziliji, vključno z najpomembnejšo med njimi, nagrado Jabuti, in ga postavil na svetovni literarni zemljevid. Po Večnem sinu je Tezza delo na univerzi (bil je profesor portugalščine) leta 2009 obesil na klin in se posvetil samo pisanju. Sledili so roman Čustvena pomota (O erro emocional, 2010), zbirka kratke proze Beatriz (2011) in esej Duh proze – literarna avtobiografija (O espírito da prosa – uma autobiografia literária, 2012).