Avtor

Mateja Ratej

slovenska zgodovinarka in sociologinja, 1974

Mateja Ratej se je po diplomi iz zgodovine in sociologije na Univerzi v Mariboru (1999) zaposlila kot arhivistka v Pokrajinskem arhivu Maribor, kar je odločilno zaznamovalo njen način raziskovanja. Kot mlada raziskovalka je končala magistrski (2002) in doktorski študij (2004), potem pa je začela sodelovati na mariborskem študentskem Radiu Marš. Od leta 2005 je zaposlena na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, od leta 2011 kot znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Dela na Raziskovalni postaji ZRC Maribor, ki ima svoj sedež v karanteni nekdanje zloglasne mariborske kaznilnice.
Je članica ožjega uredniškega odbora in področna urednica pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu. Od septembra 2011 je delno zaposlena na Inštitutu za civilizacijo in kulturo v Ljubljani, kjer sodeluje pri projektu »Ruski intelektualci v Sloveniji v času po oktobrski revoluciji«. Kot zgodovinarka čuti posebno skrb in odgovornost do časa, ki ga okvirno zamejujeta dve svetovni vojni – med drugim zato, ker meni, da (še)le okoliščine skrajne eksistencialne ogroženosti izrišejo pravi obraz človeka.

Knjige

na vrh strani

Vojna po vojni »

Štajerske kmečke družine v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja.
Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje.

več »

Begunstvo profesorja Tofana »

Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

več »

Ruski diptih »

Iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS

Mateja Ratej »

Ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor.
V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »

Ruski diptih, Begunstvo profesorja Tofana in Vojna po vojni »

Mateja Ratej »

Zgodbi Ruskega diptiha izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je avtorica odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor. V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.