Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja.
Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje.

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

Ločeni, a zaradi časovne in geografske bližine povezani zgodbi, ki ju je avtorica združila v Ruski diptih, izhajata iz dveh obsežnih kazenskih spisov, ki ju je odkrila v Pokrajinskem arhivu Maribor.
V prvem delu knjige sledi kazenskemu procesu proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil septembra 1923 na Okrožnem sodišču v Mariboru obsojen na dosmrtno ječo, potem ko je bil kot hišni sluga julija 1923 v Ljutomeru spoznan za krivega posebno okrutnega umora svoje delodajalke, 26-letne Julije Ganusove, in njenega triletnega sina Rostislava. Obsežen kazenski spis odkriva osupljivo mrežo odnosov znotraj ruske družine in njenih vezi z drugimi ruskimi begunci ter z domačini v Ljutomeru, kjer so v letih po prvi svetovni vojni številni Rusi, podobno kot Julijin soprog, strojni inženir Aleksander Ganusov, sodelovali pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota.