E-novice

Avtor

Varlam Šalamov

ruski pisatelj, 1907–1982

Varlam Tihonovič Šalamov se je rodil 18. junija 1907 v Vologdi, mestu v severnem delu evropske Rusije. Njegov oče je bil duhovnik. Sedemleten je stopil v gimnazijo, leta 1923 je končal poklicno šolo in se leto pozneje zaposlil v strojarni v Kuncevu. Jeseni 1926 se je vpisal na Moskovski tekstilni inštitut in obenem obiskoval predavanja na pravni fakulteti Moskovske državne univerze. Leta 1927, komaj dvajsetleten, se je prvič politično angažiral, ko je demonstriral ob desetletnici Oktobra z gesli Dol s Stalinom! in Izpolnimo Leninovo oporoko! Februarja 1929 je bil prvič aretiran: zalotili so ga v ilegalni tiskarni ob tiskanju letakov z Leninovo oporoko. Po zaporu v Butirkah je bil poslan v Višersko taborišče na severnem Uralu, kjer je preživel tri leta kot »družbeno nevaren element«. V taborišču je delal pri gradnji kemijskega kombinata; izpuščen je bil oktobra 1931, vrnil se je v Moskvo in delal pri sindikalnem časopisu. Leta 1933 mu je umrl oče, čez leto pa še mati; obakrat se je udeležil pogreba v Vologdi. Leta 1935 se mu je rodila hči Jelena, ki jo je imel s prvo ženo Galino Gudz (spoznal jo je v Višerskem taborišču). Januarja 1937 je bil drugič aretiran zaradi »kontrarevolucionarne trockistične propagande« in obsojen na pet let delovnega taborišča; dve leti je delal v rudnikih zlata na Kolimi, potem pa je bil decembra 1938 ponovno postavljen pred sodišče v Magadanu v »zadevi pravnikov«. Naslednje leto je prebil v tifusni karanteni magadanskega zapora, potem je do 1943 delal kot kopač in kurjač v kazenskem rudniku. Maja 1943 so ga po prijavi sotaboriščnika zaprli zaradi »antisovjetskih izjav« in pohvale pisatelja Ivana Bunina; leto pozneje je bil aretiran zaradi istih stvari, vendar je obsodba ostala enaka: deset let delovnega taborišča. Leta 1945 je težko zbolel in se zdravil v bolnišnici, potem pa se je jeseni, kot drvar v tajgi, odločil za pobeg; po neuspelem begu je bil kaznovan z vrnitvijo v rudnik. Leta 1946 se je blizu Magadana izučil za bolničarja in nato postal bolničar zaporniške bolnišnice v vasi Debin, osrednje bolnišnice na levem bregu Kolime, 400 km od Magadana. Oktobra 1951 je odslužil kazen in nato delal kot svobodnjak, da bi zaslužil denar za vrnitev s Kolime. Leta 1953 se je vrnil k družini v Moskvo, vendar se je že naslednje leto ločil od žene ter se 1956, ko je bil rehabilitiran, poročil z Olgo Nekljudovo (od nje se je ločil 1966, ko je spoznal Irino Sirotinsko, svojo poznejšo literarno skrbnico). Nato je delal kot dopisnik revije Moskva ter se ukvarjal s pisanjem pesmi in proze; leta 1972 je bil sprejet v Zvezo sovjetskih pisateljev, 1980 je dobil nagrado francoskega Pena. Konec 50. let je zbolel za Ménièrjevo boleznijo (akutno obolenje notranjega ušesa z vrtoglavico, naglušnostjo, bruhanjem, šumenjem v ušesih); zaradi tega je 1978 skoraj oglušel in oslepel ter izgubil koordinacijo gibanja, zato je moral naslednje leto oditi v dom za ostarele; tam je konec 1980 doživel infarkt, premeščen je bil v bolnišnični oskrbni dom, kjer je 17. januarja 1982 umrl zaradi pljučnice. Pokopan je v Kuncevu pri Moskvi. (iz spremne besede D. Bajta)

Knjige

na vrh strani

Kolimske zgodbe »

Varlam Šalamov »

Samo 16 Є do 31. januarja 2018

Kolimske zgodbe je Šalamov pisal v letih 1954–1965; prvič so bile objavljene leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspešnica. Nastajale so tako, kot je nastajala njegova poezija: »… Ni pesmi brez usode, brez majhne tragedije. Samo največja odkritosrčnost, najvišje dajanje, kaplja čiste krvi lahko rodijo pesem,« je zapisal v refleksijah Poezija je univerzalni jezik.

več »