Avtor

Publij Ovidij Nazon

Ovidij

rimski pesnik, 43 pr. n. št.–17 n. št.

Publij Ovidij Nazon, eden najslovitejših rimskih pesnikov, se je rodil v premožni viteški družini v Sulmoni pod Apenini. Po končanem šolanju v Rimu je študij nadaljeval v Atenah, nato pa še v Mali Aziji, Egiptu in na Siciliji. Po vrnitvi v Rim je sicer nekaj časa prebil v dveh manj pomembnih državnih službah, nato pa se je pod vplivom rimskega izobraženca in literarnega mecena Mesale dokončno posvetil pesniškemu ustvarjanju. V svetovno literarno zgodovino se je zapisal tako s svojo poezijo kot s svojo pretresljivo usodo. Cesar Avgust ga je namreč zaradi njegovih radoživih in sladostrastnih ljubezenskih pesnitev (carmen) in še nekega nepojasnjenega prekrška (error) na vrhuncu njegove slave izgnal iz Rima v zakotne Tome ob Črnem morju. Tam je pesnik sicer dokončal svoje največje delo Metamorfoze, vendar je shiral in umrl, ne da bi se še kdaj vrnil v razkošje rimske prestolnice.

Knjige

na vrh strani

Umetnost ljubezni »

Ovidij »

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana.

več »

Metamorfoze »

I.–III.

Ovidij »

Ovidijeve Metamorfoze so kot ena temeljnih in najveličastnejših mojstrovin antične poezije neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se je napajala ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura, filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset čudovitih mitoloških preobrazb, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta dalje poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki – celo s tistimi kraljevskega rodu – in uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav.

več »

Zdravila za ljubezen »

Ovidij »

Pesnitev, ki obsega dobrih štiristo elegičnih distihov, je Ovidij napisal kot nekakšno nadaljevanje Umetnosti ljubezni. Namenjena je pesnikovim učencem, ki so se po branju njegovih nasvetov preveč zapletli v ljubezenske mreže in potrebujejo pomoč, da prebolijo nesrečno ali preženejo neželeno ljubezen.

več »