Zgodba Igre brez meja prinaša vrhunskega Skubica, tisto, kar »Skubica dela Skubica«: aktualno vsebino, ki intimno prevrača v družbeno (in nasprotno), ter mojstrsko izpiljen način podajanja, o katerem oznaka »pogovorni jezik« pove vse premalo. Toda Igre brez meja imajo vendarle svojo posebnost. Skubic je doslej namreč posegal po domači (urbani) tematiki, tokrat pa segel čez mejo in »slovensko« povezal z »evropskim«. Tako, kot najbolje zna: posvetil je v črno točko današnjega trenutka, a tokrat ne le domačijskega, temveč tudi evropskega.

Upokojeni častnik izraelske vojske Avishai Bronfman – včeraj mu je umrl oče, in danes ga je iz Rusije poklicala bivša žena – med raziskovanjem podatkov za družinsko drevo naleti na dosje, ki ga je o njegovem dedu Levu zbrala izraelska varnostna služba. Osupne ga del, posvečen Marku Potokarju iz Slovenije, učitelju kemije z uničenim zakonom in težavnimi odnosi s sinom. Včeraj mu je umrl oče, in danes ga je iz Rusije poklicala bivša žena ... in mu povedala o pustolovščini, v katero je bil njegov oče vpleten, ko je ob koncu druge vojne kot mlad partizan med spremljanjem člana ruske misije na tajajočem se ledeniku našel zmrznjeno truplo iz bronaste dobe. Truplo so prepeljali v ZSSR, kjer ga je kasneje prevzel genetski inštitut v Moskvi. Potem je skrivnostno izginilo, njegove sledi pa vodijo v Izrael ...

V romanu Samo pridi domov se Andrej E. Skubic loteva zelo aktualne teme, ki pa v slovenski literaturi še ni bila deležna ustrezne obravnave: političnega tajkunstva in korupcije. Čeprav v vrtincu dogodkov, ki se hkrati berejo kot kriminalka in drama, nenehno srečujemo mesta, ki so nam iz javnega življenja še kako znana, to ni roman na ključ; prav tako se ne spogleduje s političnim aktualizmom.
Leon Berden izgubi prestižno službo v odvetniški pisarni, ker na tiskovni konferenci razkrije poslovne nečednosti svoje stranke. Toda čeprav v očeh javnosti zaradi tega postane junak, samostojna pisarna, ki jo odpre, bolj ali manj sameva. Napetost se pojavi tudi v družini, saj zaradi njegovega padca večino družinskih financ prevzame žena, ki sprejme mesto državne sekretarke, medtem ko njemu vloga varuške njune hčerke ne diši preveč. Da postanejo stvari še kočljivejše, se zaplete v razmerje z nekdanjo sošolko, danes novinarko, ki jo, kot se zdi, zanima predvsem pravo ozadje njegove nerazumne izdaje strankinega zaupanja.